Naročite se na enovice

http://www.cyberstudio.si
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.foto-klik.si/
>

 

 

 

 

Slovenski fotografi intervju - Veljko Jukič

30.03.2007 22:22


Veljko ni navaden fotoreporter. Zna in želi izkoristiti foto trenutke. V Melburnu je z opremo težko več kot 10 kg splezal na več kot 7 metersko ograjo. Kolegi F1 reporterji ga ne kličejo zastonj "nori Yukio".

Melbourne – ekskluzivni intervju Nina Urek e-Fotografija

 

Fotografija razpeta med hitrostjo F1 in filozofijo zena

 

Veljko Jukič je kot avtor dobro znan tudi bralcem e-Fotografije, a ker je Yukia, kot so ga prekrstili njegovi japonski fotografski in karatejski kolegi, precej težko uloviti v Sloveniji, smo za poseben intervju zadolžili Nino Urek, našo dopisnico iz Avstralije, ki ga je lovila in ulovila v Melbournu. Ker je prva dirka sezone formule 1 vedno najpomembnejša, hkrati pa se dogaja cela vrsta zanimivih dogodkov, ga je naša posebna poročevalka Nina uspela uloviti šele na odhodu iz mesta: ta intervju je nastal na avtobusu iz mesta na letališče in v letališki kavarni tik pred poletom naprej v Sydney in nato v Malezijo.


Foto: Veljko Jukič. Fotografirano leta 2002 na prvi dirki F1 tega leta v Avstraliji v Sidneju. Takrat sem še deloval na film s kamero Canon F1n.

 

Povprašala sem ga o številu km/letno, o njegovih začetkih, ljubeznih in razvoju, navezanosti na najhitrejši avto športu – F1; kot ambasadorja Canona pa tudi o novem modelu EOS 1D markIII in o njegovi filozofiji fotografije:

 

»Če bi seštel vse kilometre, ki jih naredim v enem letu, potem skoraj dva krat letno obkrožim Zemljo. Veliko z letali na prekomorskih dirkah, a prav tako z avtom po Evropi.

 

- Kar nekaj Slovencev si želi živeti v Avstraliji. Ste tudi vi med njimi?

 

»Avstralija je resnično čudovita in prva izbira, kamor bi se preselil, če bi se odločil zamenjati državo. Toda: ob prečudovitih hribčkih Bizeljskega in Gorjancev - na stičišču dveh najlepših slovenskih regij: spodnje Štajerske in Dolenjske, tam, nedaleč stran od sotočju Krke in Save - v Posavju, v deželi cvička in bizeljčana je resnično najlepše in zato se vsakič znova iskreno rad vrnem domov.«


Tudi na F1 v Avstraliji mi je lepo, a doma je najlepše. 

 

- Odkod vaše navdušenja prav nad formulo ena?

 

»V osnovni šoli mi je oče obljubil za odličen uspeh v 7. razredu posebno nagrado - izbral sem jo sam - obisk dirke F1 v Avstriji. Bil sem odličen in tako sem bil pri 13-ih letih prvič na dirki kot gledalec. Trije sošolci smo navijali vsak za svojega idola: za Regazzonija, Laudo in Fittipaldija, slednji je bil favorit, a sem ga tedaj prvi med sošolci videl tudi na stezi.«

 

- Kako ste sploh prišli v svet formule 1?

 

