Univerzalni zum objektivi za brezzrcalne kamere v praksi

10.11.2025 07:24

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Fotografi si že dlje časa želimo eden in edini univerzalni objektiv. Goriščnice naj bodo vsaj med 10 - 500mm, zaslonka f1.0, obenem mora biti majhen, lahek, s popolno ostrino, lepim bokehom in kar se da prijazno ceno. A to so le pobožne želje.

Uvod

Se še spomnite reklame iz leta 1996, ko profotograf pove, da včasih nosi tudi 30 kilogramov opreme in si rešuje hrbet s kozmodiskom – priznam, pretiravanje ali ne, vsak izmed nas je vsaj kdaj na ramenih nosil preveč. Posebej planinci, izletniki in popotniki, torej predvsem hobi fotografi so želeli opremo, ki je lažja, z manj dodatne “navlake” in z manj menjav objektivov, da lahko v vsaki situaciji hitro reagiraš. Že v filmskih časih sem dobil vprašanja: “Ali mega-zum res lahko zamenja komplet?” Zato sem se leta 1997 lotil primerjav univerzalnega 8X-zum objektiva z enogoriščnimi in standardnimi 3X-zumi podobnih goriščnic. Rezultate sem objavil v reviji Moj Hobi. (PDF je na tej povezavi)

Sicer pa moje prvo srečanje z “ljudskimi” zumi seže še dlje, v čas Fujice AZ-1 (1987) in njihovega objektiva 43–86 mm. Bili so prvi, ki so v kompletu nudili zum in ne takrat povsod prisotni enogoriščni 50mm objektiv. Vsi resni fotografi so takrat zviška gledali na zume: dvomili so o ostrini, opozarjali na robno zatemnitev in manjšo svetlobno moč. Kljub predsodkom sem jih že čez nekaj let začel redno uporabljati. Za plakat, brošuro ali revijo nisem prišel do točke, ko bi moral priznati, da je objektiv odpovedal – seveda ob predpostavki, da nisem pretiraval z zum razponi in sem ostajal pri preverjenih originalnih rešitvah. Nikoli si nisem domišljal, da zum objektiv preseže najboljše enogoriščnike, a za hobi in resno popotniško rabo je veljalo: če dobiš pošteno ceno, uporabnost in solidno kakovost, si zadel bistvo. Jasno pa, ko sem potreboval najvišjo kakovost, si izkoristil enogoriščni objektiv. Razlika v kakovosti med zum in enogoriščnim, je bila opazno višja kot danes.

V tistem starem, še krepko filmskem 28–200mm preizkusu je bil namig jasen: mega-zum ni še tam, da bi ga brez zadržkov primerjal z dvema zum objektivoma manjšega razpona. A je v hobi fotografijo prinašal svobodo: manj teže, manj menjav, več posnetih trenutkov.

Lahko rečem, univerzalni objektiv je podal filozofijo, “bolje posneti kot zamuditi”.

Tudi po menjavi filma za tipalo, univerzalni objektivi na kamerah DSLR niso predstavili kakovosti. Kot v filmskeh svetu, so se jih proizvajalci kamer izogibali. Zato sta med ponudniki mega-zum objektivov vztrajala le Tamron in Sigma. In zanimivo, kakovost zapisa je bila vsaj enaka, če ne boljša od originalov.

Leta 2009 sta Olympus in Panasonic predstavila brezzrcalne fotokamere (CSC) in odprla novo poglavje. Krajši svetlobni jašek, telecentrični vpad svetlobe na tipalo in bolj dodelane korekcije, so mega-zumom naredili uslugo, ki je v DSLR dobi preprosto ni bilo. Tisto, kar je bil prej le “sprejemljiv kompromis”, je v CSC svetu postalo realna, uporabna rešitev za hobi fotografijo in še posebej za popotništvo. Univerzalni objektiv z vsaj 8X-zum je postal zanimiva možnost izbire.

Jasno, tisto staro spoznanje ostaja: popolnosti ni, a dobra, zanesljiva univerzalnost in kompaktnost, ti na poti ali v hobi fotografiji prinese več posnetih zgodb. In to je izhodišče, iz katerega gledam na današnje univerzalne objektive.

