Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.foto-klik.si/
>

 

Izkušnje fotografov z digitalno fotografijo (marec 2003)

Avtor:Matjaž Intihar
10.03.2003 14:40

Izkušnje fotografov z digitalno fotografijo (marec 2003)

 

(Zapisi iz revije marec 2003) Pred dvema letoma je revija  e-Fotografija že močno vplivala na mnenje o uporabnosti in kakovosti foto digitalne tehnologije. Prav zanimivo je prebrati mnenja različnih fotografov, kako se je razmišljalo v marcu 2003 glede nove tehnologije in kje je pri nekaterih že bila. Kakšno pa je bilo vaše mnenje pred dvemi leti glede digitalne fotografske tehnike? Odgovore lahko zapišete na forumu www.e-fotografija.com/forum/ v temi Razno.

 

 


 

 

Veljko Jukič (F1 fotograf)

Na začetku letošnje tekmovalne sezone formule 1 na dirki v Melbournu sta se na štartu zapletla tekmeca iz ekipe Ferrari Rubens Barichello in BMW-Williams Ralf Schumacher. Brazilec Barrichello nastopa z japonskmi gumami znamke Bridgestone, Nemec Ralf pa s francoskimi Michelin, ki imata nekoliko drugačne karakteristike prenašanja moči motorja in še posebej zavornih sil.

Michelinke primejo bolj postopno, torej nekoliko počasneje, a zato na koncu bolj silovito, Bridgestone pa na začetku zaviranju hipno poprimejo z vso silovitostjo, a so v zadnji fazi zaviranja manj močne, zato bolj natančno obvladljive. Ravno zaradi različnih zavornih značilnosti obeh konkurenčnih gumarskih proizvodov smo v minulih dveh letih videli že nekaj težjih nesreč, prav na štartu v Avstraliji. Letos je na štartu vodilni Barrichello res silovito potegnil, zaviral zadnji možni trenutek pred vstopom v prvi ovinek in tik pred vstopom v "turn 1", prvi ovinek na dirkališču po koncu ciljne ravnine, še nekoliko spremenil krivuljo vstopa v zavoj in se pomaknil nekoliko levo (v smeri vožnje), ko je počilo. Ralf Schumacher, njegov izzivalec za mesto prvega na štartu, je stavil na vse ali nič in ga poskušal prehiteti na vstopu v ovinek tako, da bi zaviral še tri metre kasneje, vendar mu je tik pred tem, ko si je Ralf obetal, da bo švignil mimo, Rubens le za pol metra zaprl pot in začel zavirati... tedaj pa je silovito počilo. Ralf je s prednjim desnim kolesom zadel v zadnje levo Rubensovo kolo in mlajšega Schumacherja je pri tem dobesedno katapultiralo v zrak! Obe kolesi sta se v tem trenutku vrteli s hitrostjo 200 km/h, ob medsedbojnem dotiku pa se zaradi različnih smeri vrtenja hitrosti seštejejo, zato je Ralfa tudi izstrelilo v zrak tako silovito: "Počutil sem se kot pri poletu letala;" je kasneje povedal Ralf in seveda sta se oba tekmeca  za drugo mesto (ob boku letos nepremagljivega  Michela Schumacherja) sprla ob vprašanju, kdo je krivec in povzročitelj nesreče. Krivica ne odtehta dejstva, da sta oba ostala brez rezultata in  točk. Seveda je Barrichello nosil svoj del krivice (zadnji hip je spremenil krivuljo vstopa), po drugi strani pa je Ralf drzno tvegal in čeprav je v zadnjem trenutku še poskušal silovito zavirati, ni imel nikakršne možnosti več, saj njegove michelinke rabijo na začetku dva do tri metre zavorne poti, da se sploh ogrejejo, čeprav nato toliko bolj silovito primejo.

Toda ko govorimo o različnih značilnostih in zmogljivostih vrhunskih gum v formuli 1, potem le-te lahko primerjamo ravno z različnimi možnostmi, ki nam jih ponujata analogna in digitalna fotografija. Oziroma klasična fotografija na film in sodobna fotografija na elektronsko tipalo in spominsko kartico.

Seveda smo se fotoreporterji, ki smo stali na koncu prvega ovinka, nad takšnim začetkom sezone še posebej veselili! Naši strojčki in motorčki so ropotali s polno hitrostjo in na koncu je le vprašanje, kdo je imel pri tem več sreče, pa tudi kdo je imel pri tem bolj predrzen ali bolj umirjen pristop. Nekateti fotografi iščejo kak svoj poseben kot, uporabijo izredno dolg teleobjektiv in si iščejo popolnoma svojo perspektivo, drugi spet stavijo na krajše teleobjektive, ki ulovijo dosti širši kot in nato enostavno naredijo malo bolj močan izrez, tretji uporabijo kakšen daljši zum in pri tem poskušajo uloviti svojo boljšo sliko z zumiranjem med dogajanjem.  Toda ko se je prah polegel in je kolona preživelih oddrvela mimo, smo se v moji gruči spogledali in najpomembnejše vprašanje je bilo: "Si dobil polet?" Kolegi z digitalci so takoj preverili posnetke na ekrančkih in dva avstralska Reuterjeva reporterja se nista mogla načuditi, kaj vse zmore novi canon EOS 1D, ki ga je agencija kupila ravno pred  to dirko.

Moj prvi sosed, Francoz, pa je samo skomizgnil z rameni: "Sorry boys, jaz sem umetnik in še vedno slikam staromodno, na film!" Tudi sam sem prikimal, saj štarte praviloma tudi sam vedno slikam na "old fashion" dia film ektachrome 200. Negotovost "kaj in kako dobro" sem ulovil morda najbolj dramatičen trenutek sezone 2002, je tako trajal še nekaj dni, da sem se vrnil domov z drugega konca sveta in dal razviti filme. Moj trg (trenutno) še ne zahteva takojšnjega posredovanja slike naprej, kar je sicer absolutna nujnost fotografskih agencij, zato sem lahko zaupal v film, svojo izkušenost in refleks, saj je bilo moje poglavitno vprašanje le, katera slika med posneto serijo petih do šestih slik je najbolj slikovita, dinamična in pri tem še vsaj uporabno ostra.  Čeprav zelo veliko uporabljam različne možnosti, ki jih ponuja sodobni avtofokus, v kritičnih trenutkih pogosto preklopim na ročno ostrenje. Pri tem ob podobnih akcijskih dogodkih ostane le vprašanje, kaj bo bolje, ali prepustiš odločitev o točki ostrenja aparatu ali to narediš po svojem občutku. V Avstraliji  sem stvar vzel  v svoje roke.

