O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Ker sem o univerzalnih zum objektivih že pisal v ločenem članku (Univerzalni zum objektivi za brezzrcalne kamere v praksi) in so bili tam predstavljeni tudi testi ter primerjave, se mi zdi prav, da ta Tamronov preizkus postavim v isti okvir razmišljanja.

Že v filmskih časih sem redno dobival vprašanje: ali mega-zum res lahko zamenja komplet? In prav zato sem se leta 1997 lotil primerjav univerzalnega 8X-zum objektiva z enogoriščnimi in standardnimi 3X-zumi podobnih goriščnic, rezultate pa objavil v reviji Moj Hobi (PDF na izvirni članek). Moje prvo srečanje z “ljudskimi” zumi pa seže še dlje, v čas Fujice AZ-1 (1987) in njihovega objektiva 43–86 mm, ko je zum prvič postal del kompleta in ne več izjema.

Takrat so zume “resni” fotografi pogosto gledali zviška: dvomili so o ostrini, opozarjali na robno zatemnitev in manjšo svetlobno moč. Sam sem jih kljub predsodkom začel redno uporabljati, ker sem hitro ugotovil, da je pri popotniški fotografiji pogosto bolj pomembno, da motiv sploh ujameš, kot pa da loviš idealno tehnično popolnost. Zum nikoli ne bo presegel najboljših enogoriščnikov, je pa lahko pošten kompromis, če dobiš uporabnost, zanesljivost in solidno kakovost. Ta filozofija “bolje posneti kot zamuditi” je pri univerzalnih objektivih ostala enaka do danes, le razlika v kakovosti med enogoriščnimi in zumi je bistveno manjša, kot je bila nekoč.

Pri tem ima Tamron posebno vlogo, ker že desetletja vztraja prav na področju mega-zumov. Sam proizvajalec se postavlja kot pionir “all-in-one” objektivov in za začetek te zgodbe navaja leto 1992, ko so predstavili 28–200 mm kot takratni najvišji razred povečave v izmenljivih objektivih. V DSLR dobi so se proizvajalci fotokamer univerzalnih objektivov pogosto izogibali, zato sta ravno Tamron in Sigma ostala med glavnimi igralci, ki sta ta segment gnala naprej. Tamron je vmes postavljal mejnike tudi z razponom 18–270 mm (APS-C objektiv), ki je bil ob predstavitvi leta 2008 izpostavljen kot prvi 15-kratni zum v razredu. V svetu brezzrcalnih fotokamer pa so krajši svetlobni jašek, telecentričnejši vpad svetlobe na tipalo in naprednejše korekcije naredili univerzalnim objektivom veliko uslugo. Danes zato tak objektiv ni več le “sprejemljiv kompromis”, ampak povsem realna potovalna rešitev.

V tem kontekstu gledam tudi Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD. Gre za objektiv, ki je ob izidu leta 2021 izpostavljen kot prvi 16,6-kratni univerzalni zum za APS-C brezzrcalne sisteme. Pokrije razpon goriščnic, ki na APS-C pomeni približno 27–450 mm ekvivalent 35 mm. To je obljuba, ki jo popotniški fotograf rad sliši: en objektiv, manj menjavanja, manj prahu na tipalu, več posnetih trenutkov. A hkrati je to tudi jasen opomnik, da popolnosti ni in, da je treba tak objektiv ocenjevati po tem, koliko zgodbe ti dejansko omogoči posneti v praksi.

 

Tehnične karakteristike – Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD

Format: APS-C (bajoneti: Canon RF, Fujifilm X, Nikon Z, Sony E)

Goriščnica: 18–300 mm (27–450 mm ekvivalent 35 mm pri 1,5x izrezu)

Svetlobna moč: f/3.5–6.3

Najmanjša zaslonka: f/22–40

Optična zgradba: 19 elementov v 15 skupinah

Najmanjša razdalja ostrenja: 0,15 m (18 mm) / 0,99 m (300 mm)

Največja povečava: 1:2 (široki kot) / 1:4 (tele)

Stabilizacija: VC (optična stabilizacija)

Motor ostrenja: VXD

Število lamel: 7 (zaokrožena zaslonka)

Navoj za filter: 67 mm

Premer: 75,5 mm

Dolžina: 125,6 mm (Sony E), 125,8 mm (Fujifilm X), 127,6 mm (Nikon Z), 123,6 mm (Canon RF)

