Sony je trdno na najvišjih prodajnih stopnicah glede digitalnih foto kamer. Pa čeprav se fotograf čudi njihovim rešitvam in predvsem imenu Sony na kameri, pa ga lahko povsem postavimo ob bok "pravim" fotografskim podjetjem. Konec koncev. Katero pa je danes še "pravo" fotografsko podjetje. V današnjih kamerah je več elektronike kot pa klasičnih fotografskih mehanskih delov.

Tudi CCD tipalo je po prodajni količini krepko na strani podjetja Sony. V kompaktnih kamerah so njihova tipala zakon. Kar pomeni. Ti meni malo foto tehnologije, jaz tebi elektorniko. In rezultat. Sony izdeluje dobre foto kamere.

Oni dan grem čisto tako zaradi obljube, pogledati še malo Sony trgovino. HE HE Sony, je bilo vedno moje fotografsko mnenje. Pa vem, da imajo mnogo elektronike, ki jo vgrajujejo foto podjetja v svoje kamere. Toda vseeno, sem skeptičen do njih.

Vendar mi je že kamera V-1 dala misliti. Sam imam DSLR kamero. Včasih pa bi rabil, čisto tako, da s seboj ne nosim prevelike kamere kakšno manjšo, vendar zmogljivo. In sem iskal po prospektih meni primerno. In veste kaj bi izbral, če bi jo res potreboval. Sony V-1. In zakaj? Zato ker je majhna, kakovost slike in same funkcije na njej pa so si zelo podobne s konkurenco. Pa ne da je najboljša v tem razredu. Je pa najmanjša. In tudi to šteje pri izbiri. Prepričal sem se, da vse moje prepričevanje vas bralcev, "izberite kamero za svoj namen" res velja. No, in če sem že v Sony trgovini, se spodobi, da si eno izberem za preizkus.

Katero?

Pogled mi pade na dve kameri, pri katerih se mi je vedno prikazal nasmeh na obrazu. Prva prava "škatla" uporablja še diskete, druga "škatla" mini CD-je. Pa mi trgovec pravi, da kamere, ki uporabljajo diskete še prav dobro gredo v promet. Kaj? Kako? V dobi kartic velikosti xD.

Šele po razlagi sem začel gledati drugače. Kamero uporabljajo obrtniki pri svojem delu. Hitro posnamejo željeno in preko diskete sliko prenesejo v računalnik. Seveda, za novodobnega fotografa je to zelo zgrešeno. Danes obstajajo hitre USB povezave, čitalniki kartic itd. Toda mnogo je še uporabnikov računalnika, ki se v novotarije ne spuščajo, niti ne rabijo kamere s pet in več milijona točkami. Taka s samo enim jih popolnoma zadovoljuje. Disketo poznajo že 10 in več let in za njihovo znanje računalništva je še vedno zakon. Pa še prav imajo. Na hiter in enostaven način pridejo do končnega cilja, t.j. fotografije na zaslonu. In to brez potrebe po novih računalnikih z USB vhodi, čitalci raznih kartic itd. Samo dvakrat klikneš na ikona A: in na zaslonu se slikice fotk odprejo.

Logično. Le zakaj bi klepar, ki si posname sliko samo za arhiv rabil sto novih znanj računalništva, da z novodobnimi kamerami pride do slike. Disketo pozna, je kot lesen kladu pri njegovem delu. Spominske kartice in novi programi pa so za njega kot bi nekdo s pomočjo ultra zvoka ravnal pločevino.

Pa sem si rekel. OK, tiste kamere na diskete so za mene "malo pod nivojem" za preizku­šanje. Ampak tole na mini CD bom pa vzel. Bom poizkusil ugoto­viti, kdo sploh, če sploh, potre­buje tako veliko "škatlo", kamero.

Sony CyberShot MVC-CD500

In jaz ne bi bil jaz, če to v praksi tudi ne bi preizkusil. In?

1. Kamera je res prava "škatla". Velika in nerodna.

2. Tudi mini CD je velik in uporaba naproti karticam nerodna.

3. Ko mini CD vstaviš v kamero, ga je treba inicializirati. To pa traja nekaj časa. Precej, precej dlje kot formatirati spominsko kartico.

4. Narediš posnetek in traja in traja, da se podatki na mini CD zapišejo.

5. Sony mini CD-ji, omogočajo samo skromnih 156MB zapisa.

6. Ko zapišeš vse željene posnetke moraš CD ponovno dati v proceduro in "finilarizirati" disk.

7. Prebere mi ga samo PC. Moj Mac ga ne vidi.

Torej kaj naj s tako kamero, ki je velika, počasna, z majhnim diskom po možnosti zapisa podatkov, pa še ročno moraš narediti predpripravo, da na njega kamera sploh piše in zaključni del, da bodo podatki sploh videni na računalniku. In da mera še ni polna, moj Mac tega mini diska sploh ne vidi.

Primerjava velikosti med MVC-500 in S1 IS in njenimi pomnilnimi mediji

Vendar če se že spustiš v test, ne smeš takoj vreči puške v koruzo. Preizkušaš, zraven pa še lepo spoznavaš kamero. Pa saj ne morejo biti vse najlepše, najboljše, najhitrejše, z najboljšo sliko in uporabniku všečnim imenom. Nekaj dobrega se na vsaki kameri da najti.

In pride čas, ko je kamero treba oceniti. Niti nisem prebral navodil, delo sem opravljal po občutku. Tako sem šele v menijih spoznal, da ima pet milijona točk, možnost samostojne nastavitve beline, makro od samo 5cm, itd, itd, kar poznamo že na večini kamer. In prav na tej kameri sem spoznal moč mojih vedno povedanih in zapisanih besed. "Izberite kamero za svoj namen!"

Prostor za CD

Jaz sem jo izbral. Me ne zanima količina točk, jakost šuma, možnost ali ne dodatne bliskavice, sto in ena nastavitev, majhnost in lepota kamere. To kamero bom po preizkusu kupil. Zakaj? Zato, ker imam po preizkusih foto opreme, sto in en posnetek le te, nato jih prenesem na računalnik, fotografijam spreminjam velikost, jih shranjujem v različne direktorije in po nekaj dnevih originalov zaradi obilice podatkov ne najdem več.

S tole kamero pa imam rešen problem. Preizkušano opremo lepo posnamem na mini CD in podatke nato prenesem na računalniški disk. Tam jih lahko tudi izbrišem, če želim. Toda originali so za nekaj let na mini CD disku varno shranjeni. In tako sem povsem naključno našel kamero za svoj namen.

In prav za to je MVC-CD500 tudi namenjena. Vsem tistim, ki želijo, da bodo še kdaj našli, oziroma imeli shranjene posnetke na ločeni enoti jo toplo priporočam.

Nauk, "Izberite kamero za svoj namen!", velja tudi zame. Še tako "slaba, čudna, nezanimiva" kamera ima za marsikoga svoj pravi namen. In le ta šteje pri izbiri kamere. Nimam več kaj dodati glede kamere MVC-CD500. "It is Sony".

Še to. Če je ta kamera, dobra za "moj namen" slikanje testnih kamer, ni rečeno, da je dobra tudi za vaš nakup! In tudi po 14 dnevih dela z njo še vedno ne vem njenih karakteristik. Me ne zanimajo. Za kar jo potrebujem, je MVC-CD500 ODLIČNA.