Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.foto-klik.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

Slovenski fotografi - Aleš Fevžer

Avtor:Matjaž Intihar
02.04.2008 13:51

Aleš Fevžer - S športniki po vsem svetu

 

Prvi maj, praznik dela! Kaj pa ima praznik skupnega z Alešem Fevžerjem. Predvsem to, da za njega ni praznikov. Kot ga poznam in lahko tudi začutimo iz intervjuja je za njega praznik, ko dobro in v zadovoljstvo vseh opravi delo. Pa če tudi bo treba fotografsko delovati na sam praznik 1.maj.
Čeprav sva sam intervju naredila že marca, sem si želel počakati, da bo Aleš našel čas in pobrskal po starih arhivih, da ga spoznate tudi drugače. Ni težava obiskati njegovo spletno stran, povzeti nekaj novejših športnih fotografij in jih dodati k intervjuju. Toda na tak način ga bralci ne bi dobro spoznali. Njegova dolgoletna, polna izkušenj fotografska pot mu danes daje tisto kar je.

In ne samo to, da Aleš dela na sam praznik 1.maj (ta trenutek je v Kanadi, delovno se ve, svetovno prvenstvo v hokeju), ampak je tudi tisti fotograf, ki ima za sabo že desetletja fotografskih izkušenj. Prav zato, mi je velika želja predstaviti ga, saj ni malo današnjih »novodobnih« fotografov, ki ga niti ne pozna drugače kot športnega fotoreporterja. Res, da je edini slovenski fotograf, ki je bil do sedaj na vseh OI od samostojnosti Slovenije naprej, da ga videvamo s fotokamero predvsem na športnih fotografijah in da ima spletno stran s pretežno športno vsebino. Vendar Aleša poznamo tudi drugače. Njegova ČB dela z nič kaj športno tematiko sem še kot mladi fotoamater spremljal na razstavah in v foto katalogih. Zato je prav, da našega vodilnega športnega fotoreporterja tudi vi spoznate iz smeri, ki so jo za njega niti predstavljali niste.

 


 

 

Se še spomniš svojih fotografskih začetkov?

Moja ljubezen do fotografije se je začela dejansko šele v srednji šoli. Foto krožek v osnovni šoli me ni pretirano pritegnil. Na srečo smo se v gimnaziji v razredu zbrali trije, ki smo bili zaljubljenci v fotografijo. Rok in Milan sta dobila Canon AT1, jaz pa sem si žepnino zaslužil z vodenjem šahovskega krožka. Vse kar sem zaslužil sem dal na kup in v petek zvečer, tik pred zaprtjem trgovine kupil Praktico L2 v Maximarketu. L2 brez svetlomera je bila zame odličen šolski pripomoček, ker sem mogel že v startu razmišljati kaj delam. Naslednji korak je bil nakup svetlomera. Potem pa so se začeli eksperimenti s ČB (črno belo) fotografijo. Po svetlomeru je sledil povečevalnik, kadi, papir in knjige o fotografiji. Takrat znanja ni bilo moč pridobiti drugje kot v okviru kakšnega foto kluba ali pa v tečajih,ki jih ni bilo veliko. Vse, kar se je dogajalo okoli fotografije me je zanimalo, a dogajanja je bilo občutno manj kot v današnjih časih, tako, da sem se največ naučil s študiranjem foto knjig. Imel sem srečo, da je imela babica sobo brez oken in brez vode in tam sem si jaz naredil temnico. V njej sem pred časom našel se nekaj foto papirjev iz leta 1981, fiksirje in razvijalce. Okupirala me je ČB fotografija. Kot večina začetnikov sem začel najprej fotografirati ulične svetilke, sneg, podnevi in ponoči, na stativu, odseve, zrcala. Pred tremi meseci sem šel fotografirat rock koncert in so me vsi debelo gledali češ »kaj pa ti počneš tukaj«. Ti »otroci« ne vedo, da so moji fotografski začetki deloma povezani tudi z Novim Rockom v Križankah svojih 25 let nazaj. Takrat me sicer niso zanimali portreti pevcev ampak sem delal bolj eksperimentalno. Športna fotografija je prišla mnogo kasneje, povsem spontano. V gimnaziji smo pa še kar sanjali o novih aparatih in počasi je sistem Praktica z navojem zamenjal Pentax, ki sem mi je zdel zelo zanimiv, tako tehnološko kot oblikovno. Canon me ni pritegnil predvsem iz razloga kar je bil najbolj razširjen. Vedno sem imel nekakšen odboj do nečesa, kar so imeli vsi. Veselje do umetniške fotografije formata 30x40 je bilo vse večje in zato sem se včlanil v fotoklub UČ na Rudniku. Tam sem bil eden najmlajših ,če ne najmlajši. V klubu so bila tudi velika fotografska imena, kot npr. Janez Korošin in mnogi zagnani amaterji. UČ je imel tudi klubsko temnico in še danes se spomnim,da sem kot gimnazijec hodil z zadnjim avtobusom na Rudnik, kjer sem potem celo noč razvijal fotografije, saj ponoči ni bilo avtobusov da bi me odpeljali nazaj na Vrhovce, kjer sem živel v mladosti. Dostikrat se je končalo tako, da sem tam prespal, kar na tleh, saj nisem zdržal z delom do 5h zjutraj, ko so prvi avtobusi začeli voziti nazaj proti mestu. Kmalu sem začel fotografije pošiljati na razstave po Sloveniji in Jugoslaviji in sem bil presrečen, če so mi kakšno sliko na kakšno razstavo tudi sprejeli. Sčasoma so prišle tudi prve diplome in nagrade. Nič visoko letečega, a zame je bilo to neomajno zadoščenje in velika vzpodbuda za naprej. Ko danes gledam nazaj sem vesel, da sem šel skozi to fazo razvoja. Na te razstave je prišlo tudi do tisoč fotografij in na nekatere se je bilo silno težko uvrstiti. A je bilo drugače kot danes, saj si v razstavo moral dati avtorsko noto. Ni bilo tako, kot danes, ko fotografi pošiljajo na razstavo digitalno fotografijo za katero večina ljudi ne ve kako je bila narejena. Vsi sanjajo o tem kako jim aparat dela dobre slike in to je zame nekaj groznega, ko vidim da ne razumejo nič o fotografiji. Druga stvar pa je bila, da je bilo potrebo sliko z povečevalnikom razviti na 30x4o cm. To pa je zahtevalo kar nekaj preciznega dela, od prave ostrine, do pazljivosti, saj se je vsak prah poznal itd. Vsi vemo, da na fotki 9x13 cm ne vidiš nič, na 30 x40 cm pa vse detajle. To me je spodbudilo da grem naprej in sem se včlanil v foto grupo ŠOLT, ki je bila v študentskem naselju. Tam so tudi imeli temnico in namesto, da bi zvečer preganjal študentke sem preživljal čas v temnici. Tudi v ŠOLT-u sem preživel zanimivo obdobje, saj so bili tam člani same legende slovenske umetniške fotografije. In to je bil ponovno korak naprej, saj sem lahko z njimi diskutiral in se naučil nekaj novega iz njihovih izkušenj. Takrat ni bilo televizije v taki obliki kot danes, interneta sploh še ni bilo, sem tudi jaz hodil kupovat ali samo občudovat, francoski Photo, ali nemški Color Foto (čeprav mi je bil preveč tehničen). Sem pa poslal fotografije na francoski Photo, ko so imeli letni natečaj in ko so mi izbrali eno fotografijo sem si mislil »Zdaj sem pa res car.«