Kot si lahko predstavljate, so vse fotografske agencije že najkasneje čez dve uri s svojimi (digitalnimi) fotografijami nesreče preplavile svet, sam pa sem moral počakati na razvijanje, posnetke poskenirati, da sem nato na računalniku lahko dejansko videl, kaj sploh imam. Pri tem smo si bili skoraj vsi fotoreporterji na prvem ovinku dirke v Melbournu dokaj enakovredni. Imeli smo podobne posnetke, le nekoliko različne pristope in kote. Ostalo je le še vprašanje značilnosti posamezne fotografije, hitrosti njenega posredovanja in seveda namena uporabe.

Fotoreporterji, ki delamo v formuli 1, smo med prvimi zabeležili prihod digitalnega obdobja, saj so nam vodilna fotografska podjetja kar nekajkrat omogočila testiranje svoje najnovejše tehnike. Tako je "digitalec" kot drugo ohišje kmalu postal prava nuja. Kmalu je postalo popolnoma običajno, da si moral imeti vzporedno dve ohišji, filmsko in digitalno hkrati; za različne potrebe pač.  V novinarskem in reporterskem poslu pa digitalni pristop ostaja edini imperativ, čedalje bolj poredko pride do izraza tudi dobri stari aparat na film, predvsem za posebno izbrane namene, kot so "back up", izdelava diapozitivov ali kakšnih posebej povečanih slik iz negativnih filmov.

S prehodom na digitalno fotografsko tehnologijo se je dejansko dogodila morda največja revolucija v zgodovini fotografije. Nekdanjo temnico, laboratorij in razvijalne stroje je nadomestil računalnik. Zmogljiv prenosnik je zdaj enako pomemben sestavni del pribora fotoreporterja. Tako kot je za trgovca nujno poznavanje dveh ali treh tujih jezikov, tako smo se morali naučiti  nekaj različnih porgramov za obdelavo, razporejanje in izbiranje fotografij na računalniku. Seveda nam vse to novo, dodatno znanje odpira popolnoma nove možnosti, pa najsi gre za  prihranek časa in stroškov ali za nove izrazne možnosti.

Sam sem bil na začetku digitalne dobe predolgo staromoden in kljub temu, da sem vedno med prvimi imel možnost testirati nove izdelke, sem predolgo čakal za velik digitalni preskok. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem predolgo čakal, da naraste kakovost in da cene še bolj padejo. Zdaj, ko 90 odstotkov fotografij naredim digitalno, mi je žal za vsak trenutek, ki sem ga zamudil. Še posebej tedaj, ko moram porabiti precej več časa za skeniranje starih filmov ali slik, kadar (pre)pogosto ne rabim višje kakovosti, ki jo omogoča film, ali ko se mudi. Analogna tehnika zahteva zase precej več časa. Seveda pa nikakor ne smemo pozabiti, da se je z razvojem digitalnega pristopa k fotografiji tudi precej spremenilo v obsegu in načinu dela, a nekaj novih lastnih izkušenj in nasvetov prihranimo za naslednje številke. Nemara velja za fotografijo podobno kot za razvoj v formuli 1, namreč da je vsak, ki ne sledi razvoju dovolj hitro, kmalu izločen iz boja za vrh. Toda na področju fotografije si lahko vsak profesionalec, pa tudi vsak ljubitelj, navdušenec (saj le-ti delajo iz lastne ljubezni in ne zaradi narave posla) lahko le zaželi, da bi obvladovali lastno optiko, tehniko in elektroniko enako uspešno, kot uspeva Michaelu Schumacherju do skrajnih meja izkoristiti svoj ferrari F-2002.

 

 


 

 

Primož Hieng

Od dvomljivca do navdušenca

Priznam, bil sem med večjimi omahljivci in dvomljivci, ko se je govorilo o digitalni fotografiji, čeprav sem v zadnjih letih prebral veliko fotografskih revij in bil kar precej na tekočem z novostmi tega področja. Moja oprema (Canon EOS 5 in objektivi) mi je v zadnjih letih preveč prirasla k srcu, da bi se zdaj kar naenkrat poslovil ali ločil od nje. Prav prijetno je bilo takoj po končanem fotografiranju film odnesti v najbližji laboratorij, počakati kakšne pol ure in že sem občudoval še sveže in tople fotografije. Potem pa sem se jezil, ker sem vso fotografsko znanost prepustil in zaupal avtomatiki, ki v nekaterih primerih ni najbolje opravila svojega dela...

Prav je, da se najprej na kratko predstavim: sem urednik lokalne revije, ki izhaja v Kamniku, ima naklado 15.000 izvodov, obseg 32 do 40 črno-belih strani, barvni ovitek. Kot novinar in fotograf večino dela opravim sam. Tak je bil dogovor z izdajateljem revije, ki je "hvala bogu" tudi sklenil, da krije vse stroške za nakup filmov in razvijanje slik v točno določenem laboratoriju. Za filme in slike sem v povprečju zapravil kakšnih 15.000 tolarjev na številko revije.

Posebne težave so mi povzročali dogodki ob tistem koncu tedna, ko je bil v ponedeljek zaključek redakcije in nato še oddaja gradiva v tiskarno. Že v ponedeljek zjutraj je bilo treba skorajda na kolenih prositi lokalnega fotografa, da je ob obilici dela v laboratoriju na hitro razvil še moje filme in naredil slike. Potem pa pot pod noge in čimprej do tehničnega urednika, da je zadnje aktualne članke in fotografije obdelal in jih z že pripravljenimi stranmi spravil do tiskarne.

Pred dobrim letom sem si nekoliko oddahnil, ko mi je tehnični urednik dal v začasno uporabo (beri: posodil je za dogodke med vikendom) Agfino digitalno kamero ePhoto 1280. Z njo so nastali prvi posnetki in hkrati je bilo to moje prvo uradno srečanje z digitalno fotografijo v praktični uporabi.  Kmalu se je tehnični urednik odločil za novo kamero, zdaj že "stara" Agfa pa je odšla v druge roke. Zgodba o ponedeljkih in prošnjah na kolenih v fotografskem laboratoriju se je začela ponavljati...

