O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Matjaž, je fotografija katero si predstavil taka kot jo vidimo v trenutku zajema, je brez Photoshopa, AI obdelave, so barve na njej realne?

Tako nekako se vedno začne pogovor, ko predstaviš fotografijo in gledalec ve, da imaš znanje ter možnost ustvarjanja. Oziroma, dokler se med fotografi nekje do leta 2000 ni govorilo o Photoshopu, me tega nihče ni spraševal, pa čeprav se je že povsem ročno dalo vse popraviti na fotografijah. Le krepko zamudno je bilo. V člankih o programu Photoshop sem večkrat zapisal, da ni vse obdelava ali predelava, kar vidiš na zaslonu. (članek: Photoshop in goljufanje v fotografiji, do kje, koliko?)

Na poti po puščavi Namib, nekje na cesti D707. Je fotografija realna v zajemu trenutka, barvah... Jaz jo predstavljam, vi presodite!

 

Sam se z ročno in nato elektronsko obdelavo slike ukvarjam poklicno kot za hobi, že skoraj 50 let. Uf lepa, dolga leta. Kot so mi v 80-tih skenerji in njegovi programi na delovnih postajah, nato v 90-tih in še danes Photoshop, omogočali lažje delo nekdaj, je sedaj s pomočjo AI vse skupaj samo še bolj poenostavljeno in hitreje. In v večini primerov za grafiko posegam v fotografijo po potrebi naročnika. Tu je bilo govora o komercialni obdelavi, kjer je bilo lahko popravkov več in barve zasičene. Za časopise je bilo govora o nevtralni obdelavi, kjer si se večinoma držal originala. Fotograf, pa svoje fotografije za ogled pripravi po svoji presoji. A vrnimo se k temi.

Iz članka / Photoshop in goljufanje v fotografiji - do kje, koliko?
Ena izmed prvih posnetih fotografij, katero je posnel izumitelj fotografije Daguerr in naj bi šlo za najzgodnejšo fotografijo (1838) žive osebe. Pogled je na prometno ulico Boulevard du Temple v Parizu. Ker je osvetljevanje trajalo nekaj minut, premikajoči se promet ni pustil sledi. Le dva moška blizu spodnjega levega vogala, sta ob čiščenju čevljev bila dovolj na miru, da sta vidna. Je to realna slika motiva, trenutka, ali le približek originalu (motivu)? To je zgolj fotografija v nekem času, ne pa v trenutku. Da smo še dlje od realnosti, črno belo tudi nima kaj dosti z našim videnjem motivov. Slika je zajeta na bakreni plošči, ki je bila oslojena s srebrovim jodidom. Ker jo je objektiv obrnil, je prikazovala zrcalno podobo originala. O realnosti fotografije se na njenem začetku, pa vse do prihoda Photoshopa med fotografe niti ni debatiralo ali dvomilo. Danes? Zaradi kratkih časov osvetlitve veliko lažje predstavimo resnični trenutek, sama realnost predstavljene fotografije pa je še vedno samo mit.

 

Realna fotografija in njen mit

Od prvih člankov o digitalni tehnologiji (2001) pišem. "Že od nekdaj velja, da se fotografija ne konča po pritisku na prožilec. Od tu naprej se šele začenja".

Kaj sploh realnost fotografije je, ali sploh obstaja? Že ob tem vprašanju se nam krešejo mnenja, oziroma opisal bom, zakaj le te ni. Realnost fotografije je samo naš osebni pogled na njo, kot mnenje.

V bistvu lahko obstaja realnost zajema nekega trenutka. Vse ostalo pa je oseben pogled na videno, trik, ki ga uporabi fotograf s tehniko, moč procesiranja kamere in možnost obdelave fotografije same. Na koncu je tu zopet naš osebni pogled na prikazano fotografijo.

Skratka. Kot ni merila kaj je dobra fotografija, ker jo ocenjujemo le z našim subjektivnim pogled na njo, enako ni merila za oceno realnosti fotografije od njenega zajema do predstavitve. Kaj šele, da bi obstajala garancija za realnost. Zato lahko rečem, da je z nami nek mit o realnosti fotografije.