Pentax sem z študentskim delom nadgradil in kasneje celo kupil profesionalni LX model. Tako kot večina sem to kupoval v tujini na sejmih ali second-hand trgovinah, ker za nove seveda ni bilo denarja. Danes pa mladci z nič znanja kupijo najnovejšo kamero in praktično ne razumejo kakšna radost je bilo kupiti rabljen aparat in narediti sliko ter jo povečati.


Brač 1983

 

V ŠOLT ni bilo enostavno priti ?

Res je, v ŠOLT sem prišel šele z priporočilom svojega prejšnjega foto kluba, dobil sem tudi nagrado na razstavi Slovenske fotografije in priporočilo Janeza Korošina. Tudi fantje v ŠOLTU v klub niso spustili nekoga, ki ni že nekaj pokazal. Poleg druženja je bilo zame najlepše, da je imel vsak fotograf označen svoj predal, kjer so se po razstavah nabirale njegove slike. In imeti svojo ime ob boku največjih imen slovenske fotografije je bil res super občutek.

Včasih si se moral boriti na razstavah, da si pridobil naziv amaterski fotograf, danes pa če enemu rečeš, ko ima šele teden dni star foto aparat da je amater te pogleda postrani?

Dejstvo je, da v času amaterske ČB fotografije ni bilo časa za nič drugega. Fotografija je bila najprej zaljubljenost, potem obsedenost in ves prosti čas in denar je šel v to. Danes pa je zelo zreducirano. Kupiš aparat in računalnik (kar je danes osnova) in si že fotograf in mnogi bi se radi kar takoj kosali z profesionalci. Včasih smo vlagali več predvsem finančno: s tem mislim v filme, razvijalce, papir itd. Vse to si rabil, da si svoje izdelke sploh lahko pokazal. Da ne govorim, da je bilo treba najprej vse razviti. Če gremo povsem v detajle, smo prvo kupili 30m ČB filma, odšli npr. v Foto Tivoli in naprosili stare kasete, potem pa v temi odrezali film, nataknili in zalepili, ter tako naredili svoj film. Zame so bila to zlata leta, zdaj se na to z nostalgijo spominjam. Tu, kjer imam sedaj studio na bivši Bjedičevi ulici je bil frizerski salon Žoži kamor sem se hodil striči. V tem frizerskem salonu so vedno bile razstavljene slike in tudi lastnica salona me spodbujala, da sem tam razstavljal svoje fotografije. Danes fantje, nekaj poizkusijo, jih v to potegne, si kupijo izjemno dobro opremo (kar odobravam) a potem že v prvih nekaj tednih mislijo, da bi morali kaj zaslužiti brez predhodnega znanja. Če danes gledam moje prve posnetke, so smešno amaterski. Danes je ta proces učenja mnogo hitrejši in tudi finančno cenejši.


Pobarvanka 1985

Še manjša anekdota iz maturantskega izleta. Takrat me je kot vse mladce začela zanimati akt fotografija. Res sem živel za to, da sem nekaj poslikal in ne zato, da bi slekel sošolke. Na maturantskem izletu na Braču sem jih nekaj nagovoril za akt fotografijo in tako smo naredili nekaj foto seans. Ampak o tem nisem nikomer povedal ne jaz, ne punce. Ko smo šli jeseni zopet v šolo sem fotografije pošiljal na razstave po Jugoslaviji, a še vedno sem imel dogovor s sošolkami, da ne govorim o osebah na slikah, saj niso želele biti na nek način predmet zbadanja. Šele 15 let kasneje, ko smo imeli obletnico mature, sem fantom povedal in sošolci so se hitro spravili name v smislu »baraba, zakaj nisi povedal, bi šli še mi zraven, zakaj nisi pokazal bi še mi imeli kaj od tega«. No, ampak to kaže moj odnos do dela, da kar si zadam naredim in ne zato da nekaj šminkiram. Sošolke so mi bile hvaležne saj so imele fotografije zase in vedelo so da bodo bile razstavljene. No, akt fotografija me pa vseeno ni tako pritegnila, ker se je po odsluženi JNA v Titogradu začelo obdobje športa. Začelo se je povsem ljubiteljsko, bil sem član ekstremne smučarske skupine, kjer se nas je nekaj zbralo in smo plezali, smučali, bivakirali sredi hribov itd. Kmalu se je pa izkazalo, da potrebujemo kakšne ekstremne fotografije, za pridobitev nove opreme od »sponzorjev«. Ker je oče od kolega delal v podjetju, ki je takrat uvažal Salomon opremo, smo naslovili prošnjo in z malo sreče in njegovo pomočjo pridobili čevlje in vezi, morali pa smo narediti nekaj fotografij. Smučali smo Dejan Ogrinec, Jure Zorčič in jaz,ki sem bil zadolžen za fotografijo. Tukaj je prišel tudi preskok iz ČB v barvno fotografijo. ČB umetniške niso prišle v poštev in tako sem s študiranjem knjig ugotovil, da so diapozitivi pravo profesionalno merilo. To so bili veliki preskoki zame, iz tega, da sem sam razvijal filme do tega, da sem diase nosil v fotolaboratorije. To si bili se pionirski časi, ko sem vse nosil v stavbo Dela in od tam se je na 3-4 dni pošiljalo v Italijo, v Trst ali Udine. Stane Klemenc je bil pa prvi ,ki je naredil pravi studio za razvijanje dia filmov. Tam smo se srečevali vsi in je bilo ponovno zanimivo, saj smo izmenjevali izkušnje. Tako sem prišel v krog poklicnih fotografov in to mi je nakazalo, da se da od fotografije tudi živeti. Fotografije sem začel objavljati v naših medijih in po prvih poizkusih pri Salomonu smo začeli delati tudi za Alpino. So bili eni prvih mojih naročnikov. Zame je bil poslovni korak naprej tudi to, da sem se peljal v Žiri in prezentiral posnetke. To so bili še vedno študentski časi, a je študij že vseboval razna pavziranja in sem se moral odločiti ali fotografija ali študij, hvala bogu nisem rabil veliko za življenje, saj sem živel pri starših v Ljubljani. Obenem so se začeli tudi drugi športni dogodki ki so me zanimali.