Ko je na enega takih ponedeljkov nenamerno zatajil edini hitri fotografski laboratorij v Kamniku in je bilo treba s posnetimi filmi najprej v bližnji Mengeš, tam počakati na slike in se čim hitreje vrniti v Kamnik, sem začel računati. Prvič, Agfina kamera me je povsem prepričala v prednosti digitalne fotografije, vsaj za slike v notranjosti revije. Drugič, doma pregledane slike so bile pri tehničnemu uredniku v nekaj minutah pripravljene, da skupaj z besedilom oblikujejo končno stran v reviji. In tretjič, če je izdajatelj za filme in slike za vsako številko revije odštel 15.000 tolarjev, pomeni to ob desetih številkah revije na leto kar 150.000 tolarjev. Za ta denar bi lahko kupili svojo dovolj kvalitetno digitalno kamero. Po preučitvi tržišča in pregledu ponudbe sem izdajatelju predlagal nakup. To je bilo kakšen mesec pred vstopom v novo leto 2002 in na novoletnem srečanju mi je dedek Mraz prinesel digitalno kamero z očarljivimi 4 milijoni točk.

Ko se je kamera znašla doma, je nastopil strah. Že po tradiciji mi "navodila za uporabo" niso najbolj pri srcu, zato sem začel z raziskovanjem kamere brez navodil. Začeli so nastajati prvi posnetki in prve ugotovitve. Še najbolj me presentilo dejstvo, da ima objektiv nekoliko bolj odprto zaslonko kot 3,5, kar je bilo največ, kar so mi ponudili cenovno še dosegljivi objektivi za EOS 5. Močno me je presentila tudi uporaba daljših časov, saj nisem preveč navdušen nad fotografiranjem z bliskavico.

Prvi posnetki so se znašli tudi v računalniku in takrat sem bil naravnost očaran. Prvotno navdušenje je nekoliko zagrenilo počasno shranjevanje posnetih slik, za kar je bil seveda kriv tri leta star računalnik. Odpeljal sem ga na servis, kjer so mu dogradili spomin. Hkrati so me spomnili, da ne bi bilo slabo, če bi si kupil povsem novo računalniško opremo, še posebej pa zapisovalnik. Po domače "pekač".

Hkrati z delom na terenu sem spoznaval vse prednosti digitalne fotografije in tudi nekaj trenutnih pomanjkljivosti. Tako sem se na primer s strahom odpravil na dirko v moto krosu, vrnil pa sem se z zadovoljivimi posnetki. Moja digitalka me je na primer očarala na Ento rock festivalu, kjer sem se zavestno odločil, da bom fotografiral samo ob svetlobi, ki bo na voljo, torej pod barvnimi reflektorji in brez bliskavice. Ko sem spoznaval lepote maslenic (rože iz družine lilij), sem ugotovil, kaj pomeni makro fotografija s tako majhno škatlico. Tudi nočni posnetki na pomolu Portoroža, ki so nastali na hitro, so me prijetno presenetlili. Samo ob svetlobi luči, brez bliskavice. Pogovor s slikarjem v njegovem majhnem ateljeju se je končal s fotografiranjem. Čeprav ima kamera zadovoljiv širokokotni objektiv, je bilo težko zajeti majhnost ateljeja in hkrati zabeležiti slike na steni in mogočnost njegovega umetniškega dela. Odločil sem se, da naredim še en posnetek. Ob vhodu v atelje stoji slikarsko stojalo, iz zunanjosti je v prostor prihajala lepa svetloba. Slikar vstopa v svoj atelje in občuduje platno na stojalu, ki je bralcu skrito... Še ena slikarska. Na Šutni, znameniti ulici starega Kamnika, vsako leto pripravijo srečanje slikarjev pod naslovom Kamniški Montmartre. Pogled skozi prazno stojalo in to je moj pogled na Šutno. Po prvem posnetku na TFT zaslonu opazim, da je okvir stojala povsem črn in deluje grobo. Pri belem dnevu vključim bliskavico in ponovno sprožim. Razlika je očitna; na stojalu so sledovi barv, okvir deluje veliko bolj mehko. In, če ne bi imel opore v zaslonu, kjer sem si lahko ogledal rezultat.

Digitalna fotografija me je zdaj končno prepričala. Večkrat si sicer zaželim, da bi moj EOS 5 mislil in delal digitalno, ampak za zdaj me kompaktna z vsemi svojimi "velikimi možgani"povsem zadovolji.

Žal ugotavljam, da razen malenkostnih osnov digitalne fotografije (predvsem najnujnejše obdelave) ne znam in ne poznam nič. Ko končujem tole pisanje (10. septembra 2002), me čaka še kar precej poglavij knjige Matjaža Intiharja e-FOTOGRAFIJA. Začetki so obetavni, napovedi nadaljnja vsebine tudi. Zdaj bom bogatejši za nova spoznanja. Končno grem enkrat v korak s časom in to me radosti. In kako hitro spoznaš prednosti! Fotografija je naredila mnogo večji korak naprej. Le neka misel se mi nenehno mota po glavi in potihem si jo neštetokrat izrečem: "Pa kako je to mogoče!" Brez filma, seveda...

 

 


 

