O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Ko se govori o današnjem trgu brezzrcalnih fotokamer, se skoraj vedno omenjajo tri imena: Canon, Nikon in Sony. Navzven so veliki tekmeci. Vsako podjetje poudarja svoje tipalo, procesor, samodejno ostrenje, stabilizacijo slike, video in objektive. Uporabniki se medtem na spletnih forumih pogosto prepirajo, katera znamka je najboljša.

Toda pogled z nekoliko večje razdalje pokaže drugačno sliko. Današnje fotokamere vseh treh znamk so si po osnovnem konceptu zelo podobne. Razlike obstajajo, vendar so praviloma manjše, kot nam jih želijo predstaviti marketinški oddelki in najbolj zagreti uporabniki.

Konkurenca med Canonom, Nikonom in Sonyjem obstaja. Vendar je to premišljena, nadzorovana in tehnološko koristna konkurenca. Vsak naredi korak naprej, druga dva mu sledita, čez leto ali dve pa v ospredje stopi nekdo drug.

 

Canon in Nikon sta imela preveč razlogov za čakanje

Canon in Nikon sta ob začetku brezzrcalne dobe obvladovala svet DSLR-fotokamer. Imela sta milijone uporabnikov, široko ponudbo objektivov, profesionalne servisne mreže in fotografe, ki so v njuna sistema vlagali desetletja.

Canonov bajonet EF je bil na trgu od leta 1987, Nikonov F pa je imel še precej daljšo zgodovino. Prehod na nov sistem zato ni pomenil samo izdelave drugačne fotokamere. Treba je bilo ustvariti nov bajonet, novo družino objektivov, adapterje, dodatno opremo in predvsem prepričati uporabnike, da njihova prejšnja naložba še vedno nekaj velja.

Canon in Nikon nista čakala zato, ker ne bi razumela razvoja tehnologije. Čakala sta zato, ker je bil DSLR še vedno zelo uspešen poslovni model.

Vsaka nova brezzrcalna fotokamera bi začela odžirati prodajo njunih DSLR-modelov. Dokler so se dobro prodajali EOS 5D, EOS-1D, Nikon D750, D850, D5 in drugi modeli, ni bilo pravega poslovnega razloga, da bi podjetji na hitro podrli lasten dobro delujoč trg.

Obe podjetji sta sicer že zgodaj preizkušali brezzrcalni svet. Nikon je leta 2011 predstavil sistem Nikon 1, Canon pa leta 2012 EOS M. Vendar sta bila oba sistema zasnovana tako, da nista neposredno ogrožala profesionalnih DSLR-fotokamer. Nikon 1 je uporabljal manjše enopalčno tipalo, Canon EOS M pa tipalo APS-C in ločen bajonet EF-M.

To sta bila bolj tipanje trga in iskanje uporabnikov kompaktnih fotokamer kot prava zamenjava za DSLR.

 

Sony ni imel česa izgubiti

Sony je bil v drugačnem položaju. Leta 2006 je prevzel fotografski del podjetja Konica Minolta in z njim dobil tehnologijo, bajonet A ter nekaj zvestih uporabnikov. Kljub temu njegov delež med sistemskimi fotokamerami ni bil primerljiv s Canonom in Nikonom.

Prav pomanjkanje velike baze DSLR-uporabnikov je postalo Sonyjeva prednost. Ni imel tako obsežnega in donosnega sistema, ki bi ga moral zaščititi. Zato je lahko hitreje tvegal in se usmeril v novo tehnologijo.

Leta 2010 je z modeloma NEX-3 in NEX-5 resneje vstopil v svet brezzrcalnih fotokamer. Leta 2013 pa je z modeloma Alpha 7 in Alpha 7R naredil odločilen korak. To sta bili prvi brezzrcalni sistemski fotokameri s tipalom polnega formata. Sony je s tem pokazal, da brezzrcalna fotokamera ni nujno samo majhna alternativa kompaktnim modelom, ampak lahko postane osnova resnega fotografskega sistema.

Sony je imel še eno pomembno prednost. Že dolgo je razvijal tipala, videokamere, procesorje, elektronska iskala in drugo zabavno elektroniko. Brezzrcalna fotokamera je bila zanj naravno nadaljevanje elektronskega razvoja. Canon in Nikon sta izhajala predvsem iz fotografskega in optičnega sveta, Sony pa je v fotografijo vstopal iz sveta elektronike.

To se je poznalo predvsem pri hitrejšem razvoju tipal, elektronskega iskala, ostrenja na tipalu, videa in elektronskega zaklopa.

