O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Ko sem leta 2016 pisal o sistemih avtomatskega ostrenja, je bil poudarek še močno na kamerah DSLR (članek - AF - Kako deluje?). Takrat je bilo pomembno razumeti razliko med ostrenjem prek samostojnega AF tipala in ostrenjem prek slikovnega tipala, predvsem pa to, zakaj so bile ene kamere pri športu in sledenju hitrejše, druge pa natančnejše. Danes smo v drugačnem času. Brezzrcalne fotokamere so prevzele glavno vlogo, z njimi pa se je močno spremenil tudi pogled na AF. Če je bil nekoč AF predvsem tehnična pomoč pri hitrejši izostritvi, je danes postal eden ključnih delov celotnega sistema fotokamere.

A naj že na začetku poudarim nekaj, kar velja enako danes kot pred desetletji. AF ni vsemogočen. Še tako sodobna fotokamera ne ve sama od sebe, kaj je v kadru zares pomembno. Fotograf ji mora dati prvo informacijo. Ali z izbiro točke ostrenja, ali z izbiro območja, ali z izbiro načina prepoznavanja motiva, kot so obraz, oči, žival, ptica, avto, motor ali drugo. In tudi ko vse to nastavimo pravilno, še vedno ni zagotovila, da bo ostrenje popolno. Motiv se premika, mi se premikamo, globinska ostrina je lahko zelo majhna, sistem pa v tistem delčku sekunde hitro zgreši za nekaj centimetrov ali celo decimetrov. Zato so izkušnje fotografa še vedno odločilne. Dobra tehnika veliko pomaga, ne more pa nadomestiti razumevanja motiva in pravilnega dela s kamero.

 

Kratek pogled nazaj

V zgodovini AF sistemov je bilo veliko različnih rešitev. Poznali smo aktivne in pasivne sisteme. Aktivni so delovali s pomočjo oddanega signala, na primer z zvokom ali infrardečo svetlobo, in so merili oddaljenost na osnovi odboja. Ti sistemi so iz sodobnih fotokamer večinoma izginili. Ostali so pasivni sistemi, ki za ostrenje uporabljajo svetlobo, ki prihaja skozi objektiv.

Prva pomembna AF fotokamera za širši trg je bila Konica C35AF leta 1977. Za resen preboj med sistemskimi kamerami pa je bila pomembna Minolta 7000 iz leta 1985, ki je AF približala širšemu krogu fotografov. Sam se spomnim, kako smo v začetkih na AF gledali z nekaj dvoma. Spraševali smo se, kako bo kamera sploh vedela, kam želimo izostriti. Ko pa si sistem začel uporabljati v praksi, je hitro postalo jasno, da gre za veliko pomoč. Danes brez AF pri večini fotografskih zvrsti skoraj ne gre več.

Članek - Avtomatsko ostrenje (AF) – Zgodovina

 

Kako se je spremenila logika ostrenja

Pri kamerah DSLR je bilo ostrenje med pogledom skozi optično iskalo praviloma izvedeno prek samostojnega faznega AF tipala. Svetloba je prek zrcala in dodatne optične poti padla na poseben modul, ki je računal smer in razdaljo potrebnega popravka. To je bilo hitro in učinkovito, posebej v višjih in profesionalnih razredih. Imelo pa je tudi svojo slabost. Ostrilo se ni na isti ravnini, na kateri je potem nastala fotografija. Prav zato smo poznali težave, kot sta front fokus in back fokus, ter možnost mikro nastavitve za posamezen objektiv.

Pri sodobnih brezzrcalnih fotokamerah je logika drugačna. Ostrenje poteka neposredno na slikovnem tipalu. To pomeni, da kamera bere informacijo tam, kjer fotografija tudi nastane. S tem so izginile nekatere težave ločenega merjenja, obenem pa so proizvajalci dobili možnost, da AF razširijo skoraj po celotni površini kadra. To je ena največjih praktičnih prednosti brezzrcalnih kamer. Motiv ni več omejen na sredino slike. Danes lahko ostrimo skoraj do robov kadra in sistem še vedno deluje hitro ter zanesljivo.