 

Kot prvo.

Človek vidi motiv v treh dimenzijah. Fotografija prikazana na katerem koli mediju, pa nam predstavlja zajeti motiv zgolj v dveh dimenzijah. Fotograf želi globino pričarati s kompozicijo, postavitvijo elementov v motivu, neostrino v delu slike, kontrastom, itd. Že s temi tehnikami oziroma perspektivo, smo daleč od realnosti, razen ujetega trenutka.

Levo tribuna z gledalci, kot si jo nekako predstavljamo. Desno močan teleobjektiv, direktna postavitev glede na tribuno in deluje kot da so gledalci v pasažah eni nad drugim. V 2D sliki se s tehnikami zajema slike lahko hitreje oddaljimo od realnosti. S prostim očesom bi opazili, da ima tribuna globino.

Več optičnih prijemališč imamo na dvo dimenzionalni fotografiji, lažje izoblikujemo iluzijo globine. Oseba nam poda prednji plan in razumevanje velikosti. Ožeča se cesta poda globino, hribi v ozadju pa oddaljenost.

 

Kot drugo.

Človeško oko je zelo podobno objektivu in zajem na mrežnico je enak, kot na tipalu kamere. Nato pa se naše dojemanje motiva odvija v 3D, torej povsem drugače kot ga zajame tipalo in procesor izdela v vidno 2D fotografijo. Človeški možgani so v bistvu to, kar danes že poizkuša AI (umetna inteligenca), ki že kaže neko svoje, osebno dojemanje prejetih signalov. Oziroma podobmo, kot se človeku motiv po znanih in priučenih zgodbah predstavlja.

---

Ali veste? 50 let nazaj so bušmanskim ženskam kazali fotografije njihovih otrok. Niso jih razpoznale, oziroma fotografije kot medija sploh niso razumele, ker je slika na ploskvi le v dveh dimenzijah.

---

O 3D fotografiji sem ravno pisal pred kratkim, kako se že podatki iz tipala prenesejo s pomočjo AI v 3D sliko, katero že lahko gledamo preko prostorskih očal (Apple Vision Pro). Ne samo to, starejše slike ali video, bomo lahko prenesli v 3D svet in sodelovali v njem. (Leto 2025 in nova pot fotografije!)

Kot tretje.

Človek gleda in ostro vidi le delček širokega vidnega, a neostrega polja. Vmes mu nagaja še polje, tako imenovane slepe pege.

Oko se osredotoči na nam želeni del motiva in ta je viden kot oster. Ostale dele motiva vidimo ostro kasneje in možgani nam sprocesirajo celotno sliko. Fotografija deluje drugače. S tehniko se lahko osredotočimo, da je oster samo en del po globini ali vse. S perspektivo pa postavimo glavne elemente v pomemben del na sliki. Zopet smo pri tem, da naš pogled in fotografija delujeta povsem drugače.

 

Očesu dajemo impulz kje po motivu naj se premika. S tem nam podaja različne informacije, katere naši možgani procesirajo in ostro podajajo širšo sliko. Informacije o celotnem motivu so povsem selektivne glede na posameznega gledalca. Ob pogledu v isto smer nekdo opazi najprej znak, drugi avto, tretji osebo, četrti lepo modro nebo, itd. Torej percepcija pogleda istega motiva je zelo subjetivna, oziroma osebna.

Pri objektivu in kameri imamo ekzaktno pot pogleda in ostro je vse v isti ravnini. Z goriščnico in zaslonko lahko kreiramo ostrino po globini polja in perspektivo, kar z očesom ni možno. Na koncu pa različni gledalci na 2D fotografiji hitro sprejemajo enake informacije.

Ali še lahko govorimo o realnosti med motivom, našim videnjem in fotografijo? Če do tu še niti pomislili nismo, da obstaja razlika med našim vidom in fotografijo, se naše dojemanje in vprašanje vedno dotika zgolj barv. Tu se največkrat pojavi dvom o realnosti.

