O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

V začetku 90-tih, sem v francoski reviji PHOTO, ob fotografiji japonskega fotografa zasledil zapis »Boke«. Leta 1995 sem imel možnost govoriti z japonskim inženirjem iz foto podjetja in povprašal sem ga, kaj njim izraža beseda »Boke«. Takrat ni bilo interneta in pri nas tudi ne knjig, ali člankov na to temo. O tem so debatirali samo japonski fotografi in pisale njihove revije.

Mi se pogosto osredotočamo na ostrino, detajle in tehnično brezhibnost posnetka. A prav tako pomembna, če ne celo izrazitejša v estetskem smislu, je tista vizualna komponenta slike, ki je izostreno ne moremo opisati – to je neostrina. Bokeh je izraz, ki označuje kakovost te neostrine, predvsem v ozadju ali sprednjem planu, ko uporabljamo majhno globinsko ostrino. Gre za način, kako objektiv upodablja dele slike, ki niso v fokusu – ali so ti mehki, tekoči, enakomerni, ali pa morda moteče trdi, razpršeni in geometrijsko izraziti. A bokeh izraža še mnogo več kot le domeno tehničnega pogleda. Zato se ga tudi poimenuje kot, poetična neostrina, estetska kakovost neostrine...

---

Izraz izhaja iz japonske besede boke (ボケ), ki pomeni ‘zamegljen’, ‘nejasen’

---

Zanimivost – Ko se je beseda boke, začela pojavljati v angleških (in kasneje drugih) fotografskih člankih, je bila pogosto zapisana kot boke, kar ustreza izgovoru v japonščini.

Da bi bralci pravilno izgovarjali besedo in je ne zamenjevali z angleško bloke (ali da ne bi zazvenela kot nedokončana beseda), je fotograf in pisec Mike Johnston v reviji Photo Techniques leta 1997 predlagal zapis bokeh, z dodano črko h na koncu. Ta zapis se je hitro uveljavil in postal standarden v fotografiji.

V fotografskem smislu je bokeh veliko več kot le neostro območje – gre za subjektivno kakovost zameglitve, ki ima velik vpliv na razpoloženje, globinsko dinamiko in čustveni ton fotografije. Različni objektivi imajo svoj lasten bokeh podpis, odvisen od zasnove optike, števila in oblike lamel zaslonke, korekcij napak in načina reprodukcije kontrasta ter svetlobnih virov v neostrini.

Bokeh je lahko zelo pomemben estetski element pri portretni fotografiji ali pri ustvarjanju dramatičnih slik, kjer je osrednji predmet jasno izostren, medtem ko je ozadje ali sprednji plan mehko zamegljen. Gre tudi za estetsko kakovost teh zamegljenih delov slike. Japonci so bili prvi, ki so sistematično preučevali bokeh in njegovo upodobitev skozi različne objektive. Ključno vlogo pri tem ima oblika lamel zaslonke ter optična korekcija sferične aberacije, ki določa, kako se svetlobni viri v neostrini razpršijo – ali kot mehki krogi, ali kot razprte svetlobne oblike z ostrimi robovi.

Različni objektivi ustvarjajo različne značaje bokeha – od t. i. “milky” mehke zameglitve do bolj kontrastnega, strukturiranega videza. V bolj poetični fotografski govorici, Japonci bokeh imenujejo tudi poetična neostrina – in s tem poudarjajo njegovo čustveno in umetniško vrednost.

Na Japonskem je podjetje Zeiss izjemno cenjeno, prav zaradi svoje zavezanosti k vrhunski kakovosti bokeha. Njihovi objektivi so poznani po mehki in estetsko uravnoteženi neostrini, brez motečih struktur in z naravnim prehodom med ostrim in neostrim delom. V video industriji je kakovosten bokeh še pomembnejši, saj tam ne deluje zgolj kot ozadje, temveč kot sestavni del vzdušja prizora. Za dosego izrazite globinske neostrine je potrebna odprta zaslonka, praviloma f/2.8 ali manj, odvisno od goriščnice – vendar se prav pri teh vrednostih šele začne delo dobre optične konstrukcije. Kakovosten bokeh naredi fotografijo bolj gledljivo, zanimivo in estetsko bogato. V video produkciji pa postane ključni del vizualne pripovedi.

