Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Spoznanja o uporabi CF in SD kartic!

19.02.2011 20:05

V resnem, profesionalnem in polprofesionalnem fotografskem segmentu so se CF (Compact Flash) pomnilne kartice že dodobra uveljavile, saj še vedno veljajo kot najbolj zanesljiva in hitra rešitev za arhiviranje velike količine posnetih foto in/ali video podatkov. Seveda pa se je za hrbtom CF kartic razvila ta hip najbolj razširjena in najpopularnejša vrsta kartic ta hip: SD (Secure Card), ki je sedaj že na voljo v dveh večjih in hitrejših izvedbah: kot SDHC ali SDXC). Nekateri konstruktorji foto kamer ali video kamer izberejo eno vrsto, drugi spet drugo. Tako imajo boljši profi modeli celo po dve kartici vzporedno, kar nam odpira nekaj novih možnosti (vzporedno snemanje varnostne kopije ali denimo različna kakovost zapisa na različni kartici, npr. na eno kartico snemamo RAW, na drugo pa JPEG) pri Nikon tako v profi modelih recimo stavijo na dve vzporedni CF kartici, pri Canon pa na eno SD in eno CF kartico.
Velik korak je v zadnjem času naredil prav Sony, ki je dolga leta na račun CF, a še posebej SD kartic, (iz licenčnih razlogov) zagovarjal predvsem svoje kartice MS (Memory Stick, v različnih izvedbah). Sony je tako v svojih video kamerah (od modelov CX-115/155 ter AX-2000 ali NX-5 dalje) začel uporabljati možnost snemanja na MS ali SD kartice, saj sedaj praviloma v zadnjih modelih lahko vstavimo katerokoli od teh tipov kartic, pod pogojem da je le-ta dovolj hitra za prenos. Sony MS kartice so imele veliko prednost v dejstvu, da so bile primerne za uporabo v številnih zabavno elektronskih strojčkih in aparatih, a so imele največji problem v preslabi pretočnosti podatkov in njih hitrosti, kar je bilo (na žalost) omejeno zaradi vrste in tipa priključka, zaradi česar se ne po hitrosti, ne po uporabnosti ni mogel kosati ne s CF in ne s SD karticami, ki so v tem času naredile neverjeten napredek po hitrosti, kot po obsegu spominskega prostora ter še posebej ugodni ceni.


Čeprav pričakujemo, da bodo z razvojem tehnologije najnovejše kartice ne le večje, pač pa tudi hitrejše, je lahko prenos veliko večje količine podatkov ob enaki arhitekturi pomnilnika tudi počasnejši.

Kamena doba
Seveda pa niso vse kartice enako hitre in če zlahka prepoznamo in razumemo nazive (v GB) obsega njihovega spominskega prostora pa je na področju oznak hitrosti obveljala prava magija, saj vsak proizvajalec hitrost pretoka podatkov označuje po svoje: najraje s kakšnimi X-faktorji, skrivnostnimi kraticami, dodatno pa vsi ustvarjajo zmedo z uporabo označevanja hitrosti na tak način, da le-to v propagandi (ali na embalaži) zveni kar najbolj privlačno. Pa tudi sicer ni vseeno s kakšnimi črkami je podatek zapisan, še vedno pa velja da je: 1MB=8Mb. Tudi sicer pri oznakah pogosto vidimo bombastične podatke iz kamene dobe: čudežne številke o hitrosti prenosa podatkov npr. 266x ali celo 400x kar pomeni X-osnovo iz obdobja nastanka prvih CD-jev.
Tedaj je faktor 1x pomenil (branja ali snemanja) hitrost 150 Mb/s, kasnejši CD zapisovalniki pa so dosegali celo vrtoglave hitrosti 8x ali celo 24x ali 48x. S prihodom DVD ploščkov se je vse postavilo na glavo, saj so ti postali 5x bolj zmogljivi po obsegu, a so tudi pri hitrosti postavljali nove rekorde, da bi se nazadnje soočili celo z novim paradoksom: DVD pekači so postali izredno hitri ko je bilo treba 'zapeči' podatke, take hitrosti pa nato pri branju podatkov nikakor niso več dosegali.
Toda medtem ko se je na svetovnih trgih, pa tudi pri nas uveljavil nov HD format BD (Blue-ray Disk) in ko se je poslovni model prodaje glasbe v celoti spremenil iz prodaje CD ploščkov na nalaganje glasbe iz interneta, pa so (tudi v fotografskem in video segmentu) vedno v (poceni) propagandi še vedno v veljavi oznake iz obdobja pred dvema desetletjema!