Torej dodam lahko, kot četrto!

Naše oči so biokemični detektorji, ki zaznavajo zgolj majhen izsek elektromagnetnega valovanja. V bistvu nekje v sredini njegovega spektra. Antropocentrično temu rečemo vidna svetloba. Če bi naše oči prilagodili (tako kot lahko tipala), bi lahko videli radijske valove, ki so prav tako fotoni, le počasni. Ali pa rentgensko svetlobo, ki je precej bolj energizirana. In ali veste, tipala v naših fotokamerah vidijo krepko širši spekter, kot naše oko.

S tem ob procesiranju z barvami bolj bogatega kot ga človek ujame z očesom. Sploh v slabi svetlobi. Na koncu se dobi postavljeno vprašanje, je bilo tako barvito in kontrastno v resnici? In taka vprašanja so se postavljala že v analogni fotografiji, ko so filmi lahko predstavili tonske vrednosti povsem drugače, kot jih prikaže naš vid. Eden izmed najbolj goljufivih filmov, a tudi zelo čislanih v krajinski fotografiji je bil Fujifilm Velvia. Večkrat sem že predstavil zakaj.

---

Azijci imajo čepke in paličice v povsem drugačnem obsegu kot recimo evropejci. Zato rabijo krepko močnejše barvne signale. Sčasoma so zasičene barve postale všeč tudi nam. Agfa in Kodak filmi so bili zaradi našega pogleda zelo nevtralni filmi. Fuji (azijski filmi) pa bolj zasičeni zaradi njihovih potreb.

---

Danes je enako pri telefonskih zaslonih. Korejski in Kitajski zasloni nudijo večjo zasičenost, kot recimo Apple zasloni, čeprav so tudi ti že prilagojeni in programsko podprti za zasičenost krajinskih fotografij.

Skratka. Danes glede zasičenih barv, krepko lažejo zasloni telefonov. In zanimivo, spet imajo tu azijci s svojim pogledom in razpoznavanjem barv prste vmes. Obenem so programske rešitve že tako močne, da znajo obdelati sliko po segmentih. Izbrati odličen kontrast, dobro zasičiti barve pokrajine in obenem nevtralno prikazati kožo. Ja barve na zaslonih fotofonov so odlične. So realne?

Če dvomimo v fotografijo drugega, pa bomo svoji všečni fotografiji le verjeli, da je to, to. Oziroma, da je realna. Torej smo zopet na subjektivnem pogledu.

Na fotografija moja prababica. Skenirano in popravljeno za družinske spomine. Črno bela fotografija nima nobene zveze z realnostjo. Tako človek nikoli ne vidi motiva. Jo pa sprejemamo, ker so bile prve fotografije zgolj črno bele. Še vedno se črno belo izkorišča v izrazni fotografiji. Druga fotografija je popravljena tako v napakah, kot barvah. Tudi ta deluje kot realna stara barvna fotografija na papirju. A obe nimata nobene zveze s tonsko realnostjo.

 

Kaj je barva?

Pri realnosti barv na fotografiji, se najhitreje začnejo razprave.

Najprej razčistimo pojem barva. Ali veste, da barv ni! Kako ne, ko pa jih vidimo? Vse je samo skupek elektro magnetnega valovanja, kateri se prenaša preko našega očesa (objektiva), na mrežnico (tipalo) in pridobljene impulze v center za dojemanje slike (procesor). Barve, si pa iz teh impulzov, v možganih ustvarimo sami, kot smo se jih naučili gledati (umetna inteligenca - AI). Ali vsi vidimo enako rdečo? Eni so barvno slepi za določene barve in je niti ne prepoznajo. Vidijo jo kot sivo. Eni rečejo lej turkizna barva, grafik bo bolj dorečen in povzel iz osnovnih barv, cian.

