O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Ko danes govorimo o avtomatskem ostrenju, ne govorimo več samo o tem, ali kamera ostri hitro ali počasi. Pri sodobnih brezzrcalnih fotokamerah je AF postal celoten sistem, v katerem sodelujejo tipalo, procesor, algoritmi za prepoznavanje motiva in seveda objektiv. Prav zato izraz hibridni AF danes pomeni precej več kot nekoč. Ne gre več samo za združitev faznega in kontrastnega načina ostrenja, ampak za celoten sklop tehničnih rešitev, ki kameri omogočajo, da motiv prepozna, mu sledi in hkrati odloča, kje mora ostati ostrina. (Članek: Avtomatsko ostrenje v sodobnih brezzrcalnih fotokamerah)

Če pogledam tri današnje vrhunske modele, Canon EOS R1, Nikon Z9 in Sony A9 III , hitro postane jasno, da proizvajalci podobno tehnično zasnovo predstavijo vsak po svoje. Nikon to imenuje hibridni fazno-kontrastni AF, Sony poudarja izredno hitro tipalo, gosto fazno mrežo in napredno prepoznavanje subjekta, Canon pa uporablja svoje ime Dual Pixel Intelligent AF. Imena so različna, bistvo pa je pri vseh podobno. Ostrenje danes poteka neposredno na tipalu, sistem pa obenem ne išče več samo kontrasta ali faznega odmika, ampak skuša razumeti tudi, kaj je v kadru sploh glavni motiv.

V osnovi ima sodoben hibridni AF dva ključna tehnična dela. Prvi del je fazno zaznavanje, ki sistemu pove, v katero smer in za koliko mora premakniti ostritveno skupino v objektivu. Drugi del je potrditev ostrine, pri kateri sistem preveri, ali je ostrina res tam, kjer mora biti. To je osnova, ki jo poznamo že dolgo. Toda danes se temu doda še tretji, vse pomembnejši del. To je razumevanje motiva.

Sodobna fotokamera ne išče več samo ostrega roba ali kontrastnega prehoda. Prepoznava oči, obraz, glavo, telo, živali, ptice, vozila in druge motive. Še več. Pri vrhunskih modelih ne gre več samo za prepoznavanje vrste subjekta, ampak vse bolj tudi za prepoznavanje njegove identitete, gibanja in verjetnega naslednjega položaja v kadru. AF je tako postal kombinacija optike, elektronike in računske obdelave.

Sony A9 III je med temi tremi kamerami tehnično najbolj poseben zaradi globalnega zaklopa. To ni pomembno samo zaradi manjšega popačenja pri hitrem gibanju, ampak tudi zato, ker AF sistem dobi časovno zelo čist pogled na motiv. Kamera pri hitrem gibanju ne bere slike po vrsticah, ampak jo vidi kot enoten trenutek. To je za AF velika prednost.

Pri tej kameri je AF tesno povezan s hitrostjo tipala. Sony ne stavi samo na gosto razporeditev faznih točk, ampak tudi na izredno hitro obdelavo podatkov. Ko ima sistem zelo veliko število svežih informacij v zelo kratkem času, lahko precej hitreje zazna spremembo smeri, približevanje motiva ali nenaden premik čez kader. Prav zato je takšna kamera doma predvsem pri športu, avtomobilizmu, pticah v letu in vseh motivih, kjer se vse dogaja zelo hitro.

Sonyjev pomemben