O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Srednji razred brez kompromisov

Trenutno je razred “srednje” dragih kamer polnega formata vse prej kot povprečen. Canon EOS R6 III, Nikon Z6 III in Sony a7 V, so ohišja, s katerimi brez težav pokrijem skoraj vse, kar realno fotografiram: od potovanj, portretov, narave, do športa in divje narave. Vse tri kamere merijo na istega uporabnika – nekoga, ki želi eno ohišje za večino situacij, kakovost na nivoju profesionalnih sistemov in dovolj resne video možnosti.

Kaj je namen te primerjave

Ta primerjava treh fotokamer srednjega razreda ni zamišljena kot tekmovanje, katera je boljša ali katera bi morala zmagati. Namen ni iskati absolutnega zmagovalca, temveč pokazati, kje je danes tehnološki napredek, kako različno ga posamezni proizvajalci razporejajo znotraj podobnega cenovnega razreda in kje se na koncu pokažejo dobre in slabše lastnosti posamezne kamere glede na način uporabe.

Kamero izberite po svoji vesti! Kot vedno poudarjam - NAJBOLJŠE KAMERE ZA VSE NI! Obstaja samo najboljša kamera za naš način fotografiranja in naše želje ter zmožnosti.

Canon, Nikon in Sony imajo pri razvoju kamer jasno zastavljene filozofije. Vsak proizvajalec se mora odločiti, koliko tehnike, zmogljivosti in kompromisov bo ponudil za določen denar. Prav v srednjem razredu pa so te razlike pogosto najbolj zanimive. Tu se srečajo sodobna tipala, napredni sistemi ostrenja, dobra ergonomija in vse bolj zmogljive video funkcije, hkrati pa tudi omejitve, ki jasno ločijo srednji razred od profesionalnih modelov.

Če vam je prioriteta ime proizvajalca, sploh ne glejte v nasprotni tabor. Če imate cenovno mejo, razmislite ali dati celo manj za kamero in tako ostane še za dodatno bliskavico ali objektiv.

Ta primerjava zato ne želi spodbujati menjave sistema. Namen ni v tem, da bi nekoga prepričala, da mora zamenjati znamko ali način dela, temveč da pokaže, kako so si proizvajalci zamislili razmerje med ceno, tehnologijo in zmogljivostjo v razredu, ki je za večino fotografov najbolj zanimiv.

Predvsem pa se zavedajte dejstva, da, ko enkrat vstopite v svet brezzrcalnih sistemskih kamer (CSC) z eno znamko, ste z njo kot poročeni. Ločitve in menjava sistema zna tudi tu imeti določene posledice in predvsem finančno izgubo ter vložek.

Pri tem ima pomembno vlogo tudi sistem kot celota. Izbira proizvajalca ni povezana le s fotokamero, temveč tudi z razpoložljivostjo objektivov, dodatne opreme, bliskavic, ergonomijo sistema in dolgoročno podporo. Prav tukaj se pogosto pokažejo razlike, ki jih tehnične specifikacije ne morejo zajeti.

Obenem je tu pomemben še, naš subjektivni vidik. Kamero, ki jo uporabljaš sam, boš skoraj vedno videl v boljši luči. Enako velja za proizvajalca, v katerega sistem si že vstopil. To ni slabost, temveč realnost fotografskega sveta. Vse tri kamere v tej primerjavi pa brez dvoma zelo dobro opravljajo svojo nalogo in vsaka od njih lahko postane zanesljivo orodje za resno fotografsko delo.

Sony a7 V - uradna najava (članek)

 

Vedite, nasvetov je lahko toliko kot je fotografov ali trgovcev. Pravilna izbira pa je na koncu ena in edina, tvoja.

Tipalo in kakovost slike

Pri tipu tipala je slika presenetljivo jasna. Canon EOS R6 III in Sony a7 V ponujata 33-milijonsko tipalo polnega formata, Nikon Z6 III pa 24,5 milijona točk. Sony in Nikon sta uporabila delno zloženo (partially stacked) tipalo, kar naj bi pomenilo hitrejši odčitek, manj težav z zaporednim zaklopom in več dinamike kot pri klasični zasnovi. Vendar v praksi se zanimivo pokaže, da je Canon naredil drugačne rešitve in je hitrejši v zaporednem zajemu.