Ali veste? Slika na desni nam v polnem barvnem polju kaže kako človek vidi barve (tipalo še krepko širšega). Notranje označbe pa, kako ga predstavljajo naše naprave ali papir, v različnih barvnih prostorih, katere teoretično še lahko dosežemo. Oko razpozna celoten spekter, najboljši zasloni nam danes ne dosegajo niti Adobe RGB prostora, grafični tisk nam predstavi samo CMYK barvni prostor. Torej kaj mi vidimo glede tonskih vrednosti v dobri svetlobi, kaj tipalo in kaj se nam nato predstavi, je nekaj povsem drugega.

Enako velja tudi za predstavitev tonskih vrednosti na različnih zaslonih, papirju, itd. Vsak medij nam lahko drugače predstavi sicer enake tonske vrednosti.

Zanimivo je, da lahko s tipalom v kameri zajamemo več tonov iznad spektra, ki ga vidi človek. Predvsem v protisvetlobi v pogledu hitro izgubimo stik z realnostjo. Tipalo pa vse tone zajame in kasneje jih lahko s programi za obdelavo slike predstavimo. Bogate tonske vrednosti kot vidimo obstajajo, saj smo iz datoteke le to dosegli. Le človek s svojim razmišljanjem ob gledanju na motiv v protisvetlobo, mnoge odtenke odmisli, so mu nevidni. In lahko ponovno pride do dileme. Te barve niso realne, saj tako nisem videl motiva. Človek ne, tipalo pa!

 

Tisti, ki ste že prebrali mojo knjigo e-Fotografija iz leta 2001 (PDF-i knjige, brošur in revij so na voljo), ste v poglavju "psihološki vidik dojemanja barv" spoznali, da barve dojemamo z emocijami. Ne oko, šele naši možgani procesirajo svetlobne dražljaje, ki so padli na retino. Od tu naprej se dogaja fizikalno-kemični, fiziološki in psihološki učinek svetlobe. Lahko rečemo, da barve čutno doživljamo in to na način, kot smo jih naučeno spoznali. Seveda vse skupaj odvisno tudi od našega trenutnega čustvenega razpoloženja. Prav tako se s pomočjo našega dojemanja barv določenih tudi spominjamo. In ni rečeno, da vam znano barvo določenega predmeta vsi vedno vidimo enako, v enaki tonski vrednosti. Še toliko bolj, če je predmet obsijan s tonsko spremenjeno (obarvano) svetlobo. Vaš moder avto, vi vidite zvečer pod rumeno ulično svetilko spominsko, modro. Vsi ostali ga vidimo kot črnega.

Nekako tako vidimo mi motiv, ko je močna svetloba sončnega vzhoda še za temno sipino, ki je še globoko v senci. Pogledamo gor, bolje vidimo svetle dele. Pogledamo dol, oko bolje razpozna temne dele, a svetlejši so svetli deli motiva.

Tipalo nam vse skupaj zabeleži drugače. Obdrži mnogo tonskih vrednosti, katere lahko kasneje v programu za obdelavo slike izpeljemo na svoj način. Torej, kje je prava realnost?

Fotografi zelo radi izkoriščamo svetlobo po sončnem zahodu (blue light), ki pa je očesu že skrita. človeško oko, bo večerno nebo po zahodu zelo hitro zaznalo kot temno, črno. Tipalo še vedno zabeleži modrino in take fotografije so nam všeč. Torej fotografija glede na naš pogled ni realna, je pa drugačna in s tem všečna.

 

Kaj je svetloba?

Brez elektro magnetnega valovanja (svetlobe) in različnosti le tega, ni barve. Oziroma bolje povedano, brez svetlobe ni dražljajev, ki preko očesa pridejo v naše možgane. Svetloba je elektromagnetno valovanje v nam vidnem spektru. In prav to valovanje vzpodbuja naše čepke in paličice v očesu, da barve čutno doživljamo.