 

Leto 2018 – začetek pravega spopada

Sony je imel v svetu brezzrcalnih fotokamer polnega formata približno pet let prednosti. V tem času je predstavil več generacij kamer Alpha 7, razširil ponudbo objektivov in odpravil marsikatero začetno pomanjkljivost.

Canon in Nikon sta se še vedno močno opirala na DSLR. Toda postajalo je jasno, da se trg ne bo vrnil nazaj.

Avgusta 2018 je Nikon predstavil novi bajonet Z ter fotokameri Nikon Z7 in Z6. Večji premer bajoneta in krajša razdalja med bajonetom ter tipalom sta omogočila več svobode pri načrtovanju objektivov. Nikon je obenem z adapterjem FTZ poskrbel, da uporabniki niso čez noč izgubili možnosti uporabe objektivov F.

Le nekaj dni pozneje, septembra 2018, je Canon predstavil EOS R in novi bajonet RF. Tudi Canon je poudaril več možnosti pri optični konstrukciji ter prek adapterjev ohranil uporabnost objektivov EF.

Canon in Nikon sta torej v brezzrcalni svet polnega formata vstopila pozno, vendar premišljeno. Nista predstavila samo novih fotokamer, ampak temelje sistemov za naslednja desetletja.

Sony je imel prednost v času in elektroniki. Canon je imel največ uporabnikov ter izredno široko fotografsko zaledje. Nikon pa veliko zvestih fotografov, prepoznavno ergonomijo in močan ugled na področju optike ter profesionalne opreme.

Karte so bile ponovno razdeljene.

Danes vsi ponujajo skoraj vse

Če pogledamo sodobne fotokamere Canon EOS R, Nikon Z in Sony Alpha, hitro ugotovimo, da uporabljajo enake osnovne rešitve:

tipalo polnega formata ali APS-C,

elektronsko iskalo,

ostrenje s faznimi točkami na tipalu,

prepoznavanje ljudi, živali, ptic in vozil,

stabilizacijo slike prek premikanja tipala,

elektronski in mehanski zaklop,

hitro zaporedno fotografiranje,

kakovosten video,

brezžične povezave,

samodejni prenos fotografij in posodobitve programske opreme.

 

Eden za kratek čas ponudi nekaj več, vendar prednost praviloma ne traja dolgo.

Sony je zgodaj pokazal prednosti prepoznavanja in ostrenja na oko. Canon je z Dual Pixel AF in naprednim sledenjem motivu hitro ujel korak. Nikon je z modelom Z9 predstavil profesionalno fotokamero brez mehanskega zaklopa in dokazal, da brezzrcalni sistem lahko dokončno nadomesti DSLR tudi pri športni ter reporterski fotografiji.

Canon je z EOS R5 močno poudaril video 8K. Sony je pokazal prednosti hitrega zloženega tipala in z Alpha 9 III predstavil globalni zaklop. Nikon je v Z6 III uporabil delno večplastno tipalo ter močno izboljšal elektronsko iskalo. Nato spet pride nova generacija Canona ali Sonyja in krog se nadaljuje.

Tehnologija potuje od enega do drugega proizvajalca. Ne kot neposredna kopija, ampak kot odgovor na rešitev, ki jo je trg že sprejel.

 

Razlike so predvsem v značaju sistema

Danes težko rečem, da je katera od teh treh znamk v vsem najboljša. Vsaka ima področja, kjer je trenutno nekoliko močnejša, in področja, kjer zaostaja.

Canon pogosto stavi na prijazno upravljanje, prepoznavno barvno reprodukcijo, Dual Pixel AF, hitrost zajema in zelo široko ponudbo kamer za različne uporabnike. Sistem RF ponuja nekaj izredno zanimivih objektivov, od profesionalnih svetlobno močnih do cenovno dostopnejših.

Nikon ohranja občutek PRO fotografske fotokamere. Ergonomija, iskalo, meniji in robustnost so pomembni deli njegove identitete. Sistem Z se je začel bolj zadržano, vendar je z modeli Z9, Z8 in novejšimi generacijami Z6 ter Z5 postal povsem konkurenčen.

Sony še vedno močno poudarja elektroniko, tipala, samodejno ostrenje, hitrost in povezovanje fotografije z videom. Ker je bajonet E dalj časa na trgu in je bolj odprt do neodvisnih izdelovalcev, je njegova ponudba objektivov zelo široka.

