Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Od začetka fotografije velja, da se le ta ne konča s pritiskom na prožilec. Z njim samo prožimo zaklop in ustavimo trenutek, ter ga preneseno na medij kot je danes tipalo. Nato je treba zajeto svetlobo, t.j. našo latentno sliko na filmu ali numerične podatke na pomnilni enoti, razviti. Naj bo to analogno z razvijanjem na svetlobo občutljivih plasti s kemikalijami, ali digitalno s preračunavanjem zajetih podatkov na posamezno točko (piksel).

Po razvijanju latentne (nevidne) slike, ki jo danes opravi procesor v kameri (format JPEG, TIFF), ali preko računalniških RAW pogramov, če fotografiramo v »surovem« formatu, pridemo do prvega vidnega rezultata zajetega trenutka.

Vendar to je le prvi del razvijanja podatkov. Zdaj vidimo fotografijo. Podobno kot v analogni dobi, ko smo razvili negativ ali diapozitiv. Nato nastopi še izdelava »pozitiva« ali prikaz projekcije, tiskovine, t.j. končne slike. In v pomoč so nam različni programi kateri nam omogočijo, da fotografijo pripravimo za nam, drugim všečen pogled.

Želja po korekturi je bila in bo vedno prisotna. Tako so v 60-tih uredniki označevali želene korekture in nato retušerji v temnici popravljali fotografije za revije, časopise...

 

Tudi tu poznamo dve možnosti. Prva je osnovna obdelava, kjer vplivamo na izrez, tonske korekture, manjše napake leč, šum, ostrino...
Druga je predelava, kjer že vplivamo na višjo všečnost fotografije s pomočjo večjih popravkov določenih delov fotografije.

Med programe za obdelavo slike spadajo RAW programi kot  Aperture, Lightroom, DxO..., in poznan brezplačni Google program Picasa. Medtem, ko nam programi Photoshop, PS Elements, Gimp, ACD See, PaintShop PRO, omogočajo poleg osnovne obdelave še dodatno predalavo fotografij.

Danes najbolj uporabljena programa. Program Photoshop je že naš stari znanec. Poznamo ga že iz konca 80-tih. Kdor ga obvlada ima moč manipulacije. V njem se skrivata še dva podprograma Camera RAW in Bridge in tako ne potrebujemo dodatnih RAW programov, kot je mlajši Adobe program Lightroom. Program Lightroom odlikuje predvsem enostavnost upravljanja. Vendar zaenkrat lahko z njim samo obdelujemo fotografijo. Za predelavo je potrebno skočiti v Photoshop.

 

Obdelava ali predelava?

Danes fotografiramo vsi. V fotofonih, tablicah, imamo že vgrajene programe z že izdelanimi filtri za obdelavo fotografij. Lahko si naložimo še dodatne. Najbolj znan je Instagram.
Vendar »pravi« fotograf želi več in obdelavo opravi na večjem zaslonu, z boljšimi programi za obdelavo/predelavo. O tem, da je treba fotografijo dodatno obdelati, je večina fotografov s »pravo« fotokamero enotna. O predelavi pa se vedno krešejo mnenja. Ta članek nima namena prepričevati kaj je bolje, slabše, oziroma kaj lahko in kaj ne. Te odgovore naj si za svoj način fotografiranja in potrebe po fotografij vsak najde sam. Fotograf v večini primerov dovoli samo obdelavo. Vsak, ki se vsaj malo sreča z grafiko in objavami fotografij v revijah pa spozna, da je predelava skoraj obvezna.

Fotografija je tonsko obdelana samo v smislu kontrasta. Spodnja pa predelana z namenom večjega poudarka na rožo Velbičica.