Človeško oko ima predel očesnega ozadja, ki ga imenujemo mrežnica (retina). Ta je odgovorna za pretvorbo svetlobnih dražljajev, ki prihajajo v oko. Mrežnico gradita dva tipa svetlobnih receptorjev, ki jih imenujemo čepki in paličice. Paličice so občutljivejše za šibko svetlobo in jo zaznavajo le kot svetlobo. Zato tudi v slabih svetlobnih pogojih barv skoraj ni zaznati. Vidimo temno, neostro in in z barvami povsem nezasičeno sliko. Čepki funkcionirajo na močno svetlobo in so tudi sposobni ločiti tri osnovne barve (rdečo, modro, zeleno). Valovanje, ki ga mi lahko doživljamo, čutimo (vidimo), pa je samo majhen delček svetlobnega valovanja. Naše čutno zaznavanje valovanja kateremu rečemo vidna svetloba je od 380 do 780 nm. Krajše valovne dolžine so gama žarki, rentgenski žarki, UV sevanje, daljše valovne dolžine pa IR sevanje, mikrovalovi, radijski valovi.

Skratka. Tudi intenzivnost svetlobe vpliva na naše dojemanje zasičenosti barv.

---

Retina, kamor pade svetloba skozi lečo očesa, ima enako kot tipalo v kameri samo dve dimenziji. Vendar človek ne vidi svoje okolice kot 2D fotografijo, ampak v treh dimenzijah. Enako zna presoditi velikost, oddaljenost in končnost. Kako pride do tega, da je slika v očesu ploska, signali po optičnem živcu in možgani pa nam predstavijo prostorsko sliko? Torej nekje se signali iz 2D mrežnice, preoblikujejo v trodimenzioanlni svet, v vsej njegovi plastičnosti, s točno opredeljenimi in oddaljenimi predmeti. (v članku o prostorskih očalih sem zapisal, da nam zdaj AI zna predstaviti prostorsko sliko / članek: Leto 2025 in nova pot (3D) fotografije!)
Za konec še ena zanimivost. Enako kot v kameri, je tudi na mrežnici v očesu slika obrnjena (strop je spodaj, tla zgoraj). Čeprav električni signali narobe obrnejo sliko, jih nato možgani na podlagi prirejenih sposobnosti ali vsakodnevnih izkušenj, pravilno obrnejo.

---

 

Kje je torej realnost med našim pogledom in fotografijo?

Zamislite si lep sončni zahod, ki je na fotografiji povsem nežnih, bledih rumenih in oranžnih tonov. Take fotografije zaradi poplave videnih sončnih zahodov, ne bodo zanimive.

Če pa le malo posežete v originalno fotografijo (telefoni za to poskrbijo v osnovi, s fotokamero pa samo WB premaknite na oblačno ali senco), dobimo tiste prave, rdeče barve iz sončnih zahod, posnetih v ekvatorskih deželah. Eee, te fotografije si bo v vpogled vzel vsakdo. Kaj pa realnost? Ta z všečnostjo izgubi svoj pomen. Oko in naše trenutno dojemanje svetlobe na motivu data svojo sliko. Kamera, oziroma tipalo je te barve zajelo, in zakaj jih ne bi izkoristili.

Sončni zahod iz Pirana.

Sončni zahod iz Manile (Filipini). Je barvno realen? Kdor je bil v tropskih koncih ve, da visoka vlažnost ozračja pripomore k bolj intezivnim toplim tonom ob sončnem vzhodu ali zahodu. Če je v ozračju še veliko smoga, potem je zasičena rdeča barva zagototovljena brez programskih popravkov. Nebo dobesedno žari.

 

Enako je pri fotografiji hrane. Blede barve nam ne dajo želje po hrani. Zasičene, močne in kontrastne pa. In ali veste, da ob fotografiranju hrane za kataloge, le ta nikoli ni do konca skuhana. Zelenjava je samo poparjena, da ne izgubi intenzivne barve. Nismo že tu daleč od realnosti?

Ne želimo pa si zasičenih barv pri portretih. Film Fujifilm Velvia je kazal ekstremno zasičene barve in s tem je bil namenjen krajinski fotografiji. Pri portretih, pa so bili na tem filmu vsi rdeči v obraz.