Teža: 620 g (Sony E / Fujifilm X), 635 g (Nikon Z), 625 g (Canon RF)

Cena: cca. 650€

 

Konstrukcija in leče

Takoj v začetku naj poudarim. Objektiv je namenjen brezzrcalnim kameram (CSC) z APS-C tipali (Canon RF, Fujifilm X, Nikon Z, Sony E). Optična zgradba je zgovorna: 19 leč v 15 skupinah, pri čemer Tamron ne stavi samo na velik razpon goriščnic, ampak tudi na “specialne” elemente, ki skrbijo za boljši zapis. V konstrukciji so štirje LD (Low Dispersion) elementi in trije hibridni asferični elementi, s katerimi bolj učinkovito obvladujejo barvne napake in druge optične nepravilnosti. Zato je zapis bolj enakomeren od sredine proti robovom, kot bi pričakoval pri takem mega zumu. Zelo pomemben del zgodbe je tudi BBAR-G2 premaz, ki je namenjen zmanjševanju bleščanja in odbojev pri protisvetlobi, tam kjer se univerzalni mega zum objektivi pogosto “zlomijo” z izgubo kontrasta in odboji. Kar je zelo dobrodošlo, objektiv nudi kovinski nastavek za bajonet.

Posebnost je “wide-macro” uporabnost: pri goriščnici 18 mm ostri že pri 15 cm in omogoča povečavo 1:2 (0,5x). Tamron pri tem poudari še delovno razdaljo, saj je pri minimalni razdalji ostrenja na širokem koncu subjekt le približno 5 mm od sprednje leče, kar je za “wide-macro” učinek zelo zanimivo, a zahteva tudi previdnost. Na 300 mm je minimalna razdalja ostrenja 99 cm in povečava 1:4, zato je objektiv uporaben tudi za detajle od daleč. Zaslonka ima 7 lamel in je oblikovana tako, da ohranja bolj krožno odprtino tudi pri približno dveh stopnjah zapiranja, kar pomaga pri bolj mehkih svetlobnih krogih in prijetnejši neostrini ozadja.

Da se vse to v praksi tudi pozna, Tamron dodaja še nekaj svojih “podpisov”. VXD linearni motor ostrenja deluje neposredno in brez zobnikov, zato je hitro, natančno in tiho ostrenje uporabno tudi v tihih prostorih ter pri videu.

Stabilizacija VC je Tamronova lastna rešitev za blaženje tresljajev, dodatno pa omenjajo, da objektiv pri videu do goriščnice 70 mm uporablja tudi AI pristop za izbiro optimalnega načina stabilizacije. Za terensko rabo so pomembni še detajli: konstrukcija zatesnjena proti vlagi, fluorni premaz na sprednji leči (lažje čiščenje, manj prijemanja vode in maščobe) ter zaklep zuma, da objektiv med hojo ne izvleče sam. Canon RF opcija objektiva ima dodan še gumb za vklop/izklop stabilizacije VC.

 

Goriščnica, velikost, teža in izdelava

Razpon 18–300 mm prinese veliko praktičnosti, a tudi kompromis v svetlobni moči: pri širokem kotu začnemo pri f/3.5, na 300 mm pa smo pri f/6.3, kar pomeni manjšo svetlobno moč in več dela za stabilizacijo ter višje ISO, ko svetlobe zmanjka. Po merah in teži je za tak razpon presenetljivo zmeren: okoli 620 g, premer 75,5 mm in dolžina okrog 125–128 mm, odvisno od bajoneta. Tamron pri tem ohrani 67 mm navoj za filtre, kar je praktično, če že imaš filtre iz drugih Tamron Di III objektivov.

 

Delovanje v praksi

Objektiv Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD sem imel s seboj na FotoPOTEP Oman, kjer ti univerzalnost goriščnic v praksi pomeni več, kot še nekaj kilogramov opreme z malenkost bolj kakovostnim zapisom. V puščavi imaš prah povsod, veter ga nosi v zrak, in zadnja stvar, ki jo potrebujem, je menjava objektiva nekje med sipinami ali na robu kanjona. Obenem ima objektiv tudi zaščito pred prahom, dežnimi kapljami in vlago. Ideja objektiva je preprosta. En objektiv na fotokameri, manj menjav, manj možnosti za prah na tipalu, več časa za motiv in svetlobo in lahek foto nahrbtnik. Objektov sem imel na kameri Fujifilm X-H2 in ravno pri takem APS-C formatu ta razpon res zaživi, ker dobim od širokega kota do močnega tele dosega v enem kosu. Tamron pri tem poudari tudi potovalno logiko. Objektiv je zasnovan kot 16,6-kratni univerzalni zum, hkrati pa ostane razmeroma kompakten, z maso okrog 620 g in le 67 mm navojem za filtre.