Oskar Karel Dolenc (mojster fotografije AFIAP)
Kot aktiven fotograf in profesor fotografije sem vseskozi zasledoval razvoj digitalne fotografije. Ob prvi japonski MAVICI  smo nestrpno pričakovali, kdaj bo iz tega nastalo kaj uporabnega za navdušene fotografe in navadne smrtnike. Ne bom se spuščal v zgodovino o kateri je dosti že napisanega. Pač pa bom kratko opisal moja prva resnejša srečanja s to vrsto fotografije. Začelo se je nekako pred tremi leti, ko mi je ob pisanju člankov postal računalnik nujen vsakodnevni pripomoček. Ko sem ga doma že nekako obvladal, sem pričel takoj načrtovati nakup primerne digitalke, ki mi bo nudila dovolj zadovoljstva in bo tudi primerna za moj žep. Po pregledu raznih testov in posvetovanju s kolegi sem se pred dvemi leti odločil za Canonov Povershot G1. Moj namen namreč ni bil samo spominska fotografija ampak tudi dokumentarno - poslovna. Vsekakor sem bil z izbrano kamero zelo zadovoljen, saj mi je s svojo kompaktnostjo in 3,3 miljoni točk nudila vse, kar sem takrat potreboval. Slike sem navdušeno obdeloval v računalniku in doma printal na kvalitetnem tiskalniku. Tako sem mokro temnico zamenjal za digitalno. To še posebej velja za barvno fotografijo. Kamera mi je dostikrat služila kot pomoč in nadomestilo k analognim kameram. Seveda sem si želel zrcalnorefleksno kamero, kar pa mi trenutno še ni bilo dosegljivo. Ker si pač še ne morem privoščiti Canon EOS 1 Ds, sem si pač nabavil "kot pravi Matjaž - hibrid", katerega pa uporablja kar precejšnje število poklicnih kolegov. To je Olympus Camedia  E-20 P s 5 Megapiksli. Ta mi služi tako za moje umetniško ustvaranje, ko npr. modelu lahko takoj pokažem sliko v računalniku in se dogovoriva ali je v redu ali ne. Tudi v poslovni fotografiji, ko je čas zakon, me večkrat rešuje iz časovne stiske in sem lahko bolj konkurenčen. Vsekakor sem še vedno navdušen pristaš analogne fotografije, katero pa tudi vse pogosteje obdelujem v digitalni temnici tako, da je meja med eno in drugo vse manjša. Sedaj samo še čakam na primerno Canonovo kamero z dobrimi lastnostmi in seveda ne za 10.000 EUR, da bom lahko koristil objektive in opremo analognega EOS-a.

 

 


 

Janez Pelko (Moja digitalna neodločenost)

Sam se ukvarjam tako s komercialno kot občasno tudi z izrazno fotografijo. Uporabljam vse mogoče formate filmov, od 24x36mm do 13x18cm, tako črnobele kot barvne negativne in dia, zato sem pri digitalnih kamerah še toliko bolj zmeden, odločitev za nakup je toliko težja. Na vso stvar gledam precej realno, vsaj upam tako, po drugi strani pa tudi precej kritično. Debate v stilu kaj je boljše, film ali CCD, se mi zdijo neumestne, zame sta to dva sorodna medija, ki sta si v nekaterih karakteristikah pač različna. Kamera je zame le orodje za dosego cilja, vsaka ima svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Digitalne kamere sem že uporabljal, pretirano se nisem poglabljal v same funkcije in delovanje, sem pa malo bolj kritično gledal na rezultate. Na Internetu sem prebral nekaj testov o kamerah, ki me zanimajo. Nekako se ne morem odločiti za nakup zaradi več dejavnikov. Prvi je ta, da imam doma vse tri filmske sisteme, to je 135, srednji in veliki format, digitalni bi bil že četrti, nisem pa 'full-time' poklicni fotograf, da bi upravičil tak nakup. Govorim seveda o digitalnih kamerah razreda vsaj 2000-3000 Evrov. Drugi razlog je v tem, da imam Nikonov sistem z enajstimi objektivi, dvema flešema, telekonverterjem, obročki in še bi se kaj našlo. Realnost je pa taka, da Nikon pri razvoju digitalnih kamer vleče precej nerazumne poteze, tako je vsaj moje mišljenje. D100 ima (vsaj po testih sodeč) kar nekaj pomanjkljivosti v primerjavi s Canonom, meni je bolj zanimiv Fuji S2pro, o katerem pa tudi slišim vse mogoče. Na test pa je ti dve kameri skoraj nemogoče dobiti. Rad bi izkušnjo iz prve roke, ne upam kupovati na osnovi (pristranskih) govoric.

Od 'resnih' kamer sem pa preizkusil Canon D60, ki me je navdušil, a žal nisem pripravljen menjati sistema, ker bi s tem preveč izgubil, nimam pa tudi živcev dve leti prodajati po kosih in se pogajati za cene.

Moja prva izkušnja z D60 je ta, da kvaliteta slike v večini primerov prekaša tudi najkvalitetnejše skene diasov malega formata, srednji format pa je zaenkrat še bolj kvaliteten. Motilo me je pa majhno iskalo, ki je dejansko za polovico manjše od analognega bratranca, zato je težje 'komponirati' in tudi ročno ostriti. Sam še vedno bolj poredko uporabljam AF, čeprav fotografiram z modernimi kamerami že več kot deset let.

Splošno znana je slabost, ko želimo širokokotno sliko, novi 'full-frame' DSLR-i pa so še zelo dragi. Nikon se je vsaj tukaj zganil in razvil objektiv posebej prirejen za manjši senzor in sicer zoom 12-24mm, ki je ekvivalent 19-38 pri 135 formatu. Vendar s tem ni rešen problem 'klasičnih' goriščnic. Jaz sem se navadil na zoom 28-70, s tem objektivom pokrijem 90% reporterskih posnetkov. Po novem bi moral večkrat menjati, ko bi želel širši kot, to pa zna biti neugodno, ko se ti mudi. Upam, da bo kmalu na voljo še kak 'digital' zoom 20-50.

Cena novega Canona 10D je drastično nižja od konkurence, zato upam, da bodo pri Nikonu vsaj cene spustili, če že ne bo novih modelov.

Mene pri S2pro in D100 moti tudi to, da so za osnovo vzeli precej cenen amaterski aparat F80, čeprav je D100 v tem pogledu malce boljši. Zakaj niso vzeli vsaj F90-X, ki je sicer star model, ima pa kup lastnosti, ki so boljše kot pri F80. Predvsem mislim tu na sinhronizacijo, saj je 1/125 pri S2pro pri dosvetljevanju s flešem zunaj prava mora v primerjavi z 1/250, da ne govorim o FP načinu. D100 je tukaj boljši z 1/180, a FP še vedno nima, vsaj kolikor je meni znano. Baje pa ima D100 probleme s podosvetljenimi posnetki s flešem. TTL pri S2pro pa k sreči deluje tudi s starejšimi fleši.