Toda to so razlike v poudarkih. Dober fotograf lahko z vsako od teh znamk naredi tehnično odlično fotografijo. V praksi veliko več pomenijo poznavanje fotokamere, pravi objektiv, svetloba, motiv in trenutek.

 

Vsak dobi svoj del trga

Proizvajalci dobro vedo, komu so posamezni modeli namenjeni. Zato se ponudba pogosto razporedi tako, da ima vsak sistem svojo najmočnejšo skupino uporabnikov.

En model poudari visoko ločljivost, drugi hitrost, tretji video. Eden ponudi manjše ohišje, drugi boljši elektronski iskalnik, tretji daljše delovanje baterije. Če želiš vse najboljše lastnosti v eni fotokameri, moraš poseči po najdražjem razredu. Še tam običajno ostane kakšna omejitev, ki naslednji generaciji omogoči novo prodajno zgodbo.

Podjetja ne tekmujejo samo v tem, kdo lahko naredi najboljšo fotokamero. Veliko pomembnejše je, kdo lahko pripravi dovolj različnih modelov, da bo vsak uporabnik našel razlog za vstop v njegov sistem.

Ko enkrat kupimo več objektivov, bliskavic, baterij in druge dodatne opreme, znamko težje zamenjamo. Fotokamera je samo začetek. Prava vrednost za proizvajalca je uporabnik, ki ostane v sistemu.

 

Japonska konkurenca z veliko skupnimi interesi

Canon, Nikon in Sony so japonska podjetja. Med seboj tekmujejo, vendar so obenem del istega širšega industrijskega okolja. Povezujejo jih dobavitelji, tehnološki standardi, proizvodne izkušnje in združenja, kot je CIPA, ki skrbi za usklajevanje tehničnih standardov ter statistiko fotografske industrije.

Zato njihovega odnosa ne vidim kot vojno, v kateri bi želel eden drugega uničiti. Vsem koristi, da trg sistemskih fotokamer ostane tehnološko močan, prepoznaven in predvsem dovolj donosen za nadaljnji razvoj.

Pogosto dobimo občutek, da Japonci tehnološko znanje premišljeno ohranjajo v svojem industrijskem krogu. To ne pomeni, da obstaja dokazano dogovarjanje o cenah ali delitev kupcev. Pomeni pa, da imajo proizvajalci podoben interes: fotografskim sistemom ohraniti vrednost in ne začeti cenovne vojne, v kateri bi na koncu izgubili vsi.

Tudi zato se cene primerljivih fotokamer pogosto znajdejo v podobnih razredih. Ko eno podjetje predstavi dražji model, druga hitro preverijo, koliko je trg pripravljen plačati. Kmalu dobimo konkurenčno fotokamero s podobno ceno, vendar nekoliko drugače razporejenimi lastnostmi.

Uporabnik tako dobi možnost izbire, proizvajalci pa ohranijo zaslužek, potreben za razvoj novih tipal, procesorjev, objektivov in programske opreme.

 

---

Japonski recept – tekmovati, vendar preživeti skupaj (moj osebni pogled)

Po drugi svetovni vojni so Japonci dobili veliko razvojno priložnost. Nemška fotografska industrija je bila oslabljena, številne njene tehnične rešitve in patenti pa so postali dostopnejši. Ameriška okupacijska uprava je spodbujala obnovo japonske proizvodnje in izvoz. Ameriški vojaki na Japonskem so obenem postali pomembni prvi kupci tamkajšnjih fotokamer ter jih odnesli v ZDA. Japonci so znali ponujeno znanje izkoristiti, ga nadgraditi in iz njega zgraditi novo fotografsko velesilo.

Japonska fotografska industrija je sicer obstajala že pred vojno. Canon, Nikon in drugi so sprva veliko znanja črpali iz nemških kamer Leica in Contax, nato pa njihove rešitve začeli izboljševati. V petdesetih letih je na Japonskem delovalo več deset izdelovalcev fotokamer. Leta 1954 je več kot 40 večjih podjetij ustanovilo skupno industrijsko združenje, ki je skrbelo za promocijo, izvoz, kakovost in ugled japonske optike. Prav sodelovanje med siceršnjimi konkurenti je bilo eden od temeljev njihovega svetovnega uspeha.