Primerjava dveh različnih tehničnih rešitev avtomatskega ostrenja. Levo je klasičen DSLR sistem z ločenim faznim AF modulom, ki deluje prek zrcala in sekundarnega zrcala, desno pa sodobna brezzrcalna zasnova, kjer hibridni AF deluje neposredno na tipalu s pomočjo faznih točk in kontrastne potrditve ostrine.

 

Kontrastni AF

Osnovni princip kontrastnega AF je preprost. Kamera išče del slike z največjim kontrastom. Tam, kjer je kontrast najvišji, je slika najbolj ostra. Prednost tega sistema je, da je zelo natančen. Ker se meri neposredno na slikovnem tipalu, je končna potrditev ostrine praviloma zelo dobra.

Slabost kontrastnega AF pa je v sami logiki delovanja. Sistem ne ve, v katero smer mora premakniti ostritveno skupino leč. Zato mora iskati. Premakne objektiv naprej, nazaj, preverja kontrast in išče točko maksimuma. Pri mirnih motivih to ni večja težava. Pri hitrih premikih pa je tak način lahko počasnejši in manj predvidljiv. Zato je bil kontrastni AF v prvih brezzrcalnih kamerah dober za statične motive, manj prepričljiv pa pri športu, živalih in sledenju.

 

Fazni AF na tipalu

Prav zato se je razvoj premaknil k faznemu zaznavanju neposredno na tipalu. Fazni AF ima veliko prednost, ker sistemu pove, v katero smer in za koliko je treba premakniti ostrenje. Kamera torej ne išče na slepo, ampak dobi takoj začetno informacijo. To je ključno pri premikajočih se motivih, hitrem zaporednem fotografiranju in videu.

V času DSLR je fazni AF deloval prek samostojnega modula. Danes pa je ta logika prenesena na slikovno tipalo. To je eden največjih razvojnih korakov sodobnih brezzrcalnih kamer. Tipalo ne služi več samo zajemu slike, ampak tudi merjenju ostrine. Kamera tako združi hitrost faznega zaznavanja in natančnost potrditve na isti ravnini zajema.

 

Hibridni AF

Večina sodobnih brezzrcalnih fotokamer danes uporablja hibridni AF. To pomeni, da sistem združuje fazno merjenje za hitro določitev smeri in razdalje ter kontrastno ali drugo slikovno preverjanje za natančno končno potrditev. V praksi je to najbolj smiselna rešitev. Kamera najprej hitro približa ostrenje pravi ravnini, nato pa ga še natančno potrdi.

Prav zato je danes manj smiselno govoriti samo o tem, ali ima kamera kontrastni ali fazni AF. Veliko bolj pomembno je, kako dobro proizvajalec združi oba principa, kako hitro bere tipalo, kako zmogljiv je procesor in kako hitro ter natančno deluje ostritveni motor v objektivu. AF sistem ni nikoli samo stvar fotokamere. Vedno je tudi stvar objektiva in komunikacije med njima. Članek: Hibridni Avto-fokus v sodobnih brezzrcalnih fotokamerah

Opomba!

Pri sodobnih brezzrcalnih fotokamerah proizvajalci podobno zasnovo ostrenja pogosto poimenujejo vsak po svoje, zato samo ime sistema še ne pove vedno vsega. Sony pri modelu Alpha 1 II uporablja izraz Fast Hybrid AF, Nikon pri Z9 in Z8 navaja Hybrid phase-detection/contrast AF with AF assist, Panasonic pri LUMIX S1RII govori o Phase Hybrid AF, Fujifilm pri X-H2S o Intelligent Hybrid AF, OM System pri OM-1 Mark II pa v tehničnih podatkih preprosto združi cross-type phase detection AF in contrast AF. Canon gre svojo pot in uporablja lastna imena Dual Pixel CMOS AF II ter novejši Dual Pixel Intelligent AF, ki ga najdemo pri EOS R1 in EOS R5 Mark II, medtem ko ima EOS R3 sistem Dual Pixel CMOS AF II. Med pomembnejše kamere višjega razreda s takšno sodobno zasnovo AF tako sodijo Sony Alpha 1 II, A9 III in A7 VI, Nikon Z9 in Z8, Panasonic LUMIX S1RII, Fujifilm X-H2S, OM System OM-1 Mark II ter Canon EOS R1, EOS R5 Mark II in EOS R3.