Naslednja dilema je tudi v morebitnem prihranku. Glede na moj način slikanja pri filmih ne bi toliko prihranil, saj večinoma delam v studiu posnetke, ki vzamejo precej časa, zato poslikam relativno malo filmov. Prihranek pri času pa tudi ne bi bil tako velik, saj nekaj časa vzame tudi nalaganje na PC, obdelava, izdelava cedeja,... Jaz pa imam laboratorij spotoma. Večina mojih naročnikov še vedno zahteva diapozitive, predvsem srednjega formata, za digitalne posnetke se odločajo, ko hočejo prihraniti. Tedaj jim tudi kvaliteta ni pomembna, zato jim zadostujejo posnetki s kompaktne digitalke, ki si jo lahko sposodim kadarkoli. Čeprav to nerad delam, saj kvaliteta posnetkov meni naredi več škode kot pa izplačani honorar koristi. Posnetki kljub vloženemu trudu izgledajo amatersko zaradi samih karakteristik cenejših kamer.

Je pa res, da se potreba po kvalitetnih digitalnih posnetkih veča in s svojo 'zastarelo' opremo ne bom več dolgo konkurenčen.

Prednost kakovostnih digitalnih kompaktnih kamer pri komercialni fotografiji je tudi ta, da imajo v primerjavi s srednjim formatov veliko večjo globinsko ostrino. To pride prav predvsem pri fotografiranju predmetov, kjer pri 6x6 včasih niti zaslonka 32 ne izostri vsega. Pa še ostrina v splošnem pada pri preveč zaprtih zaslonkah, da ne omenjam potrebe po blazno močnih studijskih bliskavicah ali pa zasilni rešitvi: večkratnemu bliskanju v temi.

Velika globinska ostrina pa zna biti slabost pri npr. portretih.

Ko smo že pri potretih: večina modnih fotografov še vedno prisega na film, ker po njihovem CCD še ne omogoča takih kožnih tonov kot njihovi najljubši filmi. Izjema so menda Leaf zadki, ki so pa še vedno pregrešno dragi.

No, moje mnenje je tako, da bo pri komercialni fotografiji film čez nekaj let le še nostalgičen spomin, kar pa verjetno ne velja za izrazno fotografijo. Predvsem za črnobelo. Na trgu je kar nekaj kultnih filmov in kemikalij, ki jih bo zelo težko digitalno simulirati, še težje pa sprintati tako, da bo končni učinek enak kvalitetni klasični črnobeli fotografiji.

Kar nekaj let bo tudi še minilo, da se bo v digitalnem svetu dosegla kvaliteta kamer velikega formata, pa ne mislim tu na samo ločljivost, ampak na splošni vtis, tonski razpon, občutek tridimenzionalnosti in sploh tisti 'vau', ki ga sproži kvalitetno izdelana fotografija iz negativa velikega formata. Mislim, da je tu tudi problem fizike, da bo treba kaj naresti tudi pri večjih senzorjih, predvsem pri cenah. Predvsem imam v mislih tridimenzionalni vtis posnetka, na katerega zagotovo vpliva tudi sama velikost senzorja.

Kamere velikega formata imajo tudi to lastnost, da plan objektiva in plan filma večinoma lahko premikamo in vrtitmo poljubno v vse smeri, nekaj od tega se sicer lahko simulira v PhotoShopu, princip globinske ostrine pa ne.

Ampak kamere velikih formatov so še večja redkost kot analogni gramofoni, zato ta zadnja problematika ne bo prav nič ovirala napredka digitalne fotografije. Tudi v komercialni fotografiji se zaradi same filozofije oglaševanja uporabljajo vse manj.

Za konec bi poudaril še eno plat, ki nima nobene zveze s tehničnimi karakteristikami enega in drugega medija: to je tisti občutek, ki te preveva v temnici, ko se v razvijalcu pojavlja slika ali ko film potegneš iz razvijalne doze in vznemirjen preletiš vse posnetke. Ali pa tisti zvok sprožilca, v katerega so zaljubljeni ponosni lastniki Leice M, ki se baje ne more primerjati z nobenim 'škljocem'. Mislim, da je v fotografiji še kako prisotna čustvena plat.

Obenem je pa krasen občutek tudi, ko že isti trenutek na malem prikazovalniku digitalne kamere vidiš rezultat, ki ga lahko precej bolje oceniš kot moker negativ.
Tako, malo raztreseno sem natresel moje argumente za in proti digitalni tehniki. Ampak to je samo moje mnenje, moji občutki. Ko bom bolje spoznal tudi digitalne kamere in PhotoShop, bom verjetno mnenje vsaj dopolnil, če ne korenito spremenil.

 

 


 

Peter Kremžar (e-Fotoportal.com)

 

Digitalna fotografija je v letu 2002 dozorela. Postala je eno izmed orodij, ki jih fotograf uporablja za zapisovanje videnega na takšen ali drugačen medij. Zato so razprave o tem ali je boljsi film ali digitalne kamere postale brezpredmetne oz. predmet razprav nedozorelih fotografov.

Tako kot je za nekatera dela bolj primerna lopata kot kramp, tako je tudi uporaba digitalnih kamer v nekaterih primerih bolj primerna kot film v drugih pa seveda nekoliko manj.

V zadnjem času največ časa posvečam reportažni fotografiji in na tem področju opažam veliko superiornost digitalnih kamer nad klasičnimi kamerami. Ne samo, da je proces od slikanja do končnega izdelka bistveno enostavnejši, tudi kvaliteta končnega izdelka močno prekaša kvaliteto filma, ki se največ uporablja v namene reportaž.

Trditev sem tudi praktično preveril. Na istem dogodku pri različnih svetlobnih pogojih sem hkrati slikal z obema vrstama kamer. Za film sem uporabil enega od bolj uporabljanih filmov za te namene in sicer Fuji Press 400. S filmom narejene slike so pokazale zelo veliko zrnatost filma, medtem ko so tiste narejene z digitalno kamero Canon EOS D60 kazale popolno odsotnost šuma tipala. Zato so bile digitalne slike bistveno bolj ostre in natančnejše kakor pa tiste, ki smo jih poskenirali iz filma. Takšna zrnatost je lahko za nekoga, ki je navajen velike natančnosti digitalnih kamer, izredno moteča. Prav tako nastajajo razlike tudi v sami kvaliteti barv in kontrastih. Za negativ filme 400 in več ISO katere moram v problematičnih svetlobnih pogojih uporabljati je značilno, da niso mehki, zato me pri njih zelo moti hiter prehod iz svetlega v temno. Medtem ko na digitalni sliki še vidiš barvno informacijo v temnem delu slike, se le te pri Fuji Press 400 filmu povsem izgubijo v temini. In to pri povsem identičnih nastavitvah na obeh kamerah, le da sem na film kameri, v izogib možnosti podosvetlitve, ISO nastavitve v nekaterih primerih raje nastavil na ISO 320. Prav tako se tudi barve pri Fuji Press 400 povsem razlikujejo od realnih. Opaziti je veliko prenasičenost nekaterih barv kot sta oranžna in pa rdeča. Omenjeni barvi sta namreč kar žareli od prenasičenosti. Podobne nepravilnosti sem opazil tudi pri barvi kože, kjer pa le ta ni bila prenasičena, ampak enostavno ni imela barve prave človeske kože.