Univerzalni objektivi na brezzrcalnih kamerah (CSC)

Objavljeni članki o preizkusih univerzalnih objektivov za CSC kamere, na mojih FotoPOTEPih

Polni format

Canon RF 24–240mm f/4–6,3 IS USM - popotniški mega-zum, ki še vedno prepriča

Nikon Z 28-400mm f/4-8 VR – kralj univerzalnih in popotniških objektivov

Nikon Z 24-200mm f/4-6.3 VR - Megazum z odliko

Sony FE 24-240mm f/3.5-6.3 OSS - FotoPOTEP preizkus

APS-C format

Canon RF-S 18-150 mm F3.5-6.3 IS STM - test

Fujifilm XF 18-120mm f/4 LM PZ WR - test

NIKKOR Z DX 18–140 mm f/3.5–6.3 VR - test

V svetu CSC kamer so že na voljo univerzalni objektivi polnega formata z razponi med goriščnicami 24–240 (Canon, Sony), 24–200 in 28-400 (Nikon) in 25-200 in 28-300 (Tamron), a zaenkrat sta Tamron objektiva prirejena le za Sony.

V APS-C ponudbi je z 18-150 (Canon), 18-120 (Fujifilm), 18-140 (Nikon) 18-135 (Sony) 18-300 (Tamron). V m4/3 formatu sta prisotna 12–100 in 14-140 (Olympus – OM system, Panasonic).

Vsi ti objektivi ponujajo zelo dobre rešitve, ki odgovarjajo na glavno popotniško željo: ena kamera, en objektiv, čim manj dileme, kaj pustiti doma.

V nadaljevanju ne presojam znamk ali posameznega objektiva (testi so predstavljeni v oknu Objektivi), temveč univerzalnost kot koncept – kako se tak objektiv obnese na poti, pri krajini, portretu in živalih, ter kje so realni kompromisi.

Vse Canon, Nikon, OM system (nekdanji Olympus), Panasonic, Sony, mega-zum objektive sem že večkrat preizkusil na daljših FotoPOTEPih in dobil mnogo mnenj uporabnikov. Zato lahko iz lastnih izkušenj predstavim moje mnenje, o njihovi uporabniški vrednosti.

Moj, specifičen pogled na univerzalnost fototehnike ter potovanja

Še 20 let nazaj veliko popotnikov niti fotografiralo ni. S prihodom digitalne tehnologije in vstopom fotofonov med nas, pa si vsakdo zabeleži na stotine fotografij in video zapisov. S tem so naša potovanja zabeležena in shranjeni so naši spomini iz njih.

Fotograf ima še višje zahteve. Iz potovanja želi prinesti domov odlične fotografije. Tako iz smeri tehnične kakovosti, kot zapisa videnih trenutkov. Torej zgolj fotofon ne bo pravo orodje za zajem slike. Izbira fotokamere in dodatne opreme pa hitro pokaže želje fotografa po zajetih motivih. Tudi izbira popotniške destinacije lahko določa, kakšno opremo si želimo vzeti na FotoPOTEP.

Ko nas fotofon ne zadovolji več, posežemo po fotokameri. Tisti z nižjimi zahtevami se odločajo za kompaktne fotokamere z močnimi zum objektivi. Dokaj majhna in lahka kamera omogoča, da fotografska oprema nudi dovolj svobode, za še vedno enostavno potovanje. Zahtevni fotograf pa nič ne prepušča naključju. Večina fotoopreme katero uporablja doma, gre tudi z njim na potovanje. Več popotniških izkušenj imaš veš, da se še prehitro zgodi, da bi potreboval ravno tisti objektiv ali drugo dodatno opremo, katere nisi vzel s seboj. Se pa glede na destinacijo, da zmanjšati nekaj volumna ali teže.

Vsaj zame velja, da če grem v azijske dežele, kjer so mi zanimivi predvsem portreti, s seboj ne nosim stojala in dolgih teleobjektivov. Imam pa obvezno enogoriščni portretni objektiv (Članek: Na fotopotep s samo enogoriščnim objektivom 35mm).

Za Aljasko kamor potujem v času bele noči, tudi ne nosim stojala. Daljši teleobjektiv pa je še kako potreben pri fotografiranju živali.

V Afriki, pride stativ prav za fotografiranje zvezd ob neverjetno čistem nebu, močan teleobjektiv pa je "obvezen" za safari in tako me v Afriko vedno spremlja največ kg opreme.