 

Prepoznavanje motiva

Največja razlika med starim in sodobnim AF pa je nekje drugje. Današnji AF ne išče več samo ostrine. Najprej poskuša razumeti, kaj sploh gledamo. Zato sodobne fotokamere prepoznavajo obraz, oči, glavo, telo, živali, ptice, vozila, motorje, letala in druge motive. To pomeni, da sistem ne išče več zgolj kontrastne ploskve ali najbližjega predmeta, ampak točno določen subjekt.

To je velik napredek. Pri portretu kamera prepozna oko (lahko že tudi točno določen portret). Pri živalih prepozna glavo ali oko živali. Pri športu lahko drži telo športnika. Pri avtomobilizmu prepozna vozilo ali celo čelado voznika. Vse to fotografu zelo pomaga, saj se lahko manj ukvarja s prestavljanjem posamezne točke in bolj s trenutkom ter kompozicijo.

Prikaz delovanja naprednega sistema ostrenja v kameri Canon EOS R1, kjer lahko fotograf v kamero predhodno vnese referenčni portret določene osebe. Sistem Dual Pixel Intelligent AF nato med več obrazi v kadru prepozna registrirano osebo ter ji daje prednost pri zaznavi obraza, očesa in sledenju motiva. Tak način delovanja je posebej uporaben pri športu, reportaži in dogodkih, kjer je v kadru več oseb, fotograf pa želi, da kamera ohranja ostrino točno na izbranem subjektu.

 

Toda tudi tu velja previdnost. Prepoznavanje motiva ni čarovnija. Če je v kadru več obrazov, lahko kamera izbere napačnega. Če ptica hitro spremeni smer, lahko fokus skoči na perje, krilo ali ozadje. Če je oko le za trenutek zakrito, lahko sistem preskoči na glavo, nos ali bližnji kontrastni del motiva. Pri avtomobilu lahko sistem ob hitrem premiku in majhni globinski ostrini zgreši ravnino in ostri na sprednji odbijač namesto na vetrobransko steklo ali voznika. Napaka je lahko na zaslonu videti majhna, na veliki povečavi pa hitro ugotovimo, da ostrina ni tam, kjer bi jo želeli.

Zato mora fotograf še vedno vedeti, kdaj uporabiti točko, kdaj manjše območje, kdaj široko območje, kdaj sledilni način in kdaj se je bolje zanesti na bolj klasičen pristop. Kdor slepo zaupa samo napisu eye AF ali animal AF, bo hitro ugotovil, da je tehnologija odlična, ni pa nezmotljiva.

 

AF pri videu

Eden največjih preskokov brezzrcalnih kamer je tudi video. V času DSLR je bil video AF pogosto tipajoč, počasen in nezanesljiv. Danes je povsem drugače. Fazno zaznavanje na tipalu omogoča, da je video AF hiter, mehak in uporaben tudi pri resnem delu. Zato sodobne brezzrcalne kamere odličnost AF pokažejo ne samo pri fotografiji, ampak tudi pri snemanju.

Toda prav video hitro razkrije, kako dober je sistem v resnici. Ni pomembno samo, da kamera motiv ujame. Pomembno je tudi, kako gladko prehaja med ravninami ostrine, kako stabilno drži motiv, kako hitro reagira na spremembo kadra in ali deluje predvidljivo. Tudi pri videu ostaja fotograf oziroma snemalec tisti, ki mora sistemu povedati, kaj želi. Prehiter odziv zna delovati nervozno, prepočasen pa neuporabno. V praksi se zato spet pokaže, da samo tehnika brez znanja ne reši vsega.

 

AF ni vsemogočen

To velja poudariti še enkrat. AF ni vsemogočen in tudi nikoli ne bo. Gre za pasiven sistem, ki potrebuje informacijo iz motiva. Če je površina enakomerna, brez kontrasta, če je svetlobe malo, če je motiv prehiter ali, če je med motivom in nami veliko ovir, je možnost napake večja. Tudi pri sodobnih sistemih je lahko rezultat napačen, čeprav kamera navidezno potrdi ostrino.