Tudi to, kar trdijo nekateri, da uporabljajo negativ film, ker se lahko zmotiš in preosvetlitiš film za celi dve zaslonki, pa je slika se vedno dobra, se pri natančnih testih pokaže za neresnično. Seveda takšna slika ne bo povsem neuporabna, kar bi bilo v  primeru izbora dia filma ali pa digitalne foto kamere. Vendar pa se še posebej pri človeski koži izkaže, da ta že pri manjših napakah v osvetlitvi postane preveč svetlo sivo rjava.

Ena velikih prednosti digitalnih kamer pred filmom pa je v tem, da že na terenu preveriš, kako izgleda slika. Tako lahko zmogljivosti svojega orodja izkoristiš do skrajnosti. Zakaj? Pri uporabi filma se večkrat raje odločiš za bolj varno varianto fotografiranja, saj veš, da moraš imeti določeno količino dobrih slik. Zato pri slikanju v ekstremno temnih prostorih raje uporabiš nekoliko krajše čase, da se slučajno ne bi zgodilo, da bi bila slikana oseba zaradi premikov preveč razmazana. Z uporabo digitalne kamere pa se lahko bolj prilagajaš razmeram na terenu. Tako lahko v nekem trenutku ugotoviš, da boš imel povsem uporabne slike tudi če slikaš z več sekundnimi osvetlitvami, s čemer zelo veliko pridobiš ravno na barvni kvaliteti slike.

Zavedam se, da na tržišču obstaja zelo veliko digitalnih kamer, ki še niso povsem dozorele. Tako slišim pritožbe od uporabnikov kamer nekaterih konkurenčnih proizvajalcev, da morajo fotografirati v RAW formatu in potem še precej popravljati slike v PhotoShopu. Imajo pa velike probleme tudi s tem, ker morajo pri slikanju v RAW formatu čakati na naslednji posnetek tudi po 24 sekund in več. To pa je seveda povsem neuporabno za kakršno koli resno rabo, še najmanj pa za profesionalno, zato se seveda sploh ne čudim precejšnjemu odporu nekaterih fotografov do digitalnih kamer. Vendar ni moj problem, če so se takšni uporabniki odločili za kamero predvsem zaradi nekoč blago zvenečega imena proizvajalca kamer. Jaz takšnih problemov nimam. Slikam lahko tudi po osem slik zaporedoma, po tri na sekundo in to v RAW formatu. Res pa je, da primeri, ko bi potreboval RAW format zapisa, niso pogosti. JPEG je povsem zadovoljiv za moje potrebe, RAW format pa uporabljam predvsem za studijsko slikanje.

 

 


 

Alan Orlič (urednik fotografije Moj Mikro)

 

V eni od mnogih fotografskih knjig je stavek "Najtežje je narediti prvi milijon slik". Fotografija je podobna športu, več kot vadiš oziroma fotografiraš, boljše rezultate dosegaš. Seveda je pomemben tudi talent, čeprav vztrajnost in vaja največ pripomoreta k dobri fotografiji. Svojo fotografsko pot sem začel dokaj pozno, v študentskih letih. S fotokamero, ki je imela le merilec svetlobe in 50mm objektiv. Čez nekaj let je število poslikanih filmov naraslo na 50 do 100 na leto in tudi količina opreme se je širila. Dodatni objektivi, fotoaparati, bliskavice in podobna šara.

Fotografija je pravzaprav moj drugi hobi, prvi so računalniki. Iz tega razloga sem se začel razmišljati o tem, kako fotografije na najbolj enostaven način prenesti v računalnik in jih tam obdelovati. Prihodnost sem videl v digitalni fotografiji, ki se mi je za večino mojega dela in dodatno izpopolnjevanje zdela kot nalašč.

Ko sem si pred letom in pol kupil svojo prvo digitalni kamero, je število poslikanih filmov padlo na 5, število posnetih digitalnih fotografij pa preseglo 15.000. To je približno 400 filmov ali drugače, en film na dan. Digitalna fotografija mi omogoča delo brez razmišljanja o stroških filma in razvijajnja, zato si tudi lahko privoščim tako število posnetkov.

Moje priporočilo vsem ljubiteljem fotografije je, kupite si digitalno kamero. Klasika bo sicer ostala še nekaj časa, za prehod na digitalni način razmišljanja pa je to pametno storiti že zdaj. Tudi če si ne boste mogli kupiti take foto kamere, kot si želite, na primer z izmenljivimi objektivi, si boste z digitalnim "pokičem" lahko veliko pomagali. Predvsem se boste navadili razmišljati digitalno in začeli preizkušati vse tiste neumnosti, za katere se vam je prej zdelo škoda filma. Da o možnostih, ki jih ponuja digitalne temnica niti ne govorimo. Digitalna fotografija ni noben bavbav in če že imate doma osebni računalnik, je to vsekakor pametna dopolnitev.

 

 


 

Tihomir Pinter (mojster fotografije EFIAP)

 

Skoraj 180-letna zgodovina fotografije je seštevek manj ali več pomembnih odkritij.

Nedvomno je digitalna fotografija (v povezavi z možnostjo računalniške obdelave) eden najbolj  revolucionarnih odkritij na tem področju.

In kot se revolucijam spodobi, marsikaj se spreminja. Namesto klasične temnice nam je na voljo "digitalna temnica". Predvidevam da se je bo lotil marsikateri fotograf, posebej mlajši.To je po mojem mnenju dobro. Od pojave barvne fotografije in posebej dia filma, so fotografi zapuščali temnice in se je njihovo delo končalo po stisku na sprožilec. Zelo pomembno kreativno delo laboratorijske izdelave so prepogosto prepuščali rutinskemu delu profesionalcev.