Na Islandiji mi teleobjektiv ni nuja, je pa uporabno stojalo. Dolgi časi ob fotografiranju vode in še posebej pri Severnem siju, so obvezni.

Zakaj univerzalnost objektiva v CSC sistemu deluje

Od 24 do 200mm.

Res je: univerzalnost, ki jo predstavlja objektiv s solidnim širokim in ozkim kotom, ne predstavlja absolutni vrh optične kakovosti. A, ko ne gre za profesionalno nalogo, ko želiš nositi čim manj, hkrati pa izkoristiti tako široki in ozki kot zajema in ostati v razumnem finančnem okviru, univerzalni mega-zum objektiv pokaže svoj smisel. Večina pohodnikov, popotnikov in hobi fotografov si želi predvsem kompaktnost.

So pa že tudi tu fotofoni prinesli nemir in vprašanje: ali sploh še potrebujem fotokamero? A kdor želi visoko tehnično kakovost slike in nadzor, ter kompaktnost, dobi jasen odgovor v mega-zum objektivu, z razponom med goriščnicami vsaj 6X. Razponi 24–200, 24–240, 28-300 ali 28–400mm in podobni, vrnejo razlog, da vztrajaš pri fotokameri. Z univerzalnim objektivom dobimo pokritje skoraj vseh motivov, solidno visoko kakovost zapisa, kot tudi nadzor nad globinsko ostrino, časom osvetlitve ter ISO. Vsega tega majhno tipalo fotofona in njegovi programski triki ne nadomestijo. Fotokamera z univerzalnim objektivom sicer ni tako majhna kot fotofon, vendar, če je v tebi vsaj malo fotografa veš, da je to prava pot. Ostaneš tisti »old boys« fotograf, ki mu fotokamera in njena kakovost zapisa še nekaj pomenijo.

Več fotografij je v objavljenih preizkusih. Linki do njih, so že podani zgoraj.

Na poti mnoge vodi preprosto pravilo: manj opreme pomeni večjo svobodo gibanja in delovanja. Letalske omejitve, dolgi transferji, prah v puščavi in vlaga ob morju hitro pokažejo, kako dragoceno je v teh primerih, če objektiva ne menjaš. Univerzalni zum z enim obratom preide od širokega kota za pejsaže do tele območja za detajle, portrete in živali. Največ pridobiš v trenutkih, ko se motiv zgodi nepričakovano: ne iščeš torbe, ne prestavljaš opreme; zavrtiš obroč in posnameš. To je bistvo univerzalnosti – manj kompromisov v praksi, več ujetih trenutkov.

Skratka. S fotokamero in univerzalnim objektivom domov nosiš fotografije, ne le posnetkov. Fotofon fotografu ne šteje in mu je lahko le kot dodatek za hitre spominske, ter druge nepomembne fotografije.

Univerzalni objektivi v praksi

Krajina: široko, temeljito in brez hitenja

Na polnoformatnih kamerah, je kot zajema 24 ali 28mm v širokem kotu za krajino pogosto dovolj. Če želim večji občutek prostora in bolj “čisto” ostrino po kadru, se sam raje odločim za nekaj posnetkov pri srednji goriščnici (recimo 35–50 mm) in jih združim v panoramo (Članek: Fotografiranje in združevanje fotografij za panoramski format). Tako v motivu ohranim boljše detajle in dobim obilico točk za kasnejšo obdelavo.

Mislite, da je 28mm premalo? V horizontalnem zajemu sem naredil 18 posnetkov in jih kasneje v Photoshop združil. Naredil sem skoraj 360 stopinsko fotografijo, izredne ločljivosti več kot 22 tisoč točk po širini. Sam v večini primerov na potovanja ne nosim več ekstremno širokih kotov. Že 50mm mi povsem zadostuje za zajem pokrajine, saj več posnetkov kasnje lahko združim. Res pa, da na tak način ne bi uspešno združil posnetkov v zaprtih prostorih.

Pri uporabi polarizacijskega filtra pa je 24mm skoraj idealna meja, da nebo ne postane neenakomerno potemnjeno. Uporabim lahko tudi ND filter in izničim odboje iz vode, ali odvzamem svetlobo, da lahko delujem z dolgimi časi osvetlitve. Pri vseh goriščnicah, pa si lahko pomagamo tudi z bliskavico.