Fotograf mora zato še vedno razmišljati. Mora vedeti, kaj je v motivu ključno. Pri portretu je to praviloma oko. Pri ptici v letu je pomembno oko ali glava, ne konica krila. Pri avtomobilu je lahko pomemben voznikov del kabine ali sprednji del vozila, odvisno od kompozicije. Pri športu moraš vedeti, ali želiš ostrino na obrazu, telesu ali opremi. In ko je globinska ostrina zelo plitva, so lahko že centimetri odločilni. Takrat nobena marketinška oznaka ne pomaga dosti, če sam ne znaš pravilno voditi sistema.

Prav zato vedno poudarjam, da so izkušnje fotografa še vedno ključne. Kamera danes res naredi veliko sama, a še vedno potrebuje našo odločitev. Dober fotograf ne izbira samo pravega motiva in svetlobe, ampak zna tudi sistemu AF dati pravo začetno informacijo. Ve, kdaj bo automatsko prepoznavanje pomagalo in kdaj bo bolj varno uporabiti manjše območje ali eno točko. Ve, da je pri hitrem dogajanju bolje narediti več posnetkov v zaporedju. Ve, da je treba sistemu pustiti dovolj kontrasta. In ve, da v določenih primerih niti sodoben AF ne bo zanesljiv, zato mora način dela prilagoditi.

 

Kaj je danes res pomembno

V času DSLR smo veliko govorili o številu točk, križnih točkah, občutljivosti modula in svetlobni moči objektiva. Danes se je del te logike ohranil, a ni več osrednja. Danes je pomembnejše, kako dobro kamera prepozna motiv, kako široko pokritost kadra omogoča, kako hitro bere tipalo, kako dober je procesor, kako dober je objektiv in kako zanesljivo sistem deluje v praksi.

Številka točk sama po sebi ne pove veliko. Lahko imamo ogromno območij, pa sistem vseeno ne deluje prepričljivo. Lahko pa imamo manj navidezno pomembnih številk, pa je sistem v praksi odličen. Bistveno je, kako skupaj delujejo tipalo, procesor, programska oprema in objektiv. Šele to je pravi sodobni AF sistem.

 

Zaključek

Tudi najsodobnejši sistem AF še ne pomeni, da bo fotografija uspela sama od sebe. Kamera lahko motiv hitro prepozna, mu sledi in drži ostrino na očesu ali glavi, toda odločitev o trenutku, kadru, smeri gibanja in načinu sledenja je še vedno v rokah fotografa. Prav pri hitrih motivih, kot je tek geparda ali katerakoli druga akcija v naravi, športu ali reportaži, tehnika pomaga, ne more pa nadomestiti izkušenj, občutka za gibanje in pravočasnega pritiska na prožilec. Najboljša tehnika je še vedno tista, ki jo zna fotograf pravilno usmerjati.

 

Če sem v času DSLR AF razlagal predvsem skozi razliko med kontrastnim in faznim sistemom, danes ostrenje gledam precej širše. Sodobna brezzrcalna fotokamera ostri na slikovnem tipalu, skoraj prek celotne površine kadra, z uporabo faznega zaznavanja, hibridnih rešitev in vse bolj naprednega prepoznavanja motiva. To je velik tehnološki napredek in v praksi pomeni, da danes veliko lažje fotografiramo šport, ptice, reportažo, portrete in tudi video.

A kljub vsemu napredku ostaja bistvo enako. Kamera nam lahko pomaga, ne more pa razmišljati namesto nas. AF ni vsemogočen. Še vedno mu moramo povedati, kje naj začne iskati ostrino in kaj je v kadru za nas pomembno. In tudi, ko mu to povemo, mora fotograf ostati zbran, preverjati rezultate in razumeti omejitve sistema. Tehnika je danes izjemna. Toda med odlično in povprečno fotografijo še vedno največkrat odloča človek za kamero.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si