»Privlačili so me motorji, pa hitrost… Že leta 1980 sem prvič poročal s svetovnega prvenstva v speedwayu v Krškem in MGP na Reki - tedaj kot srednješolec in nadebudni mladi sodelavec legendarne Avto revije – nato pa tudi iz tekme F1v Avstriji in Italiji. Leto predtem sem naredil nekaj odličnih posnetkov na MGP dirkah na Reki, ki so mi jih objavili kot posterje, zato so mi odprli vrata v svoj svet. Nato so se priložnosti odpirale, izzivi so se množili in skozi vzpone in padce sem jim sledil. Sedaj je že 27-to leto, kar sem dejaven na področju avtomotošporta in medijev hkrati. Začetno navdušenje je prerastlo v resno delo in v tem času sem se brusil na precej različnih področjih, do obisti poznal skrivnosti in pristope, a tudi tehniko in tehnologijo raznovrstnih medijev. Veliko časa sem delal tudi za različne TV projekte, a mi je sedaj še vedno najljubša fotografija, čeprav tudi zelo veliko pišem, zelo veliko dela imam tudi kot urednik pri Avto fokusu, poleti testiram motorje, pozimi avtomobile, pa zraven še video opremo za e-Fotografijo…«

 

- Kako je potekal vaš razvoj pri delu v medijih?

 

»Nekoč ni bilo tako veliko možnosti, morda sem obiskal le 2 ali 3 F1 dirke na leto, za več ni bilo denarja… Tudi foto-oprema je bila veliko težje dostopna. Tedanji urednik Dušan Petrovič me je 'šolal' na vseh področjih motoriziranih športov: en vikend sem poročal iz motokrosa, drugič iz avtomobilskih gorskih dirk, nato z moto GP dirk, pa z rallyja, pa spet s kakšne avtomobilske dirke evropskega ali jugoslovanskega prvenstva in tako nedeljo za nedeljo: več kot 30 raznovrstnih dirk skoraj vsako leto. Tako sem v celoti spoznal panogo, pa tudi zelo veliko in raznovrstno sem delal, tako da sem se kot fotoreporter zelo hitro razvijal, nekako sočasno pa sem začel tudi pisati. Sedaj je drugače: osredotočen sem na F1, v prostih vikendih pa sem aktiven na različnih moto dirkah po Sloveniji ali po Evropi. Po pogodbi z revijo Avto fokus in z FIA, Svetovno avtomobilsko zvezo moram vsako leto 'pokriti' vsaj 14 dirk formule 1! Če mi upade prisotnost izgubim status in prvovrstni dostop do vsega dogajanja v F1 - padem v drugo ligo. Pri tem imam pravico imenovati enega namestnika na sezono in to je Željko Jeličič, ki namesto mene potuje na tretjino dirk. Željko se je v desetletju in pol sodelovanja razvil v prvovrstnega dirkalnega foto-moto-paparaza, na področju moto-dirk pa je že postal tudi precej boljši od mene. Sam delam verjetno bolj raznovrstno fotografijo, Željko pa je boljši, ko gre za samo športno fotografijo, ampak na nek način vedno tekmujeva med sabo, a deliva tudi sorodno navdušenje in tehniko: oba prisegava na ostrostrelski pristop..!«


Slika željena pri vseh revijah, ki opisujejo moto šport. Le enkrat v sezoni so dirkači posedeni na prvi dirki. Veljko je vedno zraven.


Prvi uradni trening sezone.


Lepih motivov je na F1 vedno obilo.

 

- Se »ljubezen« do fotografije kaže tudi preko izbora fotografske opreme? Kakšna je bila vaša razvojna pot pri izbiri foto opreme?

 