Optične posebnosti? Rahel padec svetlobe v vogalih na tele koncu in nekaj popačenja v skrajnem širokem območju, se danes v veliki meri rešuje preko profilov v kameri ali RAW programu. Odboji v protisvetlobi se zgodijo tudi najboljšim in lahko jih uporabimo kot poseben estetski efekt. Ob potrebi, pa lahko rešimo napako s pomočjo novih AI programskih možnosti.

Portreti: od bližine do diskretne distance

Na poti pogosto fotografiram ljudi v njihovem okolju. Univerzalni zum mi tu omogoča dvoje: blizu 50–150 mm držim udoben delovni razmik, obraz ostane naraven, ozadje pa dovolj zamegljeno tudi pri manjši svetlobni moči (f/4 – f/4.5). Portreti pa se ne fotografijo samo v idealnem razmerju goriščnic, da se dobi naravna perspektiva. Kadar ne moreš stopiti dovolj blizu, ti daljša goriščnica pride prav. Nato pa stopiš v majhno kočo in želiš ujeti nov portret in imaš takoj na voljo široki kot. Tako imaš čas za iskanje in čakanje pravega izraza, trenutka...

Kadar rabim svetlobo si lahko pomagam z bliskavico, ali dvignem ISO in mi ni potrebe po svetlobno bolj močnem objektivu in z njim dobiti ekstremno plitvo globinsko ostrino.

Živali in safari: “premalo milimetrov” je pogosto mit

Če bi šel izključno na safari, bi si za nekaj dni privoščil težkokategornika in nemalokrat z menoj več kot 500mm. Vendar verjemite, večkrat preizkušeno. Na klasičnem popotovanju, kjer kombiniram krajino, ulico in nekaj dni živali, pa me univerzalni zum redko pusti na cedilu. Izkušnja šteje: veliko motivov pride bližje, kot si misliš, vročinski migetajoči zrak in prah pa tako ali tako kaznujeta ekstremne tele goriščnice. Kadar se prizor res zgodi dlje stran, danes mirno uporabim visokokakovostno interpolacijo ali “super resolucijo” v postprodukciji. Bolj kot absolutni milimetri štejejo odzivnost kamere in pravočasno kadriranje.

Teža, prah in logistika

Univerzalni zum zmanjša največji praktični problem – menjavo objektivov v neugodnih razmerah. V puščavi mi prah in pesek nešen z vetrom, ne sili v svetlobni jašek ter na tipalo. Z enim objektivom v ročni prtljagi ostanem bliže dovoljeni teži, nahrbtnik je manjši in z njim lažje hodiš naokoli.

Kaj pa fizika in kompromisi?

Univerzalnost ima svojo ceno – predvsem manjšo svetlobno moč v tele območju. To rešujem z višjim ISO in stabilizacijo (združena stabilizacija v kameri in objektivu je danes zelo učinkovita pri statičnih motivih). Bokeh ni tako kremast kot pri svetlobno močnih enogoriščnih objektivih, a za potovalni portret je več kot spodobno. V skrajnih položajih zuma zna ostrina malce pasti; najboljši rezultat dobim z rahlim odklonom od ekstremov in z upoštevanjem delovnih zaslonk, kjer je objektiv najbolj doma. Če se tubus objektiva pri hoji rad “sprehodi”, uporabim zaklep zuma.

Avtofokus? Sodobni univerzalni zumi imajo najnovejšo tehnologijo hitrih in tihih motorjev. Razlike med znamkami so manjše kot razlike med motivi in svetlobo.

Kdaj univerzalec ni prava izbira

Če grem na nalogo, kjer sta ključna maksimalna svetlobna moč in specifičen izraz (npr. nočna ulica s širokim kotom in svetlobno močnim 24 mm, ali portret s 85 mm), takrat mega-zum dopolnim s svetlobno močnim enogoriščnim objektivom. Če vem, da bom imel več dni za motive živali in ptic, pride v poštev namenska, daljša goriščnica. Univerzalni zum ni “proti” namensko potrebni izbiri goriščnic – je pa hobi fotografu lahko tisti, okoli katerega se gradi komplet.

Sam vsakomur toplo priporočam, da si ob univerzalnem zum objektivu, vzame še ne enogoriščni univerzalni objektiv. To je 50mm f/1.8 (Članek: 50mm f/1.8 - Objektiv, katerega je dobro imeti).