 

S kakšno opremo si delal ?

Pentax LX z motorjem in množico objektivov. Takrat pa je doma že potekala debata, da je najbolj profi aparat na trgu Nikon. In potem sem v neki varianti zamenjal Pentax za Nikon F2. Kasneje sem kupil še F in F 3. Od Naceta Bizilja na Dnevniku sem odkupil tudi nekaj stare foto opreme in si zgradil celo opremo tja do 600mm. V ZDA sem si se v Markovičevih časih kupil tudi rabljen 200mm f/2 in sem potem z njim pojavil na slalomski tekmi na Kranjski gori. Tam so bili fotografi od Dnevnika, Dela in Večera in potem samo še jaz. Kar malo čudno so me gledali, češ kaj pa počneš tukaj ? Za svoj denar in iz radovednosti sem hodil tudi na bližnje tekme v Italijo in Avstrijo. Moja velika želja pa so bile velike prireditve in ta preskok se je zgodil leta 1992 z zimsko olimpijado v Albertvillu, kamor sem šel brez fotografske akreditacije a so mi na smučarski zvezi uredil eno tehnično akreditacijo. Zimska olimpijada je manj zanimiva in je tudi manj fotografov. Istega leta pa je bila tudi poletna olimpijada, kamor sem spet šel brez akreditacije. Vse kar sem imel je bil sedež na letalu do Girone pri Barceloni. Nekaj dni sem na črnem trgu kupoval karte, po nekaj dneh pa sem pridobil akreditacijo – ne sicer fotografsko , zato nisem mogel iti na foto pozicije. Imel pa sem profi opremo in fotografski brezrokavnik, tako, da sem se kar pomešal med množico uradnih fotografov. Včasih je uspelo,da sem lahko delal, če pa ni pa sem poizkusil z mojo energijo in retoriko poizkusit doseči, da me niso vrgli iz foto prostora. Redarje sem prosil, da so me pustili samo toliko časa, da sem poslikal nastopajočega Slovenca potem pa sem se umaknil. Te olimpijske igre pa so mi dale glavno šolsko uro, ki mi je dala vedeti,da se lahko kosam z drugimi, da je treba trdo delati in poznati šport, ki ga fotografiraš. Napaka ki jo delajo mnogi, ki se lotijo določenih projektov je ta, da imajo aparat in mislijo da to je pa to. Šport moraš dobro poznati, pri aktu moraš dobro komunicirat z modelom, pri hrani gre za aranžiranje in osvetlitev. Ta primerjava z največjimi mojstri športne fotografije je bila tisto, kar mi je dalo vedeti, da je športna fotografija to, kar si želim delati vse življenje.


Ironman Havaji 1998

 

Si v tem času že kaj služil ?

Fotografije sem lahko z zamikom objavil v Pionirskem listu (današnji PIL), kjer sem objavljal reportaže. Potem je pa znotraj tega nastala želja osvojiti svet. 1993 sem šel na atletsko svetovno prvenstvo v Stuttgart, 1994 v Lillehamer na Olimpijske igre, prvič z uradno akreditacijo. Istega leta sem si tudi zamislil, da bi slikal Grand Slam turnirje v tenisu. P sem šel še v Miami, Pariz, Wimbledon. Takrat je izhajala revija Tenis, katere urednik je bil Bojan Požar, ki pa je znan po tem da ne izplačuje silnih honorarjev, ampak je rekel da nekaj pa že bodo objavili. Je bilo pa zanimivo, da, ko sem priletel nazaj iz Avstralije sem čez dva dni že bil v Lillehamerju kjer je bilo kar minus 22 stopinj. Iz poletja in 50 stopinj v finalu na igrišču v Melbournu sem bil v dveh dneh na minus 22 stopinj. Na Norveškem me je pa tako zeblo, da zase nisem vedel.

 

Kako si začel s tem tenisom?