 

Primera

Slika prikazuje zelo kakovosten bokeh – mehko, kremasto ozadje brez motečih robov ali podvojitev. Prehodi so enakomerni, brez trdih linij. To ustvarja umirjeno, estetsko prijetno zameglitev, ki lepo izolira motiv.

Tu je predstavljen manj kakovosten bokeh – ozadje je bolj živčno, z opaznimi razpršnimi krogi, dvojnimi robovi (“nervozni bokeh”), kar lahko zmoti oko gledalca. Tudi barvni prehodi so nekoliko bolj trdi, z manj prijetnim občutkom globine.

Primer mehkega in trdega zapisa

 

---

Dejavniki, ki vplivajo na bokeh - Kakovost bokeha ni odvisna le od leč objektiva, temveč tudi od goriščnice, zaslonke, razdalje med motivom in ozadjem ter samih tonov in tekstur ozadja

---

 

Kaj Japonci gledajo pri bokehu:

• oblika razpršnih krogov (bokeh balls) – brez čebulnih obročev ali ostrih robov

• prehod iz ostrine v neostrino – naraven in mehak

• odsotnost podvojitev, linij in trdih robov v ozadju

• kreativna ‘risba’ – ne tehnična perfekcija, temveč estetski občutek

 

Japonci in koncept ‘ma’ (間) – estetika praznine, ki ni prazna

V tradicionalni japonski estetiki obstaja pojem ma (間), ki pomeni »praznino«, »prostor med stvarmi« ali »tišino med zvoki«. A ma ni zgolj odsotnost, temveč aktivna prisotnost – polje, ki daje kontekstu dih, odmerek tišine ali praznine, ki poudari vsebino okoli nje. Gre za subtilen občutek ravnotežja med prisotnim in odsotnim.

Fotograf Ming Thein je v svojih razmišljanjih zapisal, da japonski fotografi pogosto dojemajo bokeh kot izraz vizualnega ma. Mehka, neostra ozadja na fotografiji niso samo tehnična posledica odprte zaslonke, temveč so za njih enakovreden del vizualnega pripovedovanja – prostor za občutek, emocijo, umiritev ali celo kontemplacijo.

Tako kot v japonski arhitekturi in poeziji tišina ali prazen prostor okrepita pomen tistega, kar je prisotno, tudi v fotografiji bokeh ni le zamegljeno ozadje, temveč ustvarjalni element, ki dopolni zgodbo. Lahko usmerja pozornost na glavni motiv, ali pa – če je lepo uravnotežen – kar sam postane nosilec atmosfere.

Zato japonski fotografi bokeha ne ocenjujejo le po obliki svetlobnih krogov, ampak po tem, kako »tiho« ali »umirjeno« deluje prizor in ali gledalcu omogoča občutek prostora, diha, čustva. Bokeh je zanje prostor med stvarmi – ma v fotografski podobi.

 

Dejavniki, ki vplivajo na bokeh – več kot le objektiv

Kakovost bokeha ni odvisna izključno od objektiva. Čeprav optična zasnova (oblika lamel zaslonke, korekcija sferične aberacije, apodizacijski filtri ipd.) igra ključno vlogo, je končni estetski učinek bokeha rezultat večih medsebojno prepletenih dejavnikov:

1. Goriščnica (focal length)

Daljše goriščnice (npr. 85 mm, 135 mm in več) bolj stisnejo perspektivo in poudarijo ločenost med ostrim in neostrim delom slike. Posledično je bokeh običajno mehkejši, bolj “stisnjen” in prijetno izolira motiv. Pri krajših goriščnicah (npr. 35 mm ali manj) je učinek globinske ločitve šibkejši, kar lahko povzroči bolj razpršen in manj izrazit bokeh.