Danes? Tipalo zajame ekstremno širok spekter elektromagnetnega valovanja. S programi za obdelavo slike, pa le te signale lahko odlično iskoristimo za nam želeno.

Vedeti je tudi treba, da se naše procesiranje impulzov prilagaja. V bistvu imamo vgrajen WB (korekturo bele) in vse ostale barve se temu prilagodijo. Ker gledamo spominsko, se nam tudi v fazi procesiranja določene barve predstavijo drugače. In tu je trik realnosti barv, ta realnost ne obstaja!

Poznani so primeri, ko dodamo isti barvi ploskvi različni ozadji. Naše oko bo videlo barvo napačno. Deluje nam modra, ko barvi izoliramo z belo, vidimo da sta identični, sivi. Primer spodaj.

Ko rečeš, pobarvaj prazne bele dele tako, kot vidiš barve na zgornji levi in desni sliki. Barvno ozadje zmede naše razumevanje barv. Namesto sive, vidimo modro. Šele ko barvo izoliramo z belo opazimo, da je v resnici siva.

Tonske vrednosti ozadja se spremenijo in dobimo drugačno percepcijo za določeno barvo. Če pa dobro pogledamo, so X črte na levi, kot desni, enakih tonov. Glej zgornji stik črt. Mi pa mislimo, da so črte na modri podlagi enake barvi zelene podlage.
Skratka. Naše dojemanje barv je močno odvisno od intenzitete svetlobe, kot drugih barvnih dražljajev.

 

Kot v zgornjih primerih, se prilagaja tudi naš pogled. V realnosti je lahko motiv povsem rdeč, mi ga zaradi dodatnih dražljajev vidimo svetlo oranžnega. Primer gorečih drv. Čez dan ali v svetlih tonih, je ogenj nežnih toplih tonov. Ponoči, oziroma, če je ogenj zaprt v črnem okvirju, ga vidimo zasičeno rdeče.

Nič drugače ni pri sončnih vzhodih, zahodih. Primerjajmo naš pogled in tistega iz nekdaj, ko smo fotografirali na film. Na filmu so bile barve vedno rdečkaste. Naše dojemanje deluje podobno kot AWB v kameri. Prilagaja se beli in barve lahko zvodenijo.

Fotografiramo eno izmed zasičenih osnovnih barv. Že na zgornji sliki (v poglavju kaj je barva) se vidi, da sta zelo preblematični zelena in modra. Izrazito moder plašč, v dobri svetlobi vidimo v povsem drugi barvi, kot ga predstavimo preko enega izmed medijev. V desnem delu fotografije sem poizkušal tonsko dodelati sliko, da bi bila čimbolj podobna originalu. Toda tako imenovane indigo modre, katero v dobri svetlobi z očesom vidimo zelo intezivno, nikakor ne moremo prenesti na fotografijo (ne na zaslon, še manj na papir).

 

Še en podoben primer. Sence skoraj vedno vidimo sivo. Pa niso, ko je nad nami modro nebo, je senca na fotografiji modra (tudi film ali tipalo nam jo tako predstavi). Naše dojemanje motiva, lahko rečemo notranji WB, pa nam modri ton ob gledanju, skoraj vedno popravi na sivo.

Tu pa pridemo do tiste dileme, kje se ustavimo pri popravljanju tonskih vrednosti, katere nam je zajelo tipalo. Vsak sam ve, do kje bo v obdelavi šel. Tanka je meja med še sprejetim in pretiranim. Za klasičen pogled, so nam telefoni odlično merilo, koliko še lahko popravimo tonske vrednosti. Večini so fotografije iz zaslonov telefona všeč. V izrazni fotografiji pa glede popravkov ni meja.

Fotografija deluje že kot slikarska slika. Vročina v puščavi doprinese, da se zrak močno premika in motiv deluje nerealistično. Enako mehke barve v ozadju. Do tega efekte pride še hitreje, če se uporabi teleobjektiv.