Želja. Nogomet mi nikoli ni bil pisan na kožo, sem bil veliko bolj domač v košarki in hokeju, katera sem kot otrok v Tivoliju tudi spremljal. Ker sem imel poskrbljeno glede bivališča (živel sem pri starših, kar pomeni, da praktično ni bilo stroškov), sem se povsem pustil zapeljati v fotografijo. Tudi zaradi tega mi takrat ni bil denar tako zelo bistven. Zame je bil izziv na katero destinacijo bom šel naprej. Alpsko smučanje mi je bil največji izziv, pa tudi Slovenci smo takrat bili smučarska velesila. Svetovni pokal sem začel fotografirati leta 1988/89. In kaj hitro se mi je nasmehnila sreča. 1989 smo bili fotografi na smuku v Val d'Iseru, kjer se je strahovito padel Alberto Tomba. Kot večina fotografov sem bil pod prelomnico in seveda so vsi uporabljali 300mm, 400mm ali 500m in tako delali atraktivne fotografije v skoku. Jaz pa sem lahko s svojim 80-200mm z F/4 objektivom (takrat smo poznali samo ročni fokus) naredil bolj oddaljeno sliko na skoku in potem še spremljal smučarja. In takrat je Tombi pri doskoku potegnilo smučko navzven je grdo padel, jaz pa sem celotno akcijo zabeležil v rafalnem načinu. Potem pa me je Alessandro Trovati, eden najbolj znanih imen v fotografskem delu smučarske karavane, ki ima tudi svojo agencijo v Milanu, povprašal če imam sekvenco in sem mu dogovoril, da mislim, da jo imam – saj sem takrat delal na dia in nisi vedel ali sem vse ujel ali ne. Predlagal mi je,da bo prodal fotografije časopisom in ko bodo objavljene mi bo plačal. In v dobri veri sem mu dal film. Fotografije so bile objavljene in dal mi je skoraj tisoč takratnih mark. Kmalu po tem pa je prišla tudi ponudba, če bi delal za njega. Ponudba je bila dobra, a bi si moral sam plačevati potovanja in mi na koncu leta ne bi veliko ostalo. V Sloveniji sem tisti čas že imel nekaj naročnikov, tako, da sem se Trovatiju lepo zahvalil za ponudbo, češ da bom raje ostal freelancer in še danes smo v zelo dobrih odnosih.

Ko sem odšel prvič v Avstralijo 1994 me je tudi zagrabilo, da bi združeval delo z potovanji. Povedati pa je potrebno, da kadar sem šel delati z vso opremo je nisem nikdar puščal po hotelskih sobah, kar pomeni, da so bila vsa nočna popivanja izključena ,saj nikoli ne veš kaj se lahko zgodi. Do danes mi še niso ukradli nobene opreme.

Čeprav sem pridno delal, pa je bilo še vedno premalo za preživetje, če ne bi živel doma pri starših. Zaradi tega sem lahko ostal na tej svoji športni poti. Leta 1996 se mi je zgodil večji preskok. Predstavnik Reynoldsa za Slovenijo Sandi Šegatin me je povabil če bi šel fotografirati Camel Trophy. To mi je bila prava avantura. Šel sem fotografirati zaključni del Camel Trophya na Borneo in naredil odlične fotografije. Fotografije sem objavil v slovenskih medijih in tako so bili zadovoljni tako mediji, ki so prišli do dobrih fotografij kot organizatorji. Zaradi tega so me najeli tudi naslednje leto, kjer so me opazili Švicarji, ki pa so pod seboj imeli vse trge vzhodne Evrope. Povabili so me v ekipo Romunije, ker se je trg ravno odpiral. Tako sem bil dva Camel Trophyja v romunski ekipi kot šef logistike. Bila sta dva tekmovalca, novinar in jaz, ki sem zraven opravljal funkcijo fotografa. To je pomenilo množico treningov v Romuniji, Maroku, Španiji in ker sem seveda imel čas in so bile poti pokrite je bilo to zame nekaj najlepšega. saj sem potoval po Evropi in svetu ter fotografiral. Zaključno tekmovanje je bilo v Mongoliji in Patagoniji. V tem času sem napredoval tako fotografsko kot osebnostno, saj sem spoznal ogromno ljudi in sveta.


Patagonija 1998

 

Leta 1994 sem potoval v Avstralijo najprej na tenis v januarju, nato v Lillehamer na Olimpijske igre in nato marca še enkrat z punco, sva potovanje načrtovala tako, da sva se v Melbournu ustavila takrat, ko je bilo gimnastično svetovno prvenstvo. Aljaž Pegan je bil že takrat uspešen tekmovalec. Mnogo osebnih poznanstev z slovenskimi športniki imam še iz tistih časov. Za primer: V Kranjski Gori sem jaz fotografiral tekme ko je Bojan Križaj še tekmoval in ko je Jure Košir kot tekmovalec prvič štartal na svetovnem pokalu, sem bil jaz za njega veliko ime. Danes je on največjih slovenskih športnikov. Ampak jaz sem ga, čeprav je imel številko 72 počakal na hribu in naredil sliko, ko je prismučal mimo. To fantje znali cenit. Zato imam profesionalno prijateljski odnos z vsemi. Slab mesec nazaj smo bili na tekmi legend in so se zbrali Mitja Kunc, Jure Košir, Grega Grilc, Matej Jovan in mnogi drugi. S smehom smo se potem spominjali dogodkov iz preteklosti. Jaz sem edini fotograf, ki sem bil na vseh olimpijskih igrah do sedaj (tako letnih, kot zimskih) odkar imamo svojo državo. Na začetku na svojo roko, sedaj pa imam pogodbo z olimpijskim komitejem Slovenije.


Brez 600mm marsikje ne gre.
 

Verjetno si doživel mnogo nepozabnih tekem ?

Leta 1992 ko sem bil na OI v Barceloni so bile tako tekme v veslanju kot tekme v kajaku na divjih vodah ob istem času. Prenočeval sem v Lloret De Maru in ker je bilo veslanje v Banyolesu sem se sredi noči odpravil iz hotela iz nekaj menjavami avtobusov do zjutraj uspel priti na lokacijo tekme. Seveda ker nisem imel ustrezne akreditacije,so bile težave priti na foto tribuno. Nekako mi je uspelo priti na fotografski prostor, kjer pa me je našel varnostnik sem ga prepričal da bi rad poslikal samo Čopa in Žveglja, ki sta potem osvojila bronasto medaljo in tako imam zgodovinske slike. Sem pa na vsak način želel oditi še h kajakašem v Seu d'Urgell ampak logistično to ni bilo mogoče in sem si rekel, da bom ostal pri jezeru, ker bo naslednji dan nastopil še četverec in bo še ta dobil medaljo. In to se je potem res zgodilo in še danes se vsi spominjamo teh dogodkov.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je začela izhajati prva slovenska revija E-šport, katero je izdajal Eurospekter oz. Srečko Čož. On je bil ena ključnih oseb na moji fotografski poti. V šali se celo kličeva oče in sin, saj je bil on tisti, ki je v meni videl potencial in mi dal možnosti za objavo mnogih slik. Tako sem v reviji objavil stotine fotografij iz OI,EP , SP in portretov športnikov, tekmovanj, intervjujev itd.