Zaključek: en objektiv, več trenutkov

Univerzalni zumi 24–200, 24–240 in 28–400 mm so za hobi kot popotno fotografijo dozoreli. Z eno kombinacijo dobim svobodo, hitrost in zanesljivost – lastnosti, ki na poti pomenijo več kot teoretična perfektna MTF krivulja. Omogočajo tehnično kakovostne fotografije različnih motivov, brez da bi logistika zmagala nad ustvarjalnostjo. In kar je najlepše: odločam se po motivu, ne po preširoki izbiri v fototorbi.

Osebno mnenje o mega-zum objektivih, po letih preizkusov

V vseh teh 30-tih letih, odkar za članke v medijih preizkušam kamere in objektive različnih proizvajalcev, sem se naučil predvsem eno: ni opreme, ki bi bila najboljša za vse. Vsak sistem ima svoje prednosti in omejitve, vsaka kombinacija svoj značaj. In prav zato me vedno znova zanima, kako se določeni objektivi obnesejo v realnih razmerah – na terenu, kjer ni prostora za teorijo, temveč šteje zanesljivost, ergonomija in končni rezultat.

Na svojih poteh sem preizkusil od mega-zumov, kot svetlobno močnih enogoriščnih objektivov. V analogni dobi na desetine kamer in objektivov vsaj 20-tih proizvajalcev. V digitalni dobi se je od leta 2010, začel hiter osip in žal smo pri kamerah CSC prišli samo še do sedmih ponudnikov – Canon, Fujifilm, Leica, Nikon, OM system, Panasonic, Sony.

Z leti sem spoznal, da imajo vsi nekaj skupnega: če jih znaš uporabljati, če poznaš njihove meje in prednosti, ti lahko vsak izmed njih prinese odlične fotografije.

Zato mi je vsaka nova pot – bodisi v Namibijo, na Aljasko, Norveško ali v Azijo – hkrati tudi preizkus opreme. Na vsakFotoPOTEP vzamem opremo za preizkus in s tem spoznavam zmožnosti različnih kombinacij, kot njene praktične uporabe ter tehnične kakovosti zapisa.

Na mnogih lokacijah po svetu sem bil že več kot dvajsetkrat, zato sem si kdaj upam potovati z minimalno opremo. Jasno, za večino velja, da kdor ima doma bogatejši nabor objektivov, bo seveda vzel s seboj več. Vedno obstaja tisto vprašanje “kaj pa če” – kaj, če se nekaj izjemnega zgodi ravno takrat, ko imaš samo en objektiv. Toda fotografiranje je vedno kompromis med imeti in nositi.

Zadnja leta sem na potovanjih večkrat izbral za preizkus univerzalne zum objektive. In vedno znova se izkaže, da so takšni objektivi za popotniško in hobi fotografijo izjemno praktična rešitev. Zmorejo veliko, so kompaktni, lažji in cenovno bolj dostopni.

Resda ne dosegajo popolnosti specializiranih objektivov, a v praksi to le redko predstavlja omejitev. Danes ti mega-zumi ponujajo dovolj kakovosti za spletne objave, predstavitve na projektorjih in celo za tisk.

V zadnjih petnajstih letih sem na FotoPOTEPih preizkusil več kot 100 fotokamer in vsaj še 2X toliko objektivov. Tudi, če sem imel na voljo zgolj univerzalni objektiv, zaradi tega nisem izgubil veliko pri zajemu motivov. Morda kakšnega zelo oddaljenega – a iskreno, če ga ne vidiš, ga niti ne pogrešaš. Pri portretih ali v slabi svetlobi bi bila dobrodošla še boljša svetlobna moč. A iz domene hobi in popotniške fotografije, nimaš studijskih želja. Dodatna kamera in trije objektivi bi pomenili pet kilogramov več, in tu se hitro vprašaš, ali je res vredno.

Skratka. Če v domeni univerzalnega objektiva pogledam iz smeri hobi fotografa, ki potuje z omejeno opremo, pogosto uporablja javni prevoz in želi biti mobilen, so takšne kombinacije po mojem mnenju odličen kompromis. Z njimi se da ustvariti tehnično zelo dobre fotografije, ki nosijo sporočilo, čustvo in lepoto trenutka – kar je navsezadnje tisto, kar pri fotografiji res šteje.