Se pa pri Sony a7 V opazi, da ima nekaj več rezerve v sencah in pri obdelavi RAW datotek, Canon pa vrne barve na način, ki bo marsikomu takoj “sedel”, posebej pri koži in toplih tonih. Nikon Z6 III s 24,5 milijona točk ne zaostaja veliko, a ko začneš izrazito izrezovati, se razlika do 33-milijonskih tipal pozna. Po drugi strani večje točke pomagajo pri višjih ISO, čeprav Sony z novejšo arhitekturo tipala to prednost v veliki meri izniči.

Z vidika zaporednega zajema ima Sony a7 V najlepši skok naprej – Sony ima približno 12–15 ms odčitka, kar je ogromen napredek v primerjavi z a7 IV in se v praksi pozna pri hitrem gibanju in umetni svetlobi. Nikonovo delno zloženo tipalo v Z6 III prav tako prinese opazno boljše delovanje kot klasična zasnova, Canonov R6 III pa je nekje vmes – uporaben, a ne tako “miren” kot Sony in Nikon.

Hitrost, delovanje in avtofokus

Če pogledam samo številke, je Canon EOS R6 III najhitrejša kamera v trojici. Z elektronskim zaklopom zmore do 40 posnetkov na sekundo, sicer v 12-bitnem RAW zapisu, z mehanskim zaklopom pa okoli 12 posnetkov v sekundi (pvs). Poleg tega je na voljo predzajem (pre-capture), pri katerem fotokamera ob napol pritisnjenenem sprožilcu shrani do 20 posnetkov, še preden ga pritisnemo do konca. S CFexpress kartico je mogoče v enem nizu posneti približno 150 RAW datotek ali preko 300 JPEG-ov pri najvišji hitrosti.

Nikon Z6 III je “najpočasnejši”, vendar še vedno zelo hiter: 20 posnetkov na sekundo z elektronskim zaklopom v RAW formatu in 14pvs z mehanskim zaklopom, z močnim notranjim spominom, ki zmore, da kamera lahko zajema zaporedoma več 100 RAW posnetkov.

Sony a7 V doseže do 30 posnetkov na sekundo pri polni ločljivosti in 14-bitnem RAW-u, hkrati pa ponudi predzajem in način Speed Boost, ki pride prav pri nepredvidljivem dogajanju.

Avtofokus je pri vseh treh kamerah na nivoju, ki si ga še pred nekaj leti nismo mogli predstavljati.

Canon EOS R6 III ima zdaj že klasični Dual Pixel CMOS AF sistem, ki uporablja praktično celotno površino tipala in je po občutku najbolj “suveren” in zanesljiv – kamera zelo dobro ve, kaj želiš, da je v fokusu, ter se tega drži. Novost v seriji 6 je funkcija »Register People Priority«, kjer lahko registriramo do deset oseb (znano že iz R1), ki jih bo fotokamera v množici preferenčno ostrila – uporabno za poroke, dogodke in šport.

Nikon Z6 III ima najmanj AF točk, a je po specifikacijah najbolj občutljiv v slabi svetlobi in ponuja napredno zaznavanje motivov (ljudje, živali, vozila …), ki v praksi deluje zelo dobro, če si vzameš čas za nastavitev sistema.

Sony a7 V uporablja 759-točkovni hibridni AF, ki pokrije okoli 94 % tipala in je povezan z novim procesorjem Bionz XR2 ter namensko AI logiko za zaznavanje motivov.

Če poenostavim: pri elementu hitrost in AF, bi dal rahlo prednost Canonu R6 III, takoj za njim je Sony a7 V, Nikon Z6 III pa je tudi blizu. Razlike se pokažejo šele v bolj zahtevnih situacijah. Pri vsakdanji fotografiji pa so vse tri kamere “point and trust” – usmeriš, sprožiš in fokus je tam, kjer pričakuješ.

Video

V video svetu trenutno najglasneje zakriči Canon EOS R6 III. Ponuja 7K DCI RAW video do 60p, 7K »open gate« snemanje, polno širino tipala pri 4K120, notranji C-RAW in log zapis, »waveform, false colour« in podporo za uporabniške LUT-e. To je nabor funkcij, ki bo navdušil resne videografe in tiste, ki želijo iz kamere iztisniti maksimalno kakovost slike za zahtevno postprodukcijo. Slaba stran je, da se pri najzahtevnejših načinih (dolgotrajno 7K ali 4K-120) lahko pojavi toplotna omejitev.