Spoštujem fotografe, ki naredijo dobro fotografijo. Rabiš nekaj sreče, rabiš pa tudi ogromno znanja. Moraš predvideti, kaj se bo dogajalo, si izbrati pravi kot in imeti tudi pravo opremo za to posneti. Tudi šport je potrebno izbirati glede na opremo. Nekega veslanja se z manj kot 400mm ali celo 600mm skorajda ne moreš lotiti, saj bodo kajakaši drugače samo pikice na fotografiji.


Bobri so bili dolga leta nepremagljivi.


Bobri v akciji. Peneča reka Zambezi.

Dejstvo je, da so potovanja na športne prireditve in pa tudi za svojo dušo tako stopnjevala, da sem bil v zlatih časih med 1996 in 1999 v tujini tudi več kot 180 dni na leto. Še dandanes, ko ne potujem več tako intenzivno, me ljudje, ko me kličejo po telefonu vprašajo, če sem v Sloveniji. Še dobro se spominjam, ko sem fotografiral Bobre svetovne prvake v raftingu med leti 1996 in 1999 in smo hodili v Afriko na reko Zambezi in sem od tam sem klical domov iz telefona na kovance. Točno sem imel prešteto koliko kovancev potrebujem za tisti 2-3 minute pogovora v Slovenijo. En večer pa se je nekaj zalomilo in je linija ostala ne da bi nadaljeval z metanjem kovancev v govorilnico in tako sem govoril več kot uro in si rekel »evo, en zumba bo sedaj ob celo mesečno plačo zaradi mene, hehe«.


America's Cup


Delo na jadru.


Katastrofa


Zasledovanje


Coutts s pokalom.


Lepša plat fotoreporterskega dela.

Zaradi športa sem videl praktično cel svet. In v tujini se ponekod znajdem praktično bolje kot doma. Leta 2003 sem šel na finale America's Cup v Auckland na Novi Zelandiji. Ko sem se odločil da grem v Auckland sem točno vedel kaj me čaka, saj sem bil tam večkrat kot v Ormožu ali Ljutomeru, kar je žalostno, ampak tako je. V Ormožu se bežno spomnim stavb, v Aucklandu pa poznam tako rekoč vsako ulico.

 

Kdaj si iz manualnega fokusiranja prešel na AF ?

Bil sem na Nikon opremi in leta 1992 pridem pozimi na smučarske tekme in kar naenkrat izginejo črni objektivi in so namesto njih beli. Takrat so si lahko EOS 1 privoščili edino največje medijske hiše in bogati posamezniki. Na OI leta 1992 je bil tudi CPS (Canon Professional Servis) in takrat sem lahko preizkusil delovanje AF. Ampak sem bil tako verziran, da sem lahko ročno na kašnem slalomu kdaj naredil tudi po dva posnetka v eni seriji. Imel sem kar dober občutek za ostrenje na roke, tako, da sem si rekel: ah, ne bo potrebe. Poleg tega pa bodo ta vezja in elektronika odpovedala na mrazu. No pozimi leta 93 sem že imel Canon opremo v svoji lasti. Preden pa sem prestopil h Canonu pa sem bil v Miamiju sem dokupil se nekaj Nikon objektivov za F sistem. To pa zato, ker sem videl da se je vsa Nikon oprema prodajala občutno pod ceno. Videl sem oglas, da modni fotograf prodaja celoten Nikon sistem z ogromno objektivi in dodatki za relativno ugoden denar. Ko pa sem kupil sem ga vprašal zakaj menja. Je odgovoril, da je Canon sedaj tako dober, da naročniki sprašujejo kako to, da nimate Canona, da vsi delajo na EOS sistemu. In je rekel, da če hoče vstati v poslu s svojimi naročniki, da mora zamenjati sistem. No, jaz sem tiste Nikone in objektive 24mm f/2, 28mm f/2, 35mm f/2 uporabljal še leto dni, potem pa sem bil tudi jaz primoran v zamenjavo sistema.


Avstralija

 

Si leta okoli 1990 opazil, da so kateri že hodili z digitalnimi kamerami okoli in z tistimi ogromnimi Kodakovimi nastavki?

Ne. Takrat si še nihče ni privoščil tako drage opreme, niti mediji niso zahtevali tako hitrega posredovanja fotografij, a vseeno so večje časopisne hiše v nekaj urah imele slike v svojih pisarnah. Delov fotograf je na OI 1992 nosil barvne negativ filme skenirati na Reuters agencijo, ki je te fotografije potem tudi poslala naprej na Delo. In slišal sem, da je takrat Reuters za to izstavil gromozanski račun časopisni hiši Delo. Ampak, takšni časi so bili takrat. Ko sem šel v Afriko na Camel Trophy sem reportaže začel objavljati šele po tednu dni po prihodu domov. Ni bilo dnevnih časopisov, ki bi objavili po fotko ali dve in bi jih to zanimalo.
Danes je pa povsem drugače. Ko v Tivoliju fotografiram košarko že med tekmo izbiram najboljše posnetke in še preden se tekma konča lahko registrirani uporabniki na moji internetni strani te slike uporabljajo. Leta 2001 sem tudi jaz začel uporabljati EOS D30, ki je prvi digitalni aparat dostopen širšim množicam. Za tem pa sem prešel na serijo EOS1, katere se še danes držim.


Luka Špik, Atene 2004.

 

Kaj pa način osvetljevanja? Leta 1997 si predaval v klubu AT canon in si dejal, da delaš ročno !