»Zagotovo! Imel sem kar nekaj mladostnih ljubezni: začel sem z aparatom ZORKI 4K, ki je bil kopija leica iz 1939.Takrat smo občudovali praktico, pa pentaxa K1000, vse ostalo je bilo nedosegljivo. Moja prva PRAKTICA je nosila oznako L, brez svetlomera, a že s pogledom skozi objektiv. Nato je prišel specialni ZENIT 'SNAIPER', ruski komplet s 300mm/f4,5, z odličnim objektivom, a z zanič svetlomerom. Tedaj še ni bilo TTL merjenja, to so imeli le najdražji in najboljši: Minolta, Nikon in Canon. Zanimivo je, da sem bil tedaj s takšno ušivo opremo po današnjih merilih zelo inovativen, angažiran, čeprav je bila nastavitev svetlobe vedno loterija. Toda neverjetno veliko smo se tedaj naučili v laboratoriju, z ročnim ČB razvijanjem – to je bila prava magija. Moja druga srednješolska ljubezen je bil PENTAX, nato neverjetna MINOLTA XG2, pa prečudoviti NIKON F z hiperostrim NIKKOR 50mm/f1,4, nato sem se, vsaj mislil sem tako – dokončno - zaljubil v OLYMPUS OM1! Vse to so bili izposojeni aparati prijateljev, ki so imeli merjenje svetlobe skozi objektiv, kakšen napredek! Na pamet sem znal vse prospekte, vse tehnične podatke, vse tri knjige iz knjižnice (literatura je bila takrat zelo redka in draga, kakšna e-Fotografija, pa še zastonj) sem imel vsako leto izposojene za 3 mesece, dokler nisem znal na pamet tudi vso teorijo. Vso to romantiko je pokvaril oče! Ker sem se premalo posvetil šoli in preveč sanjarjenju mi je oče v tretjem letniku tehnične šole v Krškem obljubil, da mi kupi najboljši fotoaparat, če uredim tiste 'cveke'. Seveda sam zmagal in oče mi ni kupil Pentaxa ali Olympusa, pač pa je na svojo roko kupil tisti hip najdražji in najboljši SLR: Canon A1, s petimi avtomatikami in digitalnim displejem in neverjetno ostrim FD-50mm/f1,4! Toda nisem imel denarja za objektive, zato sem čez pol leta čudež foto-tehnike prodal in si kupil najslabše in najcenejše Canonovo ohišje AV-1, ampak ostal mi je denar za objektive: 28mm/f2,8, 135mm/f2,5! Na teh dveh objektivih sem zrastel in dozorel, zaradi dirk sem si kasneje kupil še 400mm tele in ko sem zaslužil prve resne honorarje sem si znova kupil ohišje A-1. AV-pa sem kasneje prodal in ga zamenjal z F-1 (da bom pač tudi po modelu fotoaparata v stilu s formulo 1…), A-1 pa kasneje z F-1N. Na koncu sem dozorel v resnega mladega profija, tako po vrhunski opremi, kot po razmišljanju, uporabi opreme ter načinu in rezultatih dela. Canonu sem zaradi nesporne hiper-kvalitete ob dovolj primerni ceni ostal zvest vse do danes in čeprav so mladostne simpatije še vedno žive kadarkoli vzamem v roke Olympusa ali Nikona – ali celo ooohhhhh – Pentaxa, pa sem me je Canon prepričal. Sicer pa: preveč sem investiral v Canonove vrhunske L objektive, da bi sploh gledal drugam. Pravzaprav sem v tem času delal z vsemi amaterskimi in profi modeli te znamke (a sem pogosto preizkusil tudi različno opremo drugih, nekoč ljubljenih znamk) in danes še vedno občudujem dva digitalna ekstrema – EOS 1DS je resnično neverjetno kakovosten aparat, 1D-mark3 je res presunljivo agresiven (na sprožilcu) in hiter (ampak: mark2 res ni bil veliko slabši), ampak tudi razvoj amaterskih modelov je presunljiv: denimo EOS 400D ali 350D sta (za ta denar) resnično neverjetno zmogljiva aparata, o kakršnim smo lahko celo profiji, denimo, pred 4 leti lahko samo sanjali, (za primerjavo imam vedno pred očmi prvi Canon EOS 1D D6000 s 6 MP in ceno 60.000 DEM), danes pa je dosti boljši aparat od D6000 dosegljiv (skoraj) vsakem zagrizenemu ljubitelju fotografije, če ne drugače na obroke na Maestro kartico.«


Japonski kolega Miyata je še štiri leta nazaj uporabljal pri svojem delu Canon D6000.

 

- Katere objektive uporabljate?