S predelavo je roža na večjem delu fotografije. Je tudi bolj v centru, oseba deluje manjše in manj izrazito, prav tako je manj neba. Velbičica postane glavne del motiva in sedaj gledalec ve, kateri je tisti najbolj pomemben del fotografije. (Kako je bilo predelano - Več v članku / Sprememba perspektive, velikosti, formata)

 

Če s programi za obdelavo fotografiji samo popravimo izrez, tonske vrednosti, napake leč, smeti, do nam prave všečnosti in je to skoraj vsem popolnoma sprejemljivo, je predelava fotografije še vedno velik tabu. V današnjem hitrem svetu informacijske tehnologije želimo neko navidezno resničnost, katere pa žal tudi v neobdelani fotografiji ni. Je lahko samo bolj ali manj resnično zajet trenutek. Po eni strani je lahko že popravek šuma, ostrine, tonskega odstopanja, daleč od originala. Pa karkoli že pojem original pomeni.

V objektivu je odpovedalo delovanje zaslonke. Opazna je močna preosvetlenost. Je popravek dovoljen?

S programom za obdelavo slike lahko brez težav povrnemo tonske vrednosti, če le niso povsem izgubljene (prežgano).

 

V predelavi fotografije so meje sprejemanja večje ali manjše. Vsak avtor ima lahko svoj pogled, enako gledalec. Vendar! Ali je drugače če gledalca prelisičimo z nastavljenimi osebami v motiv, ali jih premaknemo, dodamo v programu. Je drugače, če se oseba naliči, ali podoben videz gladke kože ustvarimo v programu?

Fotografija z osnovno korekturo. Vendar za objave se kdaj potrebuje motiv brez oseb. Kako to doseči? Lahko se zapre območje za obiskovalce, ali pa...

Posnel sem več fotografij tega motiva in s programom Photoshop fotografijo predelal, kot da ob fotografiranju ni oseb.
Kako je bila narejena predelava, (več v članku - Odstranimo osebe iz motiva)

 

Dilem, vprašanj, mnenj je več. Ni enega in edinega pravega mnenja. Vsak zase naj presodi, do kje še predelava in v kateri kontekst le ta naj sodi. Vedno pa velja. Če ne vemo, da je fotografija predelana, se z njo v tem smislu niti ne ukvarjamo. Ko imamo postavljeno mejo obdelave, predelave in so take zahteve urednikov, natečajev, potem seveda predelava ni želena. Vendar tudi tu se lahko postavi vprašanje, ali vemo?

Je fotografija predelana? Odgovor imate na koncu članka!

 

Nekateri »ortodoksni« gledalci ne žele niti, da se popravi izrez. Pravijo, kar si zajel in kakor si zajel, to predstavi. Vendar večina si dovoli vsaj manjši izrez. Ni nujno, da se držimo formata 3:2, saj današnji mediji za prezentacijo zahtevajo drugačne formate za celoten izpis brez črnih robov. Tudi tonska korektura ni noben tabu. Pri njej vedno pride do obdelave podatkov in vsaka kamera, program, lahko obdelavo naredi po svoje. Pomembno je tudi, koliko sami vplivamo na moč korekture.

Zmagovalna fotografija za nekaj minut!
V reviji National Geografic so imeli natečaj popotne fotografije. V propozicijah natečaja je pisalo, da predelava originala ni dovoljena. Torej, dovolili so osnovno tonsko obdelavo, izrez, ne pa dodajanja, odstranjevanja.

Ko so žiranti pogledali RAW posnetek, so ugotovili, da ni narejen samo izrez, ampak je iz originalnega posnetka odstranjena tudi vrečka (na desni) in malo retuširan levi del. Fotografija je bila izločena in zveneča nagrada je splavala po vodi. Ni kaj, kar je večini sprejemljivo, pa so pravila natečaja bila jasna in izključitev avtorja zato povsem pravilna.

 

Na drugi strani so gledalci, ki želijo, da se vsako fotografijo pokaže v njeni najvišji všečnosti, torej možni obdelavi.
Največ težav se pokaže ob dejstvu, da je slika predelana. Kot že omenjeno. Eni ne dovolijo, da bi se odstranila moteča vejica iz slike, katero nismo želeli odlomiti, drugim je v predelavi dovoljeno vse.

Za večjo dramatičnost sem v predelavi dodal ogenj iz druge fotografije. Na tej fotografiji efekt deluje, kot da je fotograf v sami kupoli pred ognjem. Bi ob pogledu na fotografijo pomislili na predelavo?