DA. In še danes delam večinoma ročno. Zame je fotografija to, da fotograf ve, kaj dela. Posebej je bilo to izrazito pri diasih, kjer če si zgrešil osvetlitev za polovico zaslonke je bil posnetek barvno nepravilen. Jaz bi fotografe najraje ocenjeval po tem, ko bi videl surov posnetek, ne obdelan, saj se danes da narediti čuda. Dejstvo je, da je danes surova fotografija samo 30 ali 40% končnega izdelka. Videl sem že odlične fotografije, ki pa so nastale iz izjemno povprečnih slik.

Da sem imel pravilno osvetljene fotografije, sem ob prihodu svetlobo izmeril s svetlomerjem in na osnovi ozadja sem potem nastavljal aparat. Ker če imaš temno ali svetlo ozadje ti bo svetlomer kazal napačne vrednosti. Na digitalu lahko to vidiš na vsaki sliki, a pri dia si moral venomer misliti kaj počneš. In še danes na digitalu uporabljam ročne nastavitve v 95% primerov. Čas imam fiksen potem pa z zaslonko korigiram, da je fotografija pravilno osvetljena. Zelo redko uporabljam časovno avtomatiko in občasno delam na programu z bliskavico.


Rugby Wales-New Zealand 2006

 

Okoli leta 2000 sva prvič na ob srečanju na Avtotehni govorila o prihodu digitala...

Če delaš strogo samo za naročnike, kjer čas ni pogoj potem je film še vedno zakon. Če pa delaš za časopise ali portale, ki so hipni pa z drugim kot digitalom nimaš kaj početi. Tudi revije danes z diasi nimajo kaj početi, saj niti kadra nimajo, ki bi znali to spraviti v digitalno obliko. Danes je vse usmerjeno na hitrost in digitalizacijo. Dogaja se mi, da me pokličejo in želijo imeti določen arhivski posnetek. Večinoma vse kar potrebujejo imam ampak v obliki diasov. Potem pa se začne pregovarjanje, da bi oni to rabili takoj in da fotografijo pošljem po mailu. Imam tudi diase velikega formata 6 x 7 in pa tudi panoramsko kamero 6 x 17 cm!!

 

Verjetno te je ravno profesionalizem hitro povlekel v digital ?

To je stvar, ki ti jo diktira trg. Jaz fotografiram košarko za Euroligo od njenega začetka 2001. Na začetku ni bilo fotografskega servisa, ki zahteva fotografije že med tekmo. Ko pa je le ta nastal sem bil primoran biti na digitalu. Tukaj pa je potrebno tudi reči, da je potrebno imeti svojo spletno stran skozi katero lahko tržiš svoje fotografije. Prvotno sem med tekmo pošiljal fotografije po mailu. Potem pa so me naročniki celo leto pregovarjali naj si naredim spletno stran, da bo lažje tako meni kot njim, ko bodo prenesli samo fotko, ki jo bodo rabili.

 

Konec leta 2001 je ven prišel EOS 1D in predno si šel na olimpijske igre v Salt Lake City sem preizkusil tvoj aparat in napisal uvodnik za revijo Connect, da je prva zlata olimpijska medalja že oddana.

Najbrž je bil ta aparat v digitalni profesionalni reporterski fotografiji prelomnica. Definitivno, ker D30, ki sem ga po sili razmer občasno uporabljal, ni bil to ker sem rabil, za svoje fotoreportersko delo. D30 je narejen iz analognega amaterskega aparata. Imel sem veliko težavo, ker je imel zamik proženja. In jaz, ki sem navajen, da ko začutim in vidim akcijo sprožim , da jo ujamem. In to je to. Dostikrat delam tudi na motorno sekvenco, ker konec koncev iščemo najboljšo možno fotografijo. D30 sem prvič začel uporabljati na košarki. Izkazal se je katastrofalno, vse kar sem sprožil, sem zamudil. Vse žoge so že bile na tleh, čez obroč in sem se mogel na novo učiti. Vsakič sem težavo, ko sem fotografiral nekje zunaj kjer nisem rabil digitala in sem delal z EOS 1 V, nato pa sem bil v dvorani na začetku vedno prepočasen, preden sem se v glavi reprogramiral, da moram sprožiti, preden se dogodek zgodi. D 30 me je res razočaral, a potem je prišel Salt lake city oz. zimska olimpijada, kjer sem začel delat z EOS 1D. To je bilo noro. Aparat je hitro ostril, več slik na sekundo, vse dela, kot klasičen aparat na filme, ki je bil zame dolga leta osnovno sredstvo. Na račun tega mi je danes žal, da nisem takoj prodal Canon 1V, RS, pa vse ostalo, ker sem mislil, da bom še naprej slikal na film. Danes pa mi jih je škoda prodati za drobiž. Kasneje so prišli mark2 in mark3. To so čist drugi aparati, kvalitetno, kar se tiče slike in vsega ostalega, edina pripomba, ki jo imam je glede sinhronizacije bliskavice, ker na prvi EOS 1 1/500 sec. Sedaj pa je 1/300 sec, kar je kar težava. Mojega prvega EOS D1 še vedno imam in ga bom tudi uporabljal za kakšne projekte kjer kvaliteta fotografije ni najbolj pomembna, kjer rabiš reportersko sliko in kjer rabiš 1/500 sec. Aparati so pri meni zdržali, nisem imel nobene smole z opremo, tako, da sem zelo zadovoljen s Canonom.

 

Kako si se reševal težav z prahom?

Na začetku z D30 nisem imel nekih težav, z 1D pa je bilo kar precej. Na začetku, sem poskušal s ščetko, toda to se ni obneslo. Potem sem si kupil čistila, s katerimi sem potem uspešno odstranjeval prah. So bila obdobja, ko je bilo več prahu. Je pa res, da potem paziš, kako delaš z objektivi. Pravilo je da zoom objektivi več prahu nanašajo, ker se leče premikajo bolj in prah prihaja noter. To je stranska posledica, dela z zoom objektivi.

 

Verjetno pa tudi delaš z odprtimi zaslonkami, tako da prah tako ali tako ni viden.