Torej, ko preberete oznako na kartici, denimo, 133x le ta pomeni 133x 150 Mb/s! To bi pomenilo (preračunano in zaokroženo) 20Mb/sek ali 2,5MB/sek! Seveda potem pomeni oznaka 266x dvakrat večjo hitrost, pa naj bo ta zapisana v eni ali drugi obliki: 40Mb/sek ali 5MB/sek, oznaka 400X pa (spet zaokroženo, a zapisano v veliko bolj natančni, razumljivi obliki, a predvsem kot merljivi podatek) 50Mb/sek ali 7,5MB/sek.
Na področju SD kartic so se takoj izognili pasti hitrosti CD ploščkov in uvedli svoje standardne oznake: SD hitrostni razred! Tu višje številke razreda neposredno pomenijo tudi višjo hitrost izraženo v MB/sek.
Tako zmore kartica razreda ('class') 2 tudi hitrost (vsaj) 2MB/sek (ali 16Mb/sek), razred 6 zmore vsaj 6MB/sek (ali 32Mb/sek), le pri razredu 10 pa se spet pričenja črna magija, saj te kartice kljub višji oznaki še ne obljubljajo ali dosegajo svoje obljubljene nazivne hitrosti (praviloma so še vedno kakšnih 20-40% počasnejše od navedene številke).
Pred letom dni sem preizkušal tisti hip najhitrejše kartice znamke Kingston CF 8GB s hitrostjo 266x, a za primerjavo tudi SD kartice iste znamke: SD 8GB s hitrostjo 'razreda 6'.
Tedaj sem v različnih testnih okoliščinah izmeril hitrosti prenosa podatkov iz kartice na računalnik - kar nam da občutek absolutne hitrosti. Hitrost v obratni smeri ni tako pomembna.
V foto ali video kameri odloča predvsem hitrost prenosa in zapisa slike iz medpomnilnika ('bufferja') na kartico, kar je omejeno s pretočnostjo 'vrat', tipa in priključka in šele nato od hitrosti kartice.
Uporabna hitrost kamere (a tudi kartice) je pomembna predvsem pri hitrem 'rafalnem' snemanju ��" do trenutka, ko se zapolni medpomnilnik. Hitrost kartice odloča (glede na konstrukcijske omejitve 'vrat' in tipa priključka posamezne kartice) šele od trenutka dalje ko se sproži prenos (foto ali video) podatkov iz medpomnilnika na kartico. Šele tedaj pride do izraza hitrost kartice.


Velika večina kamer danes uporablja video zapis v formatu AVCHD, ki ga shranjuje na notranji 'bliskovni' spomin, na vgrajeni trdi disk ali pa neposredno na ustrezno SDHC kartico, ki mora biti vsaj iz 'hitrostnega razreda 6', zaradi obsega in hitrosti pretoka podatkov.

Standardna hitrost in neverjetni presežki
Na primerjalnem testu CF in SD kartice Kingston z letnico 2009 sem izmeril: CF Kingston 8GB 266x zmore hitrosti prenosa podatkov iz kartice na računalnik s hitrostjo od 5,3 do 5,63 MB/sek, kar je celo več kot nazivna (marketinško obljubljena) hitrost takratne 'ultimate' (najboljše!) kartice. Torej: CF kartica Kingston tipa 'ultimate' zmore več kot obljubljeno hitrost 266x, ob prenosu preko 'firewire-400' priključka. V MAC OS X okolju pa se je izkazala še kot veliko hitrejša: od 10,42 MB/sek., do 13,18 MB/sek! To je bilo celo 2,6x hitreje kot nominalna hitrost ��" okroglih 700x hitrosti prvobitnega CD zapisa, a to velja le v točno določenih pogojih z FW-400 čitalcem na Macbooku.
Hitrost primerljive najhitrejše kartice SD kingston 8GB 'class 6' je bila veliko nižja: od 5,87 ��" 6,035 MB/sek. Uradna specifikacija SD konzorcija za produkte 'class 6' zahteva vsaj 6MB/sek, torej ta tip SD kartice brez težav izpolni normirane zahteve, obe kartici pa sta bolj omejeni s hitrostjo periferije in priključkov, kot pa s svojo zasnovo pomnilnega prostora. Še več kot to: nesporno ima CF kartica Kingston Ultimate še kopico notranjih rezerv, zato si ima smisel poiskati kar najboljši specializirani čitalec za katero koli vrsto kartic.