Pomembno se mi zdi še nekaj. Brezzrcalne fotokamere so prinesle nove možnosti pri konstrukciji objektivov in tudi pri korekcijah, zato so univerzalni objektivi danes bistveno bolj uporabni, kot so bili v DSLR dobi. To sem že opisal v članku in preizkusih univerzalnih objektivov (Univerzalni zum objektivi za brezzrcalne kamere v praksi), kjer sem se preizkušal objektive za polni format. Tamron pa tu ponudi nekaj, kar je v praksi zelo smiselno. APS-C univerzalni objektiv z res visokim razmerjem goriščnic, kjer dobiš svobodo kadra, ne da bi moral s seboj nositi celo torbo. Iskreno, sprva sem bil skeptičen, ker pri takih razponih vedno pričakuješ več kompromisov. A na preizkusu se je izkazalo, da je Tamron veliko energije vložil prav v to, da univerzalnost ne pomeni nujno mehke slike brez kontrasta. V optični zgradbi so štirje LD in trije hibridni asferični elementi, dodatno pa BBAR-G2 premazi, ki pomagajo proti bleščanju in odbojem v protisvetlobi.

V praksi je to objektiv, ki ga vzameš, ko nočeš razmišljati o opremi, ampak o motivu. VXD pogon ostrenja je hiter in tih in mi je na poti deloval zanesljivo tudi pri motivih, kjer se stvari dogajajo hitro. Tamron pri VXD poudari neposreden pogon brez zobnikov, zato je manj glasen in z boljšo odzivnostjo, kar pride prav tako pri fotografiji kot pri videu. In zanimivo je, da je VXD pri Tamronu njihov bolj “premijski” pristop k ostrenju, kar pri univerzalnem objektivu ni samoumevno.

Stabilizacija VC je pri tako dolgem dosegu nujna. Tamron pri tem omeni še detajl, ki je za popotnika zelo uporaben. Pri videu do goriščnice 70 mm objektiv uporabi tudi AI pristop, da sam izbere optimalno stabilizacijo, kar v praksi pomeni mirnejšo sliko iz roke, ko hodiš, snemaš ljudi na tržnici ali se premikaš po terenu. Na ohišju je še zaklep zuma, da se objektiv med hojo ne razteguje sam od sebe, notranje ostrenje pa pomeni, da se sprednji del pri ostrenju ne vrti, kar je praktično pri polarizacijskem filtru. Za teren pa štejejo še “malenkosti”, ki niso malenkosti. Tesnjenje proti vlagi in fluorni premaz na sprednji leči sta v prahu, soli in splošno umazanih razmerah na poti še kako dobrodošla, ker čiščenje postane hitrejše in manj stresno.

In še ena stvar, ki me je na poti pozitivno presenetila. Ta objektiv ni samo široko-tele, ampak ima tudi “wide-macro” uporabnost. Na 18 mm ostri že pri 0,15 m in omogoča povečavo 1:2, kar je v popotniški praksi super za detajle hrane, ročnih izdelkov, struktur v pesku ali kamnu, ko želiš bližino in hkrati še malo okolice v kadru. Tamron celo izpostavi, da je delovna razdalja pri tej bližini izjemno majhna, zato moraš biti previden, ampak kreativno je to zelo uporabno.

Skratka. Največja vrednost objektiva Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD je, da ti na poti prihrani čas in energijo. V enem dnevu lahko fotografiraš arhitekturo v širokem kotu, ulični portret na srednjih goriščnicah, detajle na 300 mm in vmes še posnameš pol-makro bližnji kader na 18 mm. Ko svetloba pade, postane omejitev manjše svetlobne moči bolj očitna, zato pomaga dobra tehnika: stabilna drža, pametna izbira časa (svetloba), ter zavedanje, da je 300 mm pri f/6.3 bolj “dnevni” kot “nočni” teren. Če pa ti je pomembna vsestranskost, je to eden tistih objektivov, ki ti dejansko omogoči, da fotokamera več časa visi na rami pripravljena, kot pa, da je v torbi, z več objektivi.

