Na naš trg je prišlo nekaj svežega, drugačnega, eksotičnega. Seveda je govora o fotokameri in to kompaktni. Zakaj menim tako? Za to, ker je naš majhni trg zelo zaprt za novosti in nove znamke se le težko primejo med uporabniki. Saj poznate, kako meni večina uporabnikov kamer DSLR razreda. »Canon ali Nikon, vse ostalo je samo še približek, eksotika!« Pri kompaktnih fotokamerah se pri nas zraven dopusti še imeni Sony in Olympus. Pentax, Panasonic, Praktica, Fujifilm, Casio, Kodak in drugi pa so pri nas bolj ali ne čista eksotika. Zdaj se jim je pridružil še Ricoh.
Verjamem, da bo marsikdo zastrigel z ušesi in se vprašal, »Ricoh, kaj je to«? Večina, ki je v fotografski svet vstopila preko digitalnih fotokamer, pozna ime Ricoh bolj preko kopirnih aparatov. Aha, zdaj že vemo, da jih moramo dati nekam k Japoncem. Toda, kaj za vraga Ricoh dela v fotografiji?

Ko zopet držim v roki kamero Ricoh in se spominjam mojih začetkov spoznavanja fotokamer vidim, da je že kar nekaj desetletij za mano. Jebemtiš, kako čas leti!
Ko sem se začel ukvarjati s fotografijo so pri nas v 35mm razredu kraljevale znamke Beirette, Praktica, Smena, Zorki. Preko Avtotehne smo že imeli uvozništvo za Canon, a v njihovo pisarno v črni stolpnici na Bavarskem dvoru je bilo težje priti kot danes do predsednika. Dobiti pri njih prospekt, pa kot vdreti v trezor Narodne banke. Da ne govorim, da je bila cena pri njih krat dva ali več od tiste v tujini. Na fotokamero, če si jo lahko sploh naročil pa si čakal mesec ali več. Ko smo šli v tistih »lepih« časih, za katerimi se enim še kar kolca, po kavbojke in kavo v Italijo ali kakšen droben tehnični material v Avstrijo ali Nemčijo, so se nam cedile fotografske sline. V roke smo lahko prijeli prave nemške kamere Contax, Leica, Rolleiflex in Japonske še danes dosegljive, ter tiste katerih ni več, Cosina, Chinon, Fujica, Topcon, Petri, Mamiya, Miranda, Minolta, Yashica...

Ja včasih je bilo v razredu SLR izbire kolikor si hotel. Med njimi je bilo zelo opazno tudi ime Ricoh. In to podjetje je leta 1936 ustanovil Kiyoshi Ichimura. Ja, imajo dolgo tradicijo. Leta 1976 sem preko redkih slik v tujih revijah sanjal kamero Ricoh SLT-401, ki je imela dvojno kukalo. Drugo kukalo je bilo na vrhu prizme. Leta 1977 so začeli uporabljati Pentax bajonet in naredili so prvo kamero SLR (model XR-S) na svetu, ki je delovala na sončne celice.

Ja, Ricoh ima tradicijo, inovacije in ni čudno, da so se obdržali v svetu digitalnih fotokamer. Žal samo med kompaktnimi, saj očitno niso dovolj močni pri lečah, da bi se jim splačalo delovati še med DSLR. Pa nič ne, de. Tudi tu imajo nekaj zanimivih žezel v ognju.
Najprej vam predstavljam kamero Ricoh GR digital III. Ker pa je treba za kamero odšteti krepkih 600€ je dobro, da se z njo bolje spoznamo in vidimo za koga je vredna svojega denarja.

Ohišje

Že nekaj časa v roki nisem imel kompaktne fotokamere, ki bi mi tako lepo sedla v roko. K temu pripomore predvsem njena »prava« širina 25,5mm z odlično oblikovanim držalom. Širina kamere je 108,6mm, višina 59,8mm. Da je občutek v roki drugačen poskrbi ohišje iz magnezijeve zlitine in prijetna mehka guma na držalu. Ohišje iz magnezijeve zlitine poskrbi tudi za izredno lahkost ter trdnost ohišja. Teža je zgolj 188g (brez baterije).
Zaslon na kameri je odličen in poln informacij. Velikost je 3 palce, ločljivost 920.000 točk.

Objektiv

Ricoh GR digital III je tako draga kamera, pa brez zuma? Ima samo 6mm fiksni (enogoriščni) objektiv. Marsikdo je že tako pogledal na Ricoh GR digital III. Ekvivalent goriščnice 35mm formatu je 28mm, kar pomeni, da so kameri dodali samo možnost delovanja v širokem kotu. Zakaj objektiv s samo eno goriščnico? Najprej zaradi kakovosti zapisa in nekaj tudi zaradi same velikosti. Zum objektiv ima krepko bolj zapleteno konstrukcijo, več je optičnih kompromisov in s tem možno slabšo ločljivostjo.
Predvsem pa so uporabili prednost fiksnega objektiva in raje dodali odlično svetlobno moč. Objektiv je svetel, res svetel kot rečemo, saj ima svetlobno moč f/1,9.

Nastavitve

S kamero Ricoh GR digital III se je treba res dobro spoznati. Ni namenjena fotografu, ki bi jo izkoriščal zgolj samo v avtomatiki. To je kompaktna kamera, ki nudi toliko možnosti, da bo svojo uporabniško vrednost pokazala samo, če se jo izkorišča v popolnosti.
Na sami kameri niti ni veliko gumbov. Vsega skupaj 17, če štejem še gumb za odpiranje vratic za katerimi je baterija in SD pomnilna kartica.
Da kaže kamera nekaj več, so ji dodali vrteči gumb pri prožilcu za premik časa osvetlitve in zaslonke ter na zadnji strani gumb (ADJ.), preko katerega pridemo do glavnih nastavitvenih funkcij, da ni treba globlje v sam meni.
Gumb za premik programskih osvetlitvenih možnosti ima zaporo, da se vam nastavitev po nerodnosti ne prestavi.
Na zadnji strani so poleg (ADJ.) gumba še trije (Fn.), katerim lahko spremenimo uporabniško vrednost. Lepo rešeno in napredni fotograf bo še kako cenil dodatne hitre nastavitve.