Original, balon.

Original, iz katerega je vzet plamen. Fotografirano je bilo iz smeri, kjer ogenj vstopa v kupola. Na predelani fotografiji izgleda, kot da je fotografirano iz zgornjega dela kupole.

 

Kje je meja obdelave, predelave?

Kreiramo jo sami. Kot avtorji in gledalci. Glede naših fotografij so gledalci tisti, ki našo mejo sprejmejo ali ne. Še vedno pa velja. Fotografije se ne da narisati drugače kot s svetlobo. Glavni motiv, fotografov pogled kot trenutek morajo obstajati. Obenem še dobra svetloba, neke všečnosti v kompoziciji, globini, ostrini...

Slabši je sam posnetek, bolj bomo posegli po predelavi. Bolj so pomembne neke neresnične norme, več se predeluje. In tudi pri obdelavi, še bolj pri predelavi velja. Bolj posegaš v osnovni motiv in sam zajem, bolj se približuješ kiču, ali neki umetnosti, ki s fotografijo nima več veliko zveze.

Oziroma ne pozabiti. Fotografijo se uporablja za različne predstavitve, namene. V grafiki se predeluje fotografije od kar pomnim in poznam to vejo uporabe fotografije. Kot reprodikcijski fotograf sem se že leta 1976 spoznal s predelavo v temnici, kot na skenerjih. Fotografije, kot diapozitivi, ki so se objavljali v časopisih, revijah, knjigah..., so vedno šli čez večjo ali manjšo obdelavo ter predelavo. Urednik je in še danes določa, kaj in kako bo s fotografijo v tiskovinah. Fotografi smo pri svojih fotografijah bolj osredotočeni samo na obdelavo kot, izrez, tonske vrednosti, smeti, pike, šum, ostrina. Predelava se uporablja v manjši meri. Torej vsak način predstavitve in uporabe, ter vsak uporabnik fotografije se lahko sam odločil kaj bo z njo.

Fotografirano v prostoru s stransko direktno svetlobo v kamero in zelo malo vpadne svetlobe iz prednje smeri portreta. Posnetek je bil naključen, zato nisem uspel uporabiti odboja bliskavice, direktna pa mi je z odboji premočno osvetlila ozadje.

V programu Photoshop sem uporabil orodje Dodge tool in osvetlil obraz. Druge tonske vrednosti so minimalno popravljene.

Posnetek obiralke čaja na Šrilanki.

V programu Camera RAW sem popravil tonske vrednosti in osvetlil temne dele (obraz). Kljub temu, da je bila uporabljena zunanja brezžična bliskavica iz roke, je obraz na originalu še vedno pretemen. V programu Photoshop sem s pomočjo orodja Clone Stamp Tool, predelal desni zgornji del ozadja in odstanil sem še levo osebo v ozadju. Želel sem večjo osredotočenost na portret v pokrajini.

Včasih brez predelave ne gre. Organizatorji tekme na Holmenkollnu so imeli samo trenutek časa, da so se postavili pred novo skakalnico. Žal je oseba na levi zamižala in tak posnetek se mi ni zdel primeren za njihovo spletno stran.

Ker mi ob skakalnici ni uspelo narediti več posnetkov, vedno poizkusim še na drugem mestu. Postavili so se mi pred novinarskim centrom. Še dobro, da sem jih uspel še enkrat fotografirati.

Pomembna jim je bila fotografija ob novi skakalnici. Zdaj sem lahko iz druge fotografije povzel oči iste osebe in jih dodal namesto zaprtih.

V nizki popoldanski svetlobi je portret v močni senci. Odločil sem se za intenzivno tonsko korekturo.

V programu Camera RAW so tonske vrednosti spremenjene. Želen je poudarek na portretu, starosti, samo delno na okolici.

Posneto v kraju Solitaire v Namibiji.

Na fotografiji sem opravil tonske korekture, odstranil znak na levi in osvetlil obraz. Pri temnopoltih osebah je še toliko prej težava v pretemni koži.