Zdaj imamo na voljo programe in orodja s katerim na zelo enostaven način urejamo  pomembne elemente fotografske slike tako da zadostijo našim zamislim.

Seveda je za uspešno delo v digitalni fotografiji, potrebna dobra oprema (zmogljiv računalnik, tiskalnik, seveda digitalna foto kamera in še kaj). Razvoj na področju digitalne fotografije je zelo hiter. Že sedaj so na voljo dovolj dobre in ne predrage foto kamere, ki omogočajo kvalitetne izdelke tudi večjega formata.

Ne pozabimo povedati, da je za kvalitetno in udobno digitalno fotografiranje in krmarjenje po računalniških programih potrebno zelo dobro obvladovanje računalnika.

Nove možnosti in lahkota s katero delamo v "digitalni temnici" na žalost ne zagotavlja avtomatično poplavo dobrih fotografij. Še zmeraj ustvarja fotografijo fotograf z dobrimi idejami. Dobro fotografijo lahko izboljšamo. Slabi fotografiji na žalost ni pomoči. Nekritična uporaba računalniškega orodja dobro fotografijo lahko spremeni v kič.

Spreminja se tudi odnos do fotografije nasploh. Verodostojnost fotografije je ogrožena.

Slogan "fotografija ne laže" ki je tudi pred pojavom digitalne fotografije bil vprašljiv, se zdaj dokončno poslavlja. Ni vsaka fotografija lažna, lahko ji je vsebina bistveno spremenjena in zato ji ne verjamemo več.

Spreminja se nujno tudi odnos organizatorjev fotografskih razstav. Že zdaj so nekateri saloni (zunaj naših meja)  posvečeni samo digitalni fotografiji, drugi pa uvajajo zraven klasičnih oddelkov č/b, barvne fotografije ali dia, še digitalno fotografijo. Na fotografijah ki jih razstavljamo je potrebno nedvomno napisati kako je fotografija nastala in kako je izdelana.

Digitalne foto kamere postajajo vse bolj kvalitetne in obenem denarno dostopnejše (nerazumljivo je da so kvalitetni papirji za izpis fotografij, čeprav ne vsebujejo več drage kovine srebra, tako dragi) in v zelo kratkem času bodo prisotni v vsakem domu.

Kljub temu menim da klasična (analogna) fotografija ne bo izginila. Postala bo bolj redka, materiali bodo dražji ampak fotografija (posebej črno/bela) bo bolj cenjena. Dogajanje na področju digitalne fotografije spremljam že deset let, izpopolnjeval sem računalniško opremo in znanje in čakal na priložnost nakupa digitalne foto kamere s izmenljivo optiko. Ker sem že imel foto kamero znamke Canon serije EOS sem se odločil za nakup Canon EOS D 60. Na ta način lahko uporabljam objektive ki sem jih kupil že prej. V zelo kratkem času sem obvladal delo v ateljeju pri reprodukciji likovnih del. Digitalno kamero porabljam tudi takrat, ko zahtevajo barvne fotografije.

Še zmeraj ostajam zvest črno/beli fotografiji posebej na področju portretne fotografije.

 

 


 

Jernej Burkeljca (Film ali tipalo?)

 

Ne vem, ali pa mogoče še bolje...odvisno. Ker je res. Vse se začne ali konča pri denarju zato mu recimo konstanta. Vmes namečemo še kup spremenljivk in neznank pa se nekako dokopljemo do rezultata. Najpomembnejša spremenljivka je tip fotografa. To je lahko recimo družinski, poslovni, navdušen amater, fotoreporter, športni fotograf... Skupaj s konstanto nam že nakaže potencialno rešitev. Zraven dodajmo še ciljni medij (npr. internet, papir, projekcija, časopis...) ter namen in način uporabe pa se množica rezultatov drastično zmanjša. Med neznanke prištevam razne posebne zahteve in osebne preference, ki se ponavadi pojavijo šele po določenem obdobju uporabe predvsem pa s fotografskimi izkušnjami. Na srečo se račun zelo poenostavi v večini primerov tako da večje dileme ponavadi ne obstajajo.  Odločujoči faktorji so različni tako da nekega splošnega nasveta enostavno ni. Tako film kot tipalo imata svoje prednosti na določenem področju. Dejstvo pa je, da digitalna tehnologija premaguje film na celotni fronti in da so nekatere preostale pomankljivosti zanemarljive. Situacija se počasi obrača. Pred leti so digitalne kamere bolj kot resnemu delu služile zabavi in eksperimentiranju, sedaj to nalogo prevzema film.

 

 


 

Aleš Fevžer (fotoreporter)

 

Zakaj DIGITAL ? Priznam, da sem bil še pred nekaj leti skeptičen, ko je beseda nanesla na digitalne foto kamere za kvalitetno profesionalno uporabo. Že pred desetimi leti sem na Olimpijskih igrah v Barceloni videl okorne težke Canonove "digitalke", ki so jih uporabljali fotografi Reutersa in drugih velikih svetovnih fotografskih agencij. Bistvena prednost je bila seveda hitrost kasnejše obdelave in pošiljanja, saj smo se ostali drenjali pred Kodakovim laboratorijem v glavnem press-centru in čakali na razvite negative in diapozitive. Sledilo je še skeniranje in šele nato pošiljanje po mailu, ki je bil takrat še v otroški fazi razvoja.  Takrat je bilo jasno, da je digitalna foto kamera namenjena izključno agencijam, ki so si lahko privoščile strošek večji od cene povprečnega avtomobila srednjega razreda. Potem, ko je cena digitalnega ohišja padla, sem na velikih športnih prireditvah srečeval vedno več "digitaliziranih" fotografov. Pravi razcvet pa smo doživeli s prihodom Canona D30, Nikona D1 in seveda Canona 1D. Že od Olimpijskih iger v Sydneyu dalje uporabljamo fotoaparate na film samo še za arhivske posnetke, posebne zgodbe, ki lahko počakajo in potovalno fotografijo. Danes je v svetu fotoreporterjev in športnih fotografov DIGITAL zakon in s prihodom vrhunske kamere 1Ds so se nam pridružili tudi modni in studijski fotografi. Verjetno bodo v nekaj letih stari dobri Hasselbladi, Rollei, Pentaxi 67 in podobne srednjeformatne kamere v uporabi samo še v redkih primerih. Zaradi hitrosti dela, takojšnjega preverjanja posnetkov in predvsem hitrosti nadaljne obdelave mi je digitalni medij prihranil marsikatero uro delo, odvečno pot in nenavsezadnje kakšen tolar,ki bi ga sicer zapravil za filme in razvijanje. Res je, da je ohišje digitalne foto kamere precej dražje od klasičnega, a se pri poklicnem delu kmalu povrne. Čeprav že mislim digitalno, sem v srcu še vedno pristaš in vnet zagovornik fotografiranja z diafilmom. Pri diapozitivih takoj vidiš kako dober fotograf si, saj se naknadno ne da spreminjati izrezov, barvnih nastavitev in ostrine. Delo z računalniki je pač velika potuha za povprečneže, ki mislijo da bodo drugi vse naredili namesto njih. Razlika med vrhunskimi in povprečnimi posnetki se je zelo zmanjšala zahvaljujoč čarovnikom za računalniki, ki obdelajo in predelajo tudi slabe fotografije, ki bi posnete na klasičen način verjetno mnogo prej končale v košu. Trenutno tudi sam večino dnevnega dela opravim z Canonom EOS 1D, ki mi odlično služi. Z njegovo  pomočjo  precej hitreje in lažje pregledujem posnetke in jih pripravim za nadaljno obdelavo in tisk.