S prihodom elektronike, samodejnega ostrenja in digitalnega zapisa je razvoj postajal vse dražji. Manjša podjetja so izginjala, se združevala ali opuščala izdelavo fotokamer. Poseben pretres je leta 1987 prinesel Canonov sistem EOS z bajonetom EF. Motor za ostrenje je bil vgrajen v objektiv, povsem elektronska komunikacija med fotokamero in objektivom pa je omogočila hitrejše, natančnejše in tišje delovanje. Canon je pozneje prednost še povečal z ultrazvočnimi motorji USM in optično stabilizacijo slike IS. Drugi proizvajalci so ga na nekaterih področjih le stežka dohajali.

Japonska industrija je tudi pri patentih delovala zelo premišljeno. Tehnološke rešitve niso ostajale zaprte samo pri enem podjetju, ampak so prek licenc, poslovnih dogovorov, odkupa patentov in razvoja sorodnih rešitev postopoma postajale dostopne tudi drugim. Svoje je dodala država, ki je z industrijsko politiko, podporo izvozu in povezovanjem podjetij skrbela, da je ostala konkurenčna celotna japonska fotografska panoga, ne samo njen trenutno najmočnejši proizvajalec.

Še danes imam občutek, da Japonci dobro vedo, da je bolje ohraniti več močnih domačih tekmecev, kot dovoliti, da bi fotografska tehnologija in proizvodnja prešli drugam. Enkrat naredi večji korak Canon, drugič Nikon, Sony ali Fujifilm. Drugi mu sledijo, vendar navadno ne takoj in ne s povsem enako rešitvijo.

To ni nujno dogovarjanje, ampak predvsem zelo uspešen japonski industrijski model: navzven ostro tekmovanje, v ozadju pa skupen interes, da fotografski trg ostane tehnološko močan in predvsem japonski. Mi fotografi medtem izbiramo znamke, razpravljamo o majhnih razlikah in ob vsaki novi generaciji znova odpiramo denarnice.

---

 

Zakaj tehnika napreduje v majhnih korakih

Uporabniki si želimo velikih preskokov. V praksi pa tehnika večinoma napreduje postopoma.

Novo tipalo samo po sebi še ne pomeni nove fotokamere. Potrebuje zmogljivejši procesor, hitrejši pomnilnik, boljše hlajenje, večjo baterijo in novo programsko podporo. Višja hitrost branja prinese več toplote in večjo porabo energije. Več ločljivosti zahteva kakovostnejše objektive in več prostora za shranjevanje. Naprednejše samodejno ostrenje potrebuje nove algoritme in veliko praktičnega preizkušanja.

Zato proizvajalec izboljša ostrenje, doda nekaj svs pri videu, zviša hitrost zaporednega fotografiranja, izboljša iskalo in pridobi del zaslonke pri stabilizaciji. Posamezna izboljšava ni revolucionarna, toda po treh ali štirih generacijah je razlika že velika.

Pomemben je tudi poslovni vidik. Če bi podjetje vse razpoložljive tehnologije ponudilo naenkrat, bi si zmanjšalo prostor za naslednje modele. Razvoj mora teči naprej, vendar mora biti tudi prodajno upravičen.

Tako eden prvi pokaže novo rešitev, druga dva jo v naslednjih generacijah razvijeta po svoje. Nato nekdo drug predstavi naslednji korak in vlogi se zamenjata.

 

Konkurenca, ki to skoraj ni – in prav je tako

Canon, Nikon in Sony potrebujejo drug drugega. Brez Sonyjevega hitrega vstopa v svet polnega formata bi Canon in Nikon verjetno še nekaj časa vztrajala pri DSLR. Brez odziva Canona in Nikona pa Sony ne bi imel enakega pritiska za izboljševanje ergonomije, profesionalne podpore, objektivov in zanesljivosti.

Vsak od njih drugega sili naprej, vendar ne tako daleč, da bi porušil celoten trg.

Za fotografa je to dobra novica. Izbira je večja, fotokamere so vse zmogljivejše in slabega sistema med temi tremi praktično ni več. Obenem pa ni treba verjeti, da bo nova funkcija ene znamke čez noč naredila vse druge fotokamere zastarele. Čez leto ali dve bodo nekaj podobnega ponudili tudi drugi.

Zato se sam nikoli ne ustavljam samo pri napisu na ohišju. Canon, Nikon in Sony imajo različne poti, vendar zelo podoben cilj. Vsak želi fotografa pripeljati v svoj sistem in ga v njem čim dlje obdržati.

Njihovo rivalstvo je resnično, vendar ni brezglavo. Je dovolj močno, da spodbuja razvoj, in dovolj umirjeno, da vsa tri podjetja ohranjajo svoj prostor na trgu.

Na koncu pa še vedno velja: znamka ne naredi fotografije – fotograf jo naredi.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si