Več ni nujno tudi bolje!
Za dopolnitev testa letos sem starim karticam letos postavil ob bok dve novi testni kartici, ki sta imeli enako nazivno specifikacijo kot oba modela iz leta 2009, le da sta imeli 2x večji prostor v pomnilniku: SD Kingston 16GB 'class 6' in CF Kingston 16GB 'ultimate' 266x.
Rezultati pa so bili presenetljivi: več ni nujno tudi bolje! SD kartica s 16GB je bila za kakih 5% počasnejša, pri testu CF kartice s 16GB pa so razlike nihale za 8-10% odstopanja ��" na slabše! Obe kartici sta bili počasnejši od svojih manjših sester!
Večja gostota »bliskovnega« vezja očitno zahteva svoje žrtve v nekoliko večji počasnosti, prav mogoče pa je tudi, da ima kartica z večjo prostornina vgrajen dodaten kontroler pretoka podatkov (ki razporeja podatke po posameznih »skladiščnih enotah«, tako da na njem nastanejo izgube, ki upočasnijo pretok podatkov. Več ni nujno tudi bolje!
Spoznanje pa je prav enostavno: če sem že pričakoval, da bodo večje in novejše kartice hkrati tudi hitrejše, sem se zmotil. Tudi sicer velja: pri masovni proizvodnji lahko posamezni produkti tudi odstopajo, razen tega pa proizvajalci le redko objavijo na kak način so izmerili svoje hitrosti, ki jih nato uporabljajo v nazivu proizvoda.
Dokler pa osebno izmerjeni rezultati odstopajo od obljub le za kakšnih 20% se niti ne smemo jeziti! Takšna odstopanja so seveda lahko odvisna od več dejavnikov: od načina uporabe in tipa aparata, v katerem posamezno kartico uporabimo, od hitrosti čitalnika in tipa priključka, pa tudi do hitrosti vsakega posameznega računalnika, učinkovitosti operacijskega sistema pri izrabi 'skladiščnega prostora, ne nazadnje pa tudi od hitrosti vsakega posameznega diska. Preveč dejavnikov, da bi jih lahko strnili v eno samo oznako.
Zaključna misel pa je enostavna: nikoli ne stavite vseh jajc v eno košaro: kupite nekaj različnih kartic z različnimi specifikacijami in jih nato preizkusite sami kako učinkovito in hitro delujejo na vaši kameri in računalniku, med njimi pa si potem izberite tisto kartico, ki jo boste uporabljali za pomembne in hitre dogodke, za razliko od tistih, ki jih boste uporabljali takrat, ko ne odloča hitrost, pač pa le potrebni dodatni »skladiščni prostor«, ki ga v lahko zapolnite v miru in počasi.


Skrivnosti izbora in uporabe ustreznih kartic:

1. Boljšo kartico uporabite za pomembnejše dogodke, slabšo kartico pa namenite za manj pomembne dogodke ali dele dogodka.

2. Za hitre dogodke uporabljate čim hitrejšo kartico znane, slovite znamke. Uveljavljene znamke bolj verjetno pazijo na to, da njihove kartice zmorejo izpolniti obljubljeno kot pa brezimne kartice, ki obljubljajo čudeže. Za počasne dogodke z manj zaporednimi posnetki hitrost kartice ni odločilna.

2. Za video snemanje vse HD sodobne kamere uporabljajo format AVCHD, ki je dovolj stisnjen, da ga brez težav spravimo na vsako SD kartico z oznako SDHC (razred 6). Podatkovni tok pri formatu AVCHD praviloma ne presega 5MB/sek.

3. Cena zna biti tudi merilo kakovosti kartice, a ni nujno edini kriterij.

4. Če zaradi kakih posebnih potreb načrtujete nakup več kartic, potem si najprej kupite eno za poskus, jo do obisti preizkusite, šele nato kupite več istovrstnih.

5. Počasne kartice znajo biti močno cenejše, a le malo počasnejše od hitrih in dragih. Za popotovanja, daljše izlete ali izlet brez računalnika bodo ravno tako dobrodošle, le da bo treba slikati za las počasneje.

6. SD kartice imajo prostornino do 2GB, novejše SDHC zmorejo tudi večje prostornine, a zahtevajo najnovejše čitalce, ki znajo prepoznati tudi kartice, večje od 2GB. Če vam računalnik ne prepozna kartice leži praviloma napaka v zastarelem čitalcu.

7. SDHC kartice so po zasnovi, merah, priključkih in zunanjosti enake SD karticam, le da so hitrejše in dovoljujejo večji obseg. Najnovejše so SDXC, ki izpolnjujejo kriterije SD standarda 3.0, ki bodo zmogle hitrost prenosa podatkov vse do 35MB/sek, načrtujejo pa teoretično hitrost prenosa vse do 104MB/sek.

8. Če uporabljate varnostno kopijo kot zapis posnetkov na DVD medij potem so idealne kartice s 4GB, saj jo lahko neposredno shranite ali arhivirate na DVD.

9. Že pred začetkom snemanja morate razmišljati tudi o tem kako in kam boste arhivirali svoje posnetke, pa tudi kam in kako boste presneli svoje varnostne kopije.

10. Vedno si v kako posebno mapo spravite račun in garancijo od nakupa kartic. Okvare so redke, a prodajalci in uvozniki pri znanih znamkah zelo pazijo na to, da morebitno okvarjene kartice vedno brez ugovorov zamenjajo. Znak za okvaro kartice je nenadna zamrznitev računalnika, ali 2-3x čas za prenos slik, številna poročila o okvarjenem podatku pri prenosu posnetkov s kartice. Pozor: najprej poskusite zamenjati ali kupiti novi čitalec kartic, dostikrat se napake pojavijo v čitalcu ali v morebitno okvarjenem kablu, ki ga povezuje z računalnikom.

Veljko Jukič

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com