 

Razpon goriščnic - 18–300 mm (27–450 mm ekvivalent 35 mm pri 1,5x izrezu)

18mm - 130mm - 300mm

18mm

300mm

18mm

300mm

 

Kakovost zapisa

Pri takem super zumu je nepošteno pričakovati popolnost in, da bo rob kadra z enako kakovostjo zapisa kot v sredini. Test mi je pokazal zelo dober začetek že pri 18 mm v centru in lepo uporabnost skozi precejšen del razpona, medtem, ko robovi in predvsem dolgi konec (200–300 mm) zahtevajo nekaj več zapiranja zaslonke, če želiš iztisniti maksimum. Pa vseeno slika ni pretirano mehka. Popačenja so pri 18 mm in pri tele delu pričakovano izrazitejša, a pri brezzrcalnih sistemih se pogosto računajo na korekcije v profilu.

Objektiv Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD je povsem primeren tudi za fotografiranje portretov na ulici. Celo bokeh (neoostrina ozadja - članek), je zapisan presenetljivo lepo.

Za tak “en objektiv za vse” je splošna ocena kakovosti zapisa presenetljivo pozitivna, še posebej če ga obravnavaš kot potovalni kompromis, ne kot objektiv za pipetkanje do roba.

V bistvu me kakovost zapisa zelo presenetila in verjamem, da bo ta objektiv mnogim uporabnikom kamer APS-C dobra izbira.

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD, Fujifilm X-H2, 1/320sek., f/6.3, ISO 400, 300mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/200sek., f/8, ISO 100, 250mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/25sek., f/7.1, ISO 1600, 18mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/30sek., f/6.3, ISO 1600, 140mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/90sek., f/7.1, ISO 3200, 20mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/350sek., f/6.3, ISO 200, 90mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/12sek., f/4.5, ISO 400, 25mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/30sek., f/5.6, ISO 400, 180mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/340sek., f/7.1, ISO 400, 300mm (vinjetiranja je presenetljivo malo tudi pri 300mm)

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/170sek., f/7.1, ISO 3200, 75mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/180sek., f/6.3, ISO 320, 300mm

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD​, Fujifilm X-H2, 1/500sek., f/6.3, ISO 400, 300mm

 

Za konec

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD je tipičen potovalni objektiv. Kot tak se mi je odlično obnesel na FotoPOTEP Oman. Največ nudi vsem tistim, ki želijo en sam objektiv za zelo raznolike motive, radi hodijo naokrog z lahkotnejšo torbo in jim je pomembneje ujeti trenutek, kot pa imeti perfekcijo v vsakem kotu kadra pri vsaki goriščnici. Njegovi glavni plusi so razpon, presenetljivo solidna ostrina v centru, dobra bližinska uporabnost in stabilizacija. Glavni minusi so manjša svetlobna moč, neenakomerna ostrina proti robovom na skrajnih nastavitvah ter tipični superzum kompromisi pri popačenjih. Če ga vzameš kot “en objektiv za vse”, je to ena boljših opcij v razredu.

Vsakemu uporabniku brezzrcalnih kamer APS-C formata priporočam, da, če ga le malo vleče v univerzalni zum objektiv, naj si ga gre ogledat in preizkusit. Verjamem, da je za veliko večino dovolj dober. Tudi sam bi si ga z veseljem še kdaj izposodil na test, saj bi mi na potovanju prihranih na kompaktnosti in teži. Obenem nudi dovolj tehnične uporabnosti za večino motivov. Poizkusil ga bom vzeti v Namibijo, kjer imam na voljo motive od pokrajine, portretov in divjih živali.

Skratka. Tamron je s tem mega zum objektivom dokazal, da se da naredi solidno kakovosten objektiv v tem razponu. Hkrati ohraniti kompaktnost, nizko težo, imeti hiter AF, vgrajeno stabilizacijo, notranje ostrenje (IF) in konstrukcijo odporno na vlago. Glede na vse te lastnosti, je na koncu s ceno cca. 650€, še presenetljivo poceni.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si