 

»Izbor objektivov v vseh cenovnih razredih je danes zelo velik in dostopen, veliko se dobi tudi za malo denarja. Veliko je odvisno tudi od okusa in načina dela. Na profi področju je spet drugače – tam je, kot ponavadi – le najbolje dovolj dobro. Sicer vedno delam z dvemi ali tremi ohišji, odvisno od potrebe in zahtevnosti dogodka in z objektivi od 15 mm pa vse do 400 mm. Ravno za Canon EF-400mm/f2,8L imam vedno pri roki tudi oba konvertorja: 1,4x in 2x, tako da lahko vedno izbiram gorišlnice od 400 mm do 1040 mm (2x konvertor na 1D ohišju), čeprav najpogosteje (na stezi) uporabljam 400 ali npr. 560 mm (z 1,4x extenderjem na 1DS ohišju). Seveda pogosto pride do izraza tudi zum 70-200, saj ne odločajo samo super-tele-milimetri, pač pa tudi kompozicije, ideja, svetloba, sporočilo! Canonov 400mm združuje resnično neverjetno magijo svetlobe, kota in odlične ostrine, a je peklensko težak za prenašanje in tudi za snemanje, saj polovico delam iz roke, drugo pa z monopoda. Ampak zelo rad imam tudi super-široke objektive, ti pripovedujejo popolnoma drugo zgodbo, a se moramo ves čas ukvarjati z njihovo perspektivo in globino. Važno je da imaš s sabo ključne objektive – pa čeprav sta to samo dva vrhunska objektiva: en z 28 mm in drugi s 135mm - ki ti omogočajo uloviti svojo zgodbo, na svoj način, saj na na koncu vedno odloča človek, njegov pogled, trenutek in sporočilo, ne pa tehnika, razpon zuma ali megapiskli.«

 

- Ste fotograf, novinar, urednik športa in motociklizma pri reviji Avto fokus, občasno tudi TV producent ali učitelj videa, v prostem času tudi profesor karateja in še marsikaj bi se našlo, na kaj pa ste najbolj ponosni?

 

»Po dolgoletnem delu v medijih si ustvariš različna merila, takšnih je kar nekaj: leta 1989 sem bil v tedanji Jugoslaviji prvi reporter, ki je bil zaradi predhodnega kakovostnega poročanja povabljen v prvo ekipo za avanturistično potovanje »Camel Trophy«. Preizkušnja je potekala v Braziliji; tekmovanje z džipi se je vilo iz osrčja Mata Grossa skozi džunglo vse do Amazonke v dolžini tisoč milj. Vsaka ekipa je imela v enem vozilu dva tekmovalca in dva novinarja in pogosto smo se držali vsak svoje naloge, a smo v boju s številnimi težavah močvirnih cest delovali kot ena ekipa. To je bila resnično nepozabna avantura, a hkrati tudi prvo velika priznanje moji dotedanji karieri. Še veliko večje osebno priznanje sem doživel lani, ko me je Canon imenoval za svojega ambasadorja! Za Canon sedaj že četrto leto zelo uspešno poučujem na 'Canon video akademiji'. Vzporedno s fotografijo in mediji se skoraj celo življenje ljubiteljsko ukvarjam s karatejem, najprej s tekmovanji in sedaj s poučevanjem. Tako se vedno znova veselim srečanja z nadarjenimi ali zagrizenimi ljubitelji, najsi bo to v kimonu ali ko gre za širjenja znanja slušateljem predavanj na Video akademiji ali ko gre za lastnike novih Canon video kamer.«


Yukio pred objektivom. Foto: Nina Urek


Yukio iza objektiva.

 

- Ob pričetku nove sezone F1 je na dirkah znova vrsta sprememb, novosti, zanimivosti.