Nikon Z6 III ne zmore 7K, zato pa ponuja 6K-60 v N-RAW in 6K-30 v ProRes RAW, skupaj s 4K-120, kjer je žal izbran izrez APS-C. Video paket je kljub temu zelo močan, še posebej, če ga kombiniram z Nikonovo (RED) barvno znanostjo in zmogljivim EVF-jem, kar v praksi daje zelo prijetno uporabniško izkušnjo.

Sony a7 V je v tem trojčku najbolj “klasičen” 4K mojster. Snema 4K60 video prek celotne širine tipala, pri čemer sliko najprej zajame v približno 7K in jo nato pomanjša na 4K za večjo ostrino. Ponuja 4K-120 z izrezom, nima »open gate« in nima notranjega RAW snemanja. Vendar je kakovost slike odlična, stabilizacija zelo učinkovita, termika pa dobro nadzorovana – pri 4K-60 ni večjih težav s pregrevanjem. Za popotni video, dokumentiranje dogodkov in “resen, a ne ekstremno zahteven” video je a7 V več kot dovolj.

Skratka. Če bi začel snovati večji dokumentarni projekt ali delo, kjer je video enakovreden fotografiji, bi najprej pogledal Canon EOS R6 III in Nikon Z6 III. Sony a7 V je bolj logična izbira takrat, ko je fotografija na prvem mestu, video pa pomembna, a spremljevalna funkcija.

Canon EOS R6 MkIII - po prvem preizkusu (članek)

 

Ohišje, iskalo in zaslon

Pri ohišju so razlike manj v številkah in bolj v občutku v roki. Canon EOS R6 III je tipičen Canon: zelo dobro oblikovano držalo, pregledni gumbi, logika menijev, ki bo blizu vsem, ki so že kdaj držali Canonovo DSLR ali EOS R kamero. Nikon Z6 III ima nekoliko bolj čisto obliko, z zelo dobrim ravnovesjem med velikostjo, težo in ergonomijo. Sony a7 V sledi oblikovni filozofiji a7 IV, a z nekaj izboljšavami v ergonomiji in velikem številu nastavljivih gumbov.

Elektronsko iskalo je področje, kjer Nikon jasno zmaga. Z6 III ima 5,76-milijonsko EVF z DCI-P3 barvnim obsegom in 0,8-kratno povečavo, kar da izjemno ostro in kontrastno sliko, zelo primerno za natančno preverjanje fokusa in kompozicije. Canon R6 III in Sony a7 V imata EVF z 3,69 milijona točk. Sony ponudi nekoliko večjo povečavo (0,78x) in »blackout-free« prikaz pri elektronskem zaklopu, medtem, ko pri Canonu pri hitrih rafalih še vedno zaznamo kratke “zatemnitve” slike.

Na zadnji strani imata Nikon Z6 III in Sony a7 V 3,2-palčni zaslon z okoli 2,1 milijona točk in napredno artikulacijo (pri Sonyju štiri-osni mehanizem, pri Nikonu večsmerno nagibanje), Canon R6 III pa nekoliko manjši 3-palčni zaslon z 1,62 milijona točk in klasično vrtljivo zasnovo. V praksi sta Sony in Nikon prijetnejša za delo na stojalu in pri nizkih/visokih kadrih, Canon pa je zelo priročen za vloganje in snemanje v portretni orientaciji.

Sistem objektivov in vrednost

Tu postavimo kamere v realen kontekst: nobeno ohišje ne deluje samo, vedno je del sistema.

Canon RF sistem ima optiko, ki jo na preizkusih z veseljem uporabljam – kakovost je odlična, a cene so visoke, še posebej pri svetlobno močnih objektivih. Večji minus je, da Canon ne dopušča resne AF konkurence neodvisnih proizvajalcev, kar pomeni, da si pri večini goriščnic omejen na Canonove lastne objektive. Če si že v Canonovem ekosistemu, to ni težava, če pa šele vstopaš, je treba v računico vključiti tudi cene objektivov.

Nikon Z sistem se zelo lepo razvija. Objektivi serije S so optično na zelo visokem nivoju, tudi neodvisni proizvajalci zdaj ponujajo AF objektive za Z bajonet, tako da sistem ni več “zaprt” kot na začetku. Izbira še vedno ni tako široka kot pri Sonyju, a pri ključnih goriščnicah (široki zoomi, standardni zoomi, telezoomi in svetlobno močni fiksni objektivi) Nikon zelo dobro pokrije potrebe resnega uporabnika.