2. Zaslonka (aperture)

Širša zaslonka (npr. f/1.2–f/2.8) omogoča manjšo globinsko ostrino in tako poudari bokeh. Vendar – pomembno ni le, koliko je odprta, temveč tudi oblika zaslonke: več lamel in zaobljene lamele ustvarjajo bolj zaobljene in mehke razpršne kroge (bokeh balls), medtem ko kotne lamele ustvarjajo geometrijske oblike z robovi (npr. šesterokotnike).

3. Razdalja med motivom in ozadjem

Večja kot je razdalja med ostrenim motivom in ozadjem, bolj izrazita in mehka bo zameglitev. Če je ozadje preblizu, lahko detajli ostanejo dovolj razpoznavni, da povzročajo »nemiren« bokeh.

4. Razdalja med kamero in motivom

Čim bližje si motivu (in s tem bolj povečaš razmerje med subjektom in ozadjem), tem bolj izrazit bo bokeh. Ta učinek je še posebej očiten pri makrofotografiji.

5. Tekstura in svetlobni kontrasti v ozadju

Celo najboljši objektiv bo težko ustvaril »lep« bokeh, če je ozadje vizualno zapleteno – z močnimi kontrasti, svetlimi točkami ali ponavljajočimi se vzorci. Enostavno, mehko osvetljeno ozadje omogoča enakomernejši in prijetnejši bokeh.

6. Barvna paleta in ton

Bokeh ni le mehka oblika – tudi barve in toni igrajo vlogo. Mehke, tople barve z majhnimi kontrasti dajejo bolj umirjen videz, medtem ko močni barvni kontrasti lahko ustvarijo moteč, »živčen« bokeh.

Umirjene barve v ozadju.

Močni tonski in barvni kontrasti v ozadju.

 

Skratka, kakovost bokeha ni absolutna lastnost objektiva, temveč rezultat kombinacije optike, nastavitev in okoliščin. Dober fotograf zna te dejavnike uskladiti in izkoristiti, da bokeh ni le tehnični stranski učinek, temveč zavesten izrazni element podobe.

 

Objektivi znani po izjemnem bokehu – z izborom japonskih fotografov in vplivov

Japonska fotografska scena je znana po občutku za estetiko, ki presega zgolj tehnično ostrino. V tej kulturi igra bokeh pomembno vlogo – ne gre zgolj za količino zameglitve, temveč za značaj mehkih prehodov, kroglic svetlobe, linij in občutka prostora. Tukaj je izbor objektivov, ki jih Japonci pogosto uvrščajo med najboljše glede kakovosti bokeha.

Canon EF 85mm f/1.2L II USM

Kremast bokeh, čudovita separacija motiva, legendaren med portretnimi fotografi.

Canon RF 85mm f/1.2L

Moderna ostrina in še bolj čista zameglitev, a ohranja karakter prejšnje serije.

Canon RF 50mm f/1.2L

Zelo mehak bokeh, gladki prehodi, dobra kontrola svetlobnih krogov tudi pri f/1.2.

AF DC-Nikkor 105mm f/2 D in 135mm f/2 D

Objektiva z možnostjo nastavitve zamegljenosti v ospredju ali ozadju (DC = Defocus Control). Ikonična izbira, ki jo Japonci še danes cenijo.

Nikkor Z 85mm f/1.2 S

Moderna optika, izvrstno ostrenje in zelo zaokrožen, mehak bokeh brez čebulnih vzorcev.

Sony FE 100mm f/2.8 STF GM OSS

Nadgradnja Minoltinega STF objektiva, z apodizacijskim filtrom za popoln krog in mehke prehode.

Minolta STF 135mm f/2.8

Kultni objektiv, ki je še danes referenca za lep bokeh v analogni in digitalni eri.

Fujifilm XF 50mm f/1.0

Že v standardni različici izjemno cenjen zaradi mehke zameglitve in naravne risbe.

Fujifilm XF 56mm f/1.2 R APD

Apodizacijski filter še dodatno izboljša mehkobo krogov. Portretna estetika v japonskem duhu.