 

»Imamo vrsto novih in izboljšanih dirkalnih avtomobilov, veliko voznikov je zamenjalo moštva, prišlo je nekaj novih, obetavnih mladih tekmovalcev! Poglejte samo odličen nastop Lewisa Hamiltona na njegovi prvi F1 dirki! Pozna se odhod Michaela Schumacherja, saj je-ta bil več kot desetletje merilo vsem. Sedaj se je začel novi boj med srednjo generacijo (Alonso in Raikkoenen) in mladimi izzivalci! Po zmagi Kimija so vsi na mah pozabili na Šumija, Angleži pa na Buttona in že opevajo temnopoltega Hamiltona kot novega Tigerja Woodsa formule 1..!«

 

- Že dosedaj ste leta zapored sodili v elito reporterjev F1, a ste letos doživeli še zadnje priznanje in povišanje?

 

»Na vsaki dirki F1 je okoli 200 fotoreporterjev in kakšnih 400 novinarjev. F1 je SP v nogometu in olimpijske igre v malem. Tudi med nami je selekcija tako po dostopu, kot po pravicah kam kdo sme. Čeprav občasno priskočim na pomoč kateri veliki agenciji – delal sem že tudi za Reuter ali za japonski Zeroborder – pa nekdanja Jugoslavija in sedaj Slovenija nikoli ni predstavljala pomembno tržišče za formulo 1 in za FIA. Zato sem imel vedno slabšo prepustnico, kot bi si sicer zaslužil po stažu, izkušnjah in obsegu dela. Toda zadnja leta sem vendarle imel prvovrsten status na vseh dirkah F1, letos pa sem doživel zadnje priznanje – FIA me je določila v izbrano skupino 50 fotografov, ki sme – izmenoma – v bokse tudi med postanki za dolivanje goriva in zamenjavo gum. Zaradi velike možnosti, da se zgodi nesreča ali požar je pristop izredno omejen, saj je na dirki v boksih – po pravilu rotacije - lahko le 5 fotografov naenkrat, praviloma le iz najpomembnejših svetovnih medijev. Prej mi je to bilo popolnoma nedosegljivo, sedaj pa to več ne doživljam kot pravico, ampak bolj kot priznanje za dolgoletno vztrajno delo – jutri se lahko upokojim iz F1 ali zamenjam panogo ter prevzamem, denimo mesto producenta na TV – pa bom do konca življenja s ponosom lahko zatrdil, da sem se s svojim delom uspel prebiti v najožjo svetovno elito F1. Po drugi strani pa je takšna priložnost hkrati tudi obveza – da narediš nekaj več im bolje, nekaj posebnega, čeprav so takšni trenutki redki, odvisni od sreče in celo – žreba!«


Bernie Eccelstone alfa in omega F1. Ni ga lahko ujeti v objektiv. Veljku je vedno pripravljen pozirati za trenutek. Leta dela v F1 končno prinesjo trenutek, ki ga lahko ukradeš še tako slavnim.


David Coulthard


Nick heidfeld


Nova zvezda F1. Hamilton lewis.

 


Prva letošnja zmaga je šla Ferrariju. Yukio je vedno na pravem mestu.

 
Po končani dirki v parc ferme.

 

 

- Canon je predstavil novi vrhunski model EOS-1D Mk III. Med vikendom F1 v Melbournu ste se med prvimi na svetu lahko na kratko preizkusili novega 'Marka-3'?

 

»Mark 3 je absolutno gledano za 40% boljša kamera od Mark 2, saj ima 20% boljšo ločljivost in 20% večjo hitrost snemanja, torej mora procesor obdelati za 40% več podatkov kot Mark 2! V svetu PC-jev doživljamo val dvoprocesorskih računalnikov, Mark 3 pa je prvi fotoaparat v zgodovini z dvema vzporednima procesorjema in neverjetno velikim medpomnilnikom. Gre za neverjetno in hiper agresivno zmogljivo kamero za vrhunske športne in akcijske fotografe! Po drugi strani pa je kljub številnim drobnim izboljšavam in večjem monitorju je še vedno vse na istem mestu kot pri predhodnih modelih, le da se novi motor Mark 3 'zaganja' z doslej nevideno silovitostjo, pa tudi avtofokus je sedaj še hitrejši. Preko posebnega adapterja jo bomo lahko sedaj priključili neposredno na žično ali brezžično omrežje in takoj poslali slike naprej. Mark 3 je dokaz, da je digitalna foto tehnologija v rekordnem času dosegla zrelo fazo, ko se bo razvoj odvijal le še v drobnih evolucijskih korakih.«


Yukio je imel čast že v Melburne preizkusiti Mk III.

