Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

S kolesom in digitalcem po Afriki - 2. del

06.02.2005 15:23

avtor. Gregor Födransperg – Fedr

Kolesarska potovanja so že nekaj časa moje življenje. Pred skoraj dvema letoma sem po skoraj dvanajstih mesecih predčasno zaključil krožno potovanje okrog Sredozemlja (skrivnost zaključka in ostale podrobnosti s potovanja si lahko preberete v knjigi Kilometri Sredozemlja), lani poleti sva z Moniko v mesecu dni prekolesarila dobršen del Balkana, jeseni pa sem pričel kolesariti na Rtu dobre nade in se preko Afrike namenil v smeri sever - severovzhod, s ciljem, da prikolesarim do vznožja Kilimandžara, in se nato peš povzpnem na najvišji vrh črne celine.

 

 

Kolesarja v osrednji Afriki

 

Za božič se mi je pri Viktorijinih slapovih pridružila Monika, in kot zvesti božičkov pomočnik mi je prinesla nov digitalni fotoaparat, Olympus c-765 Ultra Zoom, ki so mi ga na Olympusu posodili za safari dežele vzhodne Afrike. Izredno majhen in lahek aparat posname fotografije do velikosti 4 megatočk, njegova glavna odlika pa je kar desetkratni optični zoom, ki bi v klasičnem merilu segal od 38-380mm, z zaslonko razpona f2.8-3-7. Nadebudni fotografi divjih živali se lahko spomnimo sanjarjenja o 300 in 400 milimetrskih objektivih z zaslonko f4 ali celo f2.8, a z astronomsko ceno, ki je poskrbela, da sanje nikoli niso postale resničnost. Če pomislimo še na ogromen kovček s tovrstnim objektivom in ga primerjamo s 260-gramskim Olympusovim velikanom, lahko vidimo, da se je digitalna resničnost že precej približala našim klasičnim sanjam.

 

 

Vodeni krst fotoaparata Olympus c-765 pri Viktorijinih slapovih

 

Digitalna popotovanja

 

Z Olympusovimi digitalnimi fotoaparati imam na svojih kolesarskih potovanjih že precej izkušenj. Sredozemlje sem poslikal z malim c-1, ki je bil darilo ljubljanskega Fotoformata in ki je z 1,3 megatočkami zadostoval za precej fotografij v moji knjigi. Kasneje sem pričel sodelovati direktno z Olympusom in za na Balkan so mi posodili c-60, majhen a izredno zmogljiv aparat; za potovanje po Afriki pa so mi namenili še bolj resen model, c-5060 Wide Zoom, z zavidljivim 27-110 milimetrskim zoomom in 5,1 megatočkami. Zraven sem dobil še kopico dodatne opreme: podvodno ohišje, širokokotni in tele konverter, ter na potovanju nadvse pomembno rezervno baterijo.

 

 

Shranjevanje in urejanje fotografij

 

Poleg digitalnega imam s seboj tudi klasični fotoaparat z dia filmi, Garminovo GPS napravo eTrex Vista, prenosni računalnik in image tank Xs Drive Pro z zmogljivostjo 40Mb, tokratno popotnico Fotoformata iz pasaže Nebotičnik, na katerega lahko fotografije shranim direktno s spominskih kartic. Njegova baterija zadostuje za približno dve uri in pol, datoteke s polne 512Mb spominske kartice pa prenese v manj kot desetih minutah. Vse skupaj imam varno spravljeno v Lowepro DryZone nahrbtnik, ki je povsem nepremočljiv, kar je v tem času v osrednji Afriki izredno pomembno, saj je sedaj deževna doba. Poleg mokrote je vodotesni nahrbtnik na kolesu tudi odlična zaščita pred prahom, ki je smrtni sovražnik vsakega fotoaparata.

 

 

Razpon ultra zooma pri fotografiranju raftarjev pod Viktorijinimi slapovi

 

Suha v deževni dobi

 

Deževna doba v teh krajih pomeni, da na določenem kraju skoraj vsak dan nekaj časa dežuje. Jasno nebo se zelo hitro povsem zabaše z oblaki, ponavadi začne pihati močan veter, sledi pa hud naliv, kot bi se zlivalo iz pregovornega škafa. Ponavadi so to kratke plohe, čeprav dež včasih traja tudi več ur. Ker so padavine zelo lokalne, nama na kolesu včasih uspe nekaj dni kolesariti, ne da bi na svoji koži začutila deževno kapljo, drugič pa izgleda kot da voziva iz enega naliva v drugega. Enkrat naju je dež ujel približno pet kilometrov pred mestom Chipata, naju premočil do kože, ko pa sva prišla v mladinski hotel v mestu, so nama povedali, da v mestu že dva dni ni deževalo.

 

 

 

Ponavadi si med dežjem poskusiva najti streho, pod katero vedriva. Včasih je to napušč pred vaško trgovino, drugič opuščena stojnica ob cesti. Prav ob takšni stojnici naju je ujel hud naliv, tako da sva se usedla na leseno klop, kjer se ponavadi pred soncem skrivajo prodajalke mangov in banan, kolesi pa sva pustila kar na mokrem. Tudi nama kmalu ni dosti bolje kazalo, saj iz listov pletena streha res ni bila namenjena drugemu kot sončnim žarkom. Ravno ko sva razglabljala, če se je pod tovrstno streho sploh vredno skrivati, so naju opazili prebivalci bližnje vasi in naju z dežnikom prišli povabit k sebi na suho.