Sončni vzhod v dolini Sossuvlei. Svetloba prihaja iz strani, posnetek je nad osvetljen, zato barve niso dovolj zasičene. Polarizacijski filter je zaradi ekstremno širokega kota objektiva, barve zasičil samo v centru.

Tonska predelava. Uporabljeno je tudi dodajanje tonov v področju neba (levo in desno) s pomočjo prehoda. Tako sem izničil "napako" filtra.

Oseba je nastavljena in doosvetljena z odbojnikom.

Kamera mi ni pričarala "Bali" zeleno. Popravljeno preko selektivne barvne korekture.

Stranska, pozna popoldanska svetloba in dodana bliskavica (na prednjem delu šasije) za doosvetlitev portretov.

Popravljene tonske vrednosti in v predelavi odstranjena bliskavica.

Goljufanje (predelava) slike in predstavitev v medijih je tisto, kar nam danes kreira všečnost lastnega portreta. Vsepovsod je množica popravljenih (nerealnih) portretov. Zato, si skoraj vsak že želi kakšen dodaten popravek na fotografiji lastnega portreta.

Mehčanje, peglanje, izguba gubic, je danes trend. Naredimo masko, jo zameglimo, izbrišemo potrebno ostre dele (oči, usta, obrvi...), naredimo malo prosojnosti in popravljen (osebi bolj všečen) portret je tu. Sicer pa, ali ne goljufamo že z ličili, oblačili in še bolj drastično z injekcijami, operacijami...

Fotografije, katere so namenjene predstavitvam, so lahko deležne večjih predelav.

Kljub dodani svetlobi preko odbojnika, je svetloba iz ozadja še vedno izredno močna in oseba je pretemna.

Popravek tonskih vrednosti preko programa Camera RAW in Photoshop.

Odboj svtelobe od svetle površine poskrbi, da je fotografija z malo kontrasta. Korektura v +, bi mi preosvetlila zasičene tonske vrednosti peščin in neba. Zato sem fotografijo pustil kot je in jo tonsko popravil preko programa.

Dobro je pustiti več tonskih vrednosti na originalu, kot manj. S tem lahko lažje opravite tonsko korekturo v programih. Enako je bolje fotografirati v RAW formatu, če veste, da boste več obdelovali fotografijo preko programa.

Posnetek iz zraka.

Predelana fotografija v nočni posnetek površine lune na zemlji.

Original.

Tonska obdelava v programu Camera RAW.

Še obljubljen komentar na vprašanje (ali je fotografija predelana?) o fotografiji na prvi strani. To je prvi original.

To je drugi original.

Fotografija je predelana iz zgornjih dveh. Oseba meni tu bolje prikazuje željo po videnem, da se fotografira ob sončnem vzhodu. Kamera in oseba sta mi bolje izražena. Vendar pa mi na originalu ni všeč odrezan spodnji del peščine. Zato sem osebo prenesel na fotografijo, kjer je peščina prikazana v večji meri in meni bolje zaključi fotografijo. "Predelava, ki to niti ni!"

 

Zaključek

Obdelava, kot predelava sta z nami že od začetka fotografije. V analogni dobi je šlo vse skozi temnico in "na roke". Danes podobne tehnike upravljamo preko programov. Pomembno je le, da ostanemo na neki sprejemljivi, nevidni meji. Določamo pa jo sami, oziroma gledalci, žirantje ali uredniki. Torej, glede poseganja v obdelavo in predelave vaših fotografij, »je vse na nas«! Če boste fotografijo prodali, bodo drugi po svoji presoji glede na potrebe fotografije, uporabili možnosti obdelave ali predelave.
Vsekakor tudi pri obdelavi kot predelavi velja. Enotnega mnenja kaj dodatno obdelati ali predelati ni. Nekateri žele, da jim kamera sama tem bolje popravi fotografijo do višje všečnosti v barvah, ostrini, drugi to žele opraviti sami s programom, tretji posežejo še po predelavi. Vsak si izbere svojo lastno pot. Na koncu je tako ali tako pomemben samo končni izdelek, na ogled predstavljena fotografija.

Bi radi bolje spoznali program Photoshop:
- Vsi članki o programu Photoshop
- Tečaji programa Photoshop

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si