 
Prav tako novi 16-35mm objektiv.

 
Novi Canon komplet namenjen PRO fotografom.


Hitra brezžična povezava.

 
Canon mark III iz zadnje strani.

 
Nova bliskavica imamo krepko trdnejšo povezavo za kamero.

 

- Ali imate tudi svojo foto filozofijo?

 

»Bolj razmišljanje 'odprte glave': vsi smo postali preveč obsedeni z opremo in njenimi zmogljivostmi in tehničnimi značilnosti. Vsi samo govorijo o tehniki, nihče se sploh več ne ukvarja s pravim bistvom fotografije: s sporočilom, zgodbo, kaj šele o kompozicij, barvah ali o čustvih. O teh temah sem že pred časom nekajkrat pisal v e-Fotografiji. Seveda rabimo izbrati sebi primerno opremo, a se jo moramo nato naučiti do obisti izrabiti, pa se nato posvetiti vsebini, ne le tehniki. Fotografija je lahko dokument, predstavitev trenutka v času in prostoru, a tudi način izražanja, gledanja na svet in sporočanje svojih idej, videnj, misli ali celo preferenc in motivov. Šele tedaj postane fotografija ustvarjalno-izrazno orodje, ki preseže tehniko in dobi resnično umetniško dodano vrednost. Na srečo pa je digitalna tehnika mnogim omogočila cenejši dostop v svet foto-magije, pa tudi veliko hitrejšo krivuljo učenja – a na njenem vrhuncu vedno ostane kreativni krik zaklopa, ki nam pokaže podobo v očeh njenega avtorja. Za ustvarjalne fotografe pa imam prispodobo iz zenovske modrosti: 'zdaj – in – tukaj'! V zen filozofiji ne živimo od preteklosti in ne za prihodnost: živimo za zdaj, čutimo življenje v vsakem trenutku sedanjosti, ga doživljamo trenutek za trenutkom. Tudi v fotografiji ne živimo za slike iz preteklosti in ne za fotografije prihodnosti: živimo za sliko tega trenutka, za vsak trenutek sedanjosti, ko vzamemo aparat v roke in lahko namesto navadne slike naredimo nekaj posebnega: zen-fotografije 'zdaj – in – tukaj'! Načela zena je filozofsko zelo lahko uporabiti v fotografiji, a praksa je - tako kot sam zen ali sama vrhunska fotografija, kaj šele združena – seveda veliko težja!«

 

 

- Preden odidete na letalo: koliko kilogramov opreme nosite s seboj?

 

»V foto-nahrbtniku imam 20 kg foto opreme, v priročni foto torbi še kakšnih 5kg, pa v torbi z prenosnikom in tremi dodatnimi zunanjimi diski in priključki še okroglih 10 kg. Prava pisarna na kolesih, računalniški center in potujoči foto studio naenkrat! Navadna prtljaga v kovčku gre posebej. Vso opremo vedno vzamem s sabo na letalo, da se ne izgubi ali razbije. Zato imam vedno pri vkrcavanju na letalo in na letaliških kontrolah velike težave, a jih nekako čudežno – ali pa z zenovskim pristopom – poskušam prebroditi. Saj veste, dovoljeno je 7-8 kg ročne prtljage, jezt pa sem vedno za kakšno malenkost pretežek, samo kakih 20-30 kg, to pa ja ni nič resnega… Glavno, da imaš pri roki 'resno' opremo takrat, ko jo res rabiš.«

Nina Urek

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com