Sony FE bajonet nudi daleč najbolj razširjen sistem objektivov. Poleg odlične prve linije G in GM objektivov je na voljo ogromno kakovostnih objektivov neodvisnih proizvajalcev z AF. Tu so Tamron, Sigma, Samyang, Viltrox in drugi. Edina praktična omejitev je, da Sony na svojih kamerah omeji hitrost zaporednega zajema z nekaterimi neodvisnimi objektivi, zato najvišja hitrost (20 + pvs) ni vedno na voljo.

Pri ceni ohišij je situacija naslednja: Če so v ZDA cene dokaj izenačene, je trenutno povsem nova Sony a7 V, pri nas kar opazna dražja. Cene so seveda okvirne, saj akcije z možnostjo vrnitve denarja lahko opazno vplivajo na ceno. A konkurenca deluje in vsi poizkusijo s podobnimi ponudbami in razmerja ostajajo več ali manj enaka. Nikon Z6 III je najugodnejši, s ceno okoli 2.500€, sledi Canon EOS R6 III s ceno okoli 2.700€. Sony a7 V je povsem nova kamera in s ceno približno 2.990€.

Nikon Z6 III - test (članek)

 

Komu bi katero kamero priporočil

Ker že od leta 1996 nimam “svoje” fotokamere in nisem poročen z nobeno znamko, na takšne primerjave gledam precej trezno. Kamere in objektive si za preizkus vedno izposojam, jih uporabljam v podobnih situacijah in jih med seboj primerjam v praksi. Tako se hitro pokaže, kaj posamezen sistem res prinese na teren in kje so razlike, ki jih kot fotograf dejansko občutim, ne samo preberem v specifikacijah.

Če je video zate enakovreden fotografiji ali celo pomembnejši, potem je Canon EOS R6 III prva izbira. 7K RAW, open gate, 4K-120 brez izreza in napredna video orodja, kamero postavijo v razred, ki ga bo cenil vsak, ki dela resnejše videe. Hkrati pa ne želi nositi dveh ločenih sistemov za foto in video.

Nikon Z6 III je po mojem mnenju najbolj “poštena” kamera v tej trojici. Ne zmaga v vseh kategorijah, a za svojo ceno ponuja zelo dobro tipalo, hiter AF, odličen EVF, močne video možnosti in solidno rastoč sistem objektivov. Če imaš proračun bližje 2.000 kot 3.000 evrom in želiš eno kamero za vse, je Z6 III izjemno resna ponudba.

Če gledam predvsem fotografijo, bi bil Sony a7 V moja prva izbira, če nisem vezan na določen sistem. Tipalo s 33 milijoni točk, hitro delovanje, dober AF, zelo dobra stabilizacija, blackout-free iskalo, odlična baterija in ogromna izbira objektivov naredijo iz a7 V zelo univerzalno fotokamero, ki bo doma pri športu, naravi, portretu in potovanjih.

Tehnični podatki v primerjavi

 

Zaključek

Iz mojega pogleda! Prav nobena od teh treh kamer ni slaba izbira. Ko se sprehodim skozi specifikacije in realno uporabo, se slika izkristalizira takole: Sony a7 V in Canon EOS R6 III sta najbolj vsestranski in zmogljivi izbiri, Nikon Z6 III pa ostaja “sweet spot” za tiste, ki iščejo maksimalno razmerje med ceno in zmogljivostjo.

Za čisto foto delo bi se osebno nagibal k Sony a7 V, za hibridno in video-orientirano delo k Canon EOS R6 III, če bi želel prihraniti nekaj sto evrov in vseeno dobiti zelo resno kamero, pa k Nikon Z6 III. Končna odločitev bo v praksi pogosto odvisna od tega, kateri sistem objektivov že imaš v omari in kateri ergonomiji najbolj zaupa tvoja roka – dobra novica pa je, da pri nobeni od teh treh kamer ne narediš napačnega koraka.

Pravilna izbira pa je na koncu ena in edina, tvoja.

---

Vsi moji preizkusi fotokamer in objektivov od leta 2002 naprej so predstavljeni v temi:

Fotokamere – testi

Objektivi - Testi

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si