Res je. Ker na servis hodijo večinoma hobi fotografi, ki samo da kamero dobijo v roke zaprejo zaslonko na 22 in iščejo prah na senzorju.

 

Kako si se navadil na samo obdelavo slike?

To je bila še ena posledica razvoja fotografije. Dan danes je fotograf računalniški strokovnjak, ki ob enem še uporablja fotoaparate. Moram reči, da sem na začetku imel nekaj težav, dokler se nisem naučil. Sam kakšnega hujšega izobraževanja nisem dal čez, in razmišljam, da bi poglobil znanje. V Photoshopu obvladam tiste osnovne zadeve, ki jih potrebujem. Še vedno pa stojim za tem, da bi bila slika čim več narejena v času fotografiranja ter da v Photoshopu samo še obdelamo kontrast, ostrenje, ker je slika v digitalna v osnovi neostra. Isto kot prej v diapozitivih, je še vedno zame osnova, da so moji posnetki surovi dobri, in da je potrebna minimalna korekcija, da zadeva štima.


Dejan Femke in Julien Kralj 2007


Ines 2005. Aleš v vlogi akt fotografa. Izkušnje iz leta 1983 mu še kako pridejo prav.

 

Kako pa kaj zadeva z RAW formatom?

Raw uporabljam že nekaj zadnjih let. Predvsem z večjo kapaciteto kartic je raw format postal realnost in ne sanje. Dan danes vse pomembnejše tekme delam v raw + jpeg. Jpeg je tisto kar hipno rabim, raw pa shranjujem na zunanje diske v računalniku. Raw se mi zdi predvsem v tej fazi, ko še vedno nekateri razlagajo, koliko je film boljši oz. v fazi ko prihaja do tega, da nekaj profijem, ki ima hasselblade, ki ima srednje formatne digitalce, razlagajo, da je Hasselblad edino pravo merilo v fotografiji, kar seveda ni res. Canon z Ds modelom je zelo zraven.


V taki foto zgodbi pa si ga sploh niste zamišljali!

 

Tako kot včasih, ko nisi šel na košarko z hasselbladom. Pač vsak je narejen za svoj namen.

Dejstvo je, da je šla dan danes digitalna fotografija toliko naprej, da ti lahko z DSLR konkuriraš srednje formatnim, ker je res minimalna razlika pa še to je bolj v glavah oblikovalcev, tistih, ki so pod vplivom teh nekaj fotografov, »češ jaz imam pa sedaj Hasselblad digital zdaj je pa to, edini zakon«. Dejstvo je da hitrost dela in tudi kvaliteta objektivov na Canonovi strani.

 

Si že imel kdaj probleme z diski, oz. kako ti delaš arhiv?

Pečem dvd-je in imam zunanje diske. Biti pa toliko suženj tega, da bom zdaj pa imel en zunanji disk za sproti in enega za arhiv in še kaj nimam. Konec koncev razen olimpijskih iger ali pa resnično nekih velikih tekem v Sloveniji, nimamo dogodkov iz katerih bi slike bile blazno zanimive še čez 15, 20 let. Jaz razumem fotografe v neki angleški nogometni ligi, kjer so res neponovljive tekme, na nekih svetovnih prvenstvih velikih športov, velikih teniških grand slam turnirjev. V končni fazi tudi dirk F1, ki jih je samo nekaj na sezono in ki so res svetovno odmevni dogodki, da se bo to dal tržit leta in leta. Kar sem spoznal je to, da če bi Slovenija imela vrhunsko ekipo v nogometu v Champions ligi, v košarki imamo edino Union Olimpijo ali pa da bi imeli v nekem drugem športu dobro ekipo bi lahko samo od tega solidno živel, ker bi bilo zanimanje za te slike veliko. Ampak jaz ne morem svoje slike nogometašev Interblocka trenutno prodat nekim Kitajcem, ker jih to ne zanima, medtem ko en fotograf, ki slika v Milanu ali pa v Manchestru ali v Londonu, lahko te slike prodaja in tako potujejo po celem svetu, ker je to pač šport, ki ga spremlja cel svet. Primer: slike kapetana Milana Maldinija, ki je legenda, praktično že veteran, te slike bodo vedno aktualne. To so slike, kot slike Maradone, ki se še danes iščejo. In če si ti slikal, je to tisto, kar ti daje neko dodatno vrednost. Tukaj v Sloveniji tega na žalost nimamo.

 

Kako pa kaj gledaš na kakovost fotografije?

Dejansko je stanje sledeče: kvaliteta in s tem cena na tem trgu rapidno pada, ker je praktično vse dovolj dobro, samo, da se nekaj vidi. Največji pokazatelj tega je, da čedalje več ljudi hodi na okoli z povprečnimi aparati. Čedalje več je amaterjev, ki pridejo z malimi digitalnimi fotoaparati, celo z telefoni. Kot kaže želijo konkurirati z aparatom za 200€ fotografom z profesionalnimi fotoaparati. Ja, lahko naredijo neko sliko za svoj arhiv. Deloma pa to vpliva tudi na urednike, ki rečejo, da slike lahko dan danes dobijo od vsepovsod. In tako se dogaja, da strani, ki za nekaj evrov prodajajo fotografije delajo največjo škodo. Čeprav po drugi strani pa pravi fotograf, ki ima dovolj dobre fotografije, lahko tudi na ta način zasluži dobro, ker bo lahko celemu svetu prodajal svoje fotografije. Je potrebno veliko dela in ogromno inovativnosti. Dejstvo je, da bo urednik rekel, da bo za 200€ dobil 200 ali več slik, ne bo ti pa dal za eno sliko 5, 10 morda 20€.

Dogaja se, da je kakšen odmeven športni dogodek tudi za slovenske razmere pa objavijo raje kakšno staro sliko izpred par let kot da bi plačali aktualno fotografijo.