 

 

Nahrbtniku Lowepro DryZone (in fotografski opremi v njem) dež ne pride do živega

 

Bila je majhna vas z le nekaj slamnatimi kolibami, a s precej živalmi, ki so se sprehajale po njej; koze so se sicer skrivale pod strehami kolib, kokoši, pegatk in krav pa dež ni prav nič motil. Sredi vasi je na častnem mestu stal mlin za koruzo, ki so nama ga prebivalci kasneje s ponosom razkazali. Kot večina ljudi v Zambiji, so tudi oni govorili precej dobro angleško. Namestili so naju v skupno kuhinjo, kjer se je kmalu zbrala druščina treh žensk, nekaj najstnikov – moški so bili na nedeljo vsi pri maši - ter kopica otrok.

 

 

Prizori ob afriški cesti: kolesarski kolega, okrepčevalnica ob cesti in prodajalka rib na stojnici

 

Na tleh je gorel ogenj, na katerem so najprej skuhali kosmiče za dojenčka, nato pa še nšimo, nekakšno polento, ki je redna prehrana večine Afričanov. Ponudili so nama jo skupaj s kuhanimi bučnimi listi, vse skupaj pa sva po njihovem vzoru pojedla kar z rokami.

Kmalu po prihodu sem stekel nazaj do kolesa po fotoaparat, saj je bila pisana druščina kar preveč fotogenična, da bi tako priložnost kar tako izpustil. Bolj ali manj zadržano so nama pozirali, precej bolj navdušeno po tem, ko sva jim obljubila, da jim bova po povratku domov poslala izdelane fotografije. Poziranje je trajalo do trenutka, ko so ugotovili, da se na ekranu digitalnega fotoaparata pokaže fotografija in potem so, namesto pred objektivom, vsi hoteli stati za aparatom in gledati posnete fotografije na ekranu. Ekran in dolga goriščnica objektiva sta pomembni lastnosti tega fotoaparata, ki nama prideta prav tudi ob napol prikritem fotografiranju prizorov ob cesti.

 

 

 

Safari

 

Prva priložnost za resen test Olympusovega mogočnega zooma je napočila že v Zambiji, med obiskom narodnega parka South Luangwa. Kolesi sva pustila v mestecu Chipata in se v bližnji narodni park peljala z minibusom. 120-kilometrska vožnja je trajala skoraj šest ur, saj sta dež in poplavljene reke dodobra razrvali že tako slabo cesto.

 

 

 

Za poldnevni safari sva se pridružila organizirani skupini, ki je prenočevala v istem kampu kot midva, na poplavljenem obrežju reke Luangwa. Bil je njihov zadnji, torej peti dan in vsi so bili vsega skupaj že kar malo naveličani, saj so vsak dan preživeli dvakrat po štiri ure vožnje po parku, najprej navsezgodaj ob sončnem vzhodu in nato še popoldan in z močno lučjo še po sončnem zahodu. Midva sva si izbrala jutranjo polovico njihovega »delovnika« in izlet naju vsekakor ni razočaral.

Že kmalu po vhodu v park smo opazili albino pavijana, nekaj impala antilop in majhno čredo zeber, ki je prečkala cesto pred nami. Kmalu je na eni strani ceste, tik pred našim avtom, ostal le progasti mladič. Kasneje smo videli še precej slonov z mladiči in trojico pegastih žiraf, ki živi le na območju tega narodnega parka. Proti koncu safarija, med vožnjo proti izhodu, je šofer nenadoma ustavil vozilo, ukazal popolno tišino, zapeljal nekaj metrov vzvratno in na drevesu ob cesti pokazal leoparda, najbolj čislan plen modernih foto lovcev. Celo najini letargični sopotniki so kar skočili k življenju in njihovi fotoaparati so spet zabrneli in zaškljocali, čeprav bo leopard na njihovih fotografijah najverjetneje le temna pika na ogromnem drevesu, na katero bodo doma ponosno kazali s prstom: »Vidiš tole, Billy Bob, tole je pa leopard!«

 

 

Slepi potnik na prednji kolesarski torbi

 

 

Rjoveči krokodil v krokodiljem parku

 

 

Črna mamba, slikana skozi steklo terarija

 

 

Kamp med deževno dobo

 

 

Safari v zambijskem narodnem parku South Luangwa: kjer Olympus c-765 Ultra Zoom res pride v svoj element

 

 

 

 

 

Dogodivščine z moje enoletne kolesarske odisejade po Sredozemlju si lahko preberete v knjigi Kilometri Sredozemlja, ki na 232 straneh vsebuje tudi 278 fotografij. Po 4999 SIT je naprodaj v vseh knjigarnah, boljših kolesarskih in fotografskih trgovinah, po posebni ceni pa jo je s plačilom po povzetju mogoče naročiti tudi na moji spletni strani ali po telefonu 031.64.85.22 (Žiga).

Moje dogodivščine s kolesarjenja od Cape Towna do Kilimandžara lahko v obliki SMS dnevnika in tedenske reportaže spremljate na moji spletni strani.

www.fedr.net

 

Besedilo: Gregor Födransperg – Fedr

Fotografije: Gregor Födransperg – Fedr in Monika Bogataj

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com