 

Zaključek

Vedno poudarjam. Že od nekdaj velja, da se fotografija ne konča po pritisku na prožilec. Od tu naprej se šele začenja. Telefoni fotografijo dodelajo do potankosti. RAW datoteka iz kamera mora biti dodatno obdelana, da lahko fotografijo pripravimo na dober pogled na naše doživljanje motiva. Vendar, naše dojemanje barv in motiva, je naš povsem osebni pogled. Enako ga ima tudi film ali tipalo. Le da je tu odvisno od še množice dodatnih elementov, kako bo na koncu delovala fotografija. Poznamo, da so nam fotografije na zaslonih telefona krepko bolj všečne, kot tiste, katere gledamo na zaslonu fotokamere. Na telefonih je slika obdelana do popolnosti glede na zmožnosti zaslona. Zaslon na fotokameri je le za pregled posnetkov. Obdelava podatkov iz kamere se začne v računalniških programih. Tu pa lahko izkoristimo vse informacije, katere je tipalo zajelo. Do kje gremo v obdelavi je stvar osebnega okusa. Res je, da smo lahko hitro od všečnosti v pretiravanju.

Skratka, glede realnosti fotografije ni govora. Obstaja lahko zgolj realnost ujetega trenutka. Če se ob barvah lahko hitro oglasimo v domeni realnosti na naše dojemanje le teh na motivu pa vemo, da nam popači realnost tudi objektiv, oziroma njegove goriščnice. Široki kot nam naredi sodčkasto sliko in oddalji perspektivo. Ozki kot nam perspektivo splošči. Tudi tu smo daleč od realnosti. Še toliko bolj, če vemo, da je slika samo 2D približek 3D originala.

---

Ste vedeli? Z goriščnico na naši kameri lahko zelo goljufamo in se odmikamo od realnosti našega pogleda. Večkrat boste slišali, da je 50mm objektiv na kameri polnega 35mm formata z enakim zajemov, kot vidi naše oko. Res je, da je perspektiva, podobna človeškemu očesu. A oko vidi širše in preko njega gledamo zelo selekcioniramo, ter počasi sestavljamo celotno sliko. Vendar 50mm ni osnovni zaradi podobne perspektive. Izbira 50mm kot “osnovnega” objektiva za 35-mm film je kombinacija teoretičnih, praktičnih in estetskih dejavnikov. Čeprav ni povsem enak diagonali formata (ta je 43mm), je postal standard zaradi svoje enostavnosti izdelave, še dobre optične kakovosti in s tem pogojeno, sprejemljive cene.

---

Zato se ne obremenjujte z realnostjo predstavljene slike. Ta vam je lahko všečna ali ne. O dilemi barv, predelav ali danes celo AI popravkov je najbolje, ne obremenjevati se. Še strokovnjak ne ugotovi kar tako ali je nekaj popravljeno ali ni, koliko...

Bistvo je imeti svoj lastni pogled, mnenje in presojo. Konec koncev vemo, da oko zajame krepko širši spekter tonov kot nam jih kasneje predstavi, še tako dober projektor ali zaslon.

Skratka. Dilem o realnosti je nešteto. Še najlažje je ocenjevati realnost trenutka, pa tudi tu so lahko narejene velike manipulacije. Gledalec fotografije mora vedeti, da naše razumevanje fotografije, njeno videnje ni vsesplošna realnost. Imamo omejene receptorje, dojemanje in nenazadnje vsak drugače ima naučeni spomin glede motiva. Obenem noben medij ne prikaže fotografije v tonskih vrednostih tako, kot smo motiv videli v določeni svetlobi. Zato je vsaka fotografija le približek originala. Dober, slab, nam všečen?

Do kje se prepustimo temu goljufanju realnosti motiva, pa ima zopet vsak svoj pogled, merilo in omejitve. Zato vedno dopustite možnost, kot avtorsko svobodo, da je interpretacija originala lahko tudi drugačna.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si