Leica Noctilux-M 50mm f/0.95 ASPH

Umetniški objektiv s plitko ostrino in bokehom, ki skoraj stopi ozadje. Prestiž in estetika brez kompromisov.

Sigma 105mm f/1.4 DG HSM Art

Bokeh master – izjemna separacija motiva in zelo mehki svetlobni krogi.

Voigtländer Nokton 58mm f/1.4 SL II

Kompaktna nostalgija, ki prinaša nežne prehode in značilen analogni občutek.

Zeiss Otus 85mm f/1.4

Inženirska mojstrovina z izjemno optično korekcijo, brez popačenj in barvnih napak. Bokeh je umirjen, tekoč, brez dramatičnih učinkov – a ravno v tej diskretnosti se skriva umetnost. Ostrina že pri f/1.4 presega pričakovanja, mehki prehodi v neostrino pa ustvarijo vtis tridimenzionalnosti. Popolnost brez efekta, eleganca brez pretiravanja.

 

Primerjalna tabela značaja bokeha

 

Pri oceni bokeha se ne išče »tehnične popolnosti«, ampak estetsko ravnovesje.

Dober bokeh ni nujno povezan s ceno objektiva. Je rezultat oblike zaslonke, goriščnice, optičnega dizajna in fotografovega znanja, kako te lastnosti uporabiti. Celo s preprostim 50 mm objektivom (članek: 50mm - objektiv, katerega je dobro imeti) za 150 € lahko ustvarimo podobo z globoko, estetsko izrazno neostrino, ki vizualno konkurira mnogo dražjim sistemom – še posebej pri portretni in ambientni fotografiji.

V nekaterih primerih so prav cenejši objektivi manj korigirani, kar pomeni, da imajo več sferične aberacije – in ravno ta napaka (v kontrolirani obliki) včasih ustvarja bolj kremast, mehkejši bokeh kot tehnično popolni objektivi z izrazitim poudarkom na ostrino.

 

Zaključek

Čeprav danes skoraj vsak svetlobno močan objektiv omogoča zamegljeno ozadje, Japonci iščejo karakter. Objektiv naj »riše lepo«, brez trdih linij, brez motečih robov v svetlobnih krogih, brez tehnične sterilnosti.

To je tudi razlog, da bokeh ni samo “več zameglitve”, temveč vizualni podpis objektiva. V fotografiji to hitro opazimo pri portretih, detajlih in motivih, kjer ozadje ni le nepomemben dodatek, ampak del vzdušja. Včasih je ravno prehod iz ostrine v neostrino tisti del, ki fotografiji doda mehkobo, globino in občutek prostora.

V videu in kinematografiji pa bokeh dobi še dodatno razsežnost. Neostrina ni več statičen učinek, temveč se premika, diha in se spreminja z gibanjem kamere, subjekta in svetlobe. Zato je za filmsko industrijo pomembno, kako se svetlobni krogi obnašajo med premikom, kako stabilen je značaj neostrine skozi celoten kader, kako se objektiv odzove na protisvetlobo in kako naravno poteka prehod ostrine pri “pull focus” preostritvah. Vse to vpliva na to, ali kader deluje mehko in filmsko ali pa nemirno in moteče.

Posebnost bokeha pa so objektivi za filmsko industrijo. Skoraj vsak objektiv ima svoje specifične lastnosti glede bokeha in režiserji izberejo najbolj primernega za svoj kader ali žanr filma.

Zato bokeh ni modna beseda in ni nekaj, kar bi se dalo izmeriti samo s številkami. Je občutek, estetika in zavestna izbira. Nekateri iščejo popolnoma nevpadljivo, “kremasto” ozadje, drugi namerno posežejo po objektivu z več karakterja, ker želijo bolj izrazit, celo nekoliko nemiren podpis. V obeh primerih pa velja isto: ko enkrat začneš opazovati bokeh, ne gledaš več samo motiva. Začneš gledati, kako objektiv pripoveduje zgodbo tudi v neostrini.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si