 

 


 

Franci Virant (modni fotograf)

 

Digitalno, seveda! Vendar, takoj ko začenjaš digitalno ni več fotografskega adrenalina, ki se je pretakal nekaj ur po žilah, zaradi vprašanja, je posnetek uspel ali ne.

 

 


 

Matjaž Intihar

Med Scilo in Karibdo (iz članka namenjenega fotolaboratorijem in trgovinam)

Vem, da sem se preko revije močno izpostavil. Vendar še vedno trdno stojim za podnaslovom "Revija za fotografsko digitalno izobraže­vanje". Vsem z zapisanim ni mogoče ustreči. Toda prihajajo novi časi in predvsem izzivi. Nič ni večno, tudi čas se spreminja. Laboranti bi želeli, da se ne omenja toliko digitalnih kamer in predvsem ne tiskalnikov. Ponudniki te opreme pa seveda želijo prav nasprotno. V tujini so internetne trgovine že nekaj povsem normalnega, pri nas pa je njihova močno konkurenčna ponudba nekaj bogokletnega. Malokdo razume, da lahko delajo s tako nizko maržo. Vendar če poznaš trg in današnje tržne zakonitosti, potem si v prednosti. Vsakdo ima tudi možnost tako trgovino odpreti in se ponuditi drugačnim kupcem od tistih, ki hodijo v foto trgovino. Možnosti so velike, samo spoznati jih morate, pretehtati in se odločiti za njih. Zanimivo spoznanje te doleti, ko si na internetu ogledaš ceno želene kamere. Trgovina v New Yorku prek interneta ponuja kamero za 1000 USD. Če stopiš v to isto trgovino in prodajalca za pultom vprašaš po ceni, je le-ta lahko tudi do 30 odstotkov višja. Isto podjetje, isti nabavni pogoji, isto skladišče, pa taka razlika. Kje je logika, se sprašujejo mnogi. A je odgovor enostaven. Stranka, ki kupuje prek interneta, sodeluje virtualno. Naroči točno tisto, kar potrebuje, brez vprašanj, komentarjev, želene primerjave s konkurenčno opremo, spraševanja o popustih, tečnarjenja, da je pri sosedu tri tolarje ceneje itd.

Če imate stranko v trgovini, ni rečeno, da kljub enournemu razkazovanju in predstavitvi opreme kaj kupi. Vaš zaposleni tako ure in ure zadovoljuje stranke, razlaga, poučuje, na koncu pa zaradi malenkosti le-ta odide po nakup k cenejšemu ponudniku. Ponavadi k tistemu, ki nič ne razlaga, ponudi samo boljše cene. Še je argumentov za cenejšo ponudbo prek internetne prodaje. Seveda pa vsi ne bodo kupovali prek interneta. Toda taka konkurenca nekatere vrže iz tira. Želeli bi si starih časov, ki pa nikoli več ne bodo prišli. Izobražujte se, spoznajte se z novostmi in imeli boste možnost v pravem trenutku izkoristiti svoje prednosti.

Zato je moja želja v prvi vrsti vsem razložiti tako današnjo tehnologijo kot tisto, ki šele prihaja. Prav revija e-Fotografija marsikomu pride prav. Stranka revijo prebere in vprašanj ter dvomov je manj. Marsikaj zanimivega je tudi za ponudnike opreme. Vsi, ki vam je fotografija poklicna dejavnost, se lahko na ta način lažje odločate o svojih potezah. Ne gre za to, da so avtorjeva mnenja absolutno točna, ampak za to, da imate še dodatno mnenje in več jih je, lažja in boljša je lahko vaša odločitev.

Zato se ne bojte nove tehnologije in mnogih možnosti, ki jih ima vaša današnja stranka z njenim prihodom. Vsi ne bodo nikoli uporabljali lastnih tiskalnikov, pa čeprav bi si ponudniki tiskalnikov to želeli. Zato pravim, da sem v močno nezavidljivem položaju, da bi lahko ustregel vsem, tako uvoznikom, prodajalcem kot uporabnikom. Za povrh bi pa moral še paziti, kaj pišem o konkurenčnih ponudbah itd.

 

 


 

 

P.S.

Kakšno pa je bilo vaše mnenje pred dvemi leti glede digitalne fotografske tehnike? Odgovore lahko zapišete na forumu www.e-fotografija.com/forum/ pod temo Razno. Seveda je danes skoraj nemogoče objektivno opisati takratne občutke in mnenja, saj na tisti čas gledamo kot že nekaj oddaljenega. Neverjetno, kako nam je digitalni svet fotografije samo dve leti oddaljil in predvsem posegel z novo tehniko med nas. Če se sam ozrem nazaj, opazim predvsem dejstvo, da je danes med nami veliko več ljubiteljev fotografije in med njimi že nekaj prav odličnih. Predvsem hitrost učenja in enostavnost uporabe tehnike je doprinesla, da je med nami vse več uspešnih fotografov.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com