To pa kaže na povsem površen odnos urednikov (izvzetih tistih nekaj, ki se trudijo), ki želijo imeti pravzaprav že celoten PR material od organizatorjev in vse kar naredijo je da dopišejo malo uvoda in zaključka, bistvo pa kar skopirajo iz PR materiala, obrnejo nekaj besed in »njihov« članek je pripravljen. Vsi želijo po liniji najmanjšega odpora končat tisto majhno zadevo. Ta doba digitalizacije je prinesla veliko dobrega. Več se da narediti, dostopen je cel svet. Je pa zaradi tega veliko ljudi, ki želijo čim prej opraviti delo, da lahko potem brskajo po internetu ali pa klepetajo s kolegi itd. In to je tisto, ki boli, ker delo ni opravljeno 100%, slike imajo dnevno sveže, a oni vzamejo neko staro sliko, ki po možnosti niti kvalitetna ni. Še slabše je pa to (tukaj bi verjetno Arne Hodalič imel veliko za povedati, ki je veliko vložil v popotniško fotografijo), da dandanes vsak, ki gre last-minute v Egipt, potem še poslika z »trotl zihr« kamero tiste piramide, privezano kamelo, dva domačina, cesto in vhod v hotel, ter nato napravi reportažo v Egiptu. In za posladek mu potem to objavijo v Delu v prilogi Trip,ki je totalna katastrofa. In potem se avtor,ki o fotografiji nima pojma počuti, kot da je Arne Hodalič št. 2. Slike so pa takšne, da bi jih noben resen fotograf ne bi niti posnel, kaj šele objavil. Pa tud urednika te priloge bi bilo vredno pribiti na križ, da tako brez okusa objavlja fotke. Nekaj leta nazaj so me klicali iz revije Gea in me spraševali, da vedo, da sem bil na Novi Zelandiji in če imam kaj dobrih slik. Vprašal sem jih » A so vam ponovno prinesli nek članek s čudnimi amaterskimi fotkami na katerih je avtor sam ali z ženo na vseh slikah ?«

Včasih je bilo res tako, da so ljudje šli na potovanje in fotografirali sami sebe pred spomeniki. Ko pa so hoteli narediti reportažo so ugotovili, da nimajo kaj veliko slik. Danes, ko pa imajo digital, slikajo več, tudi pokrajino, ampak še vedno ostaja, da kdor ni zaljubljen v fotografijo in dokler samo pritisne na sprožilec in kamera vse nastavi, ta nikoli ne bo naredil dobre fotografije.

 

Kako je z objavljanjem fotografij, objavljanjem za drugo objavo, z arhivom…?

Izkoriščanje je na vseh nivojih. Ko so sliko enkrat objavili mislijo, da jo lahko imajo v arhivu in da jo lahko še naprej uporabljali. Če bi šli strogo po avtorskem pravu, to ne bi bilo tako. Ponavadi se fotografija prodaja za določeno enkratno objavo. Če pa se jo proda kot fotografijo za neomejeno uporabo je pa cena toliko višja, a v Sloveniji se to ne dogaja. Kupijo za enkratno uporabo, čeprav občasno objavljajo večkrat.

 

So na našem trgu akreditacije preveč enostavno dosegljive?

Ja. Ampak tukaj ne krivim amaterskih fotografov. Vsak, ki je dovolj samokritičen bo kmalu ugotovil, da za dobro sliko potrebuje dobro opremo. Je pa tako, da če si pripravljen vložit vsaj 5000€ v opremo, boš potem pripravljen vložit še nekaj denarja v izobraževanje. In potem zelo hitro vidiš ali si ali nisi za to delo. Ne morem pa biti zadovoljen, da se ljudje, ki imajo opremo za recimo 300€ drenjajo pred mano zato, da so zastonj na tekmi in mi kradejo prostor. Meni je fotografija kruh, njim je pa fino, da so pod košem v Hali Tivoli, daj ih mogoče vidijo znanci. Konec koncev bo tista njegova slika uporabno samo za v družinski album in še tam bo en zmazek. To vem, ker tudi če bi jaz vzel tisti njegov aparat v roke, pa imam potrebno znanje, ne bi mogel narediti zadovoljive slike za objavo.

Danes je težko pričakovati, da se bo v tiskanih medijih kvaliteta slik dvignila, saj so jim velika konkurenca portali. Zdaj je poplava »brezplačnikov«, kjer so slike pod vsako kritiko,kjer so tudi teksti pod kritiko. A taki ne bodo dali veliko denarja za fotografijo. A ker je revija brezplačna jo vseeno malo prelistaš. Kupil je pa ne boš, ampak boš kupil samo tisto revijo ki ti je všeč, ki je kvalitetna. Vsi ti brezplačniki so financirani iz strani velikih podjetij in jim je vseeno ali je stvar kvalitetna ali ne. Če bi si sami morali zagotoviti denar, bi zagotovo več delali na kvaliteti izdelka. Pri portalih je pa podobno. Če ima človek občutek, če je malo perfekcionista se bo potrudil, da bo stvar izgledala lepo. Enako je za bloge in druge stvari.

 

Kje se vidiš v prihodnosti ?

Vsekakor se še naprej vidim v velikih dogodkih in v delu z ljudmi in naročniki. Všeč mi je to kar delam,saj imam fotografijo rad. Meni ni težko iti na tekmo ali na hrib da naredim dobro fotografijo. In dokler delaš tisto kar te veseli in s tem tudi zaslužiš za življenje si na pravi poti. Edin stvar ki mi ni všeč v elektronski dobi je ta, da sem včasih po tekmi odnesel razviti filme, vedel sem, da sem ujel prave dogodke in v miru sem počakal na slike. Danes pa že med tekmo in takoj po tekmi urejam fotografije. Ko pridem domov po tekmi, se moram takoj lotiti arhiviranja, saj če ne naredim to takoj, ne bom naredil nikoli. Razmišljam v tem, da se bom širil in da bodo to zame počeli drugi. Predvsem mladci, ki imajo računalnike v malem prstu ampak to je korak v prihodnosti. Vsekakor pa zaenkrat še zmeraj uživam v fotografiji.

Aleš hvala za čas in pogovor. Novejše fotografije, ki jih Aleš predstavlja in prodaja preko svoje strani pa si lahko ogledate na http://www.alesfevzer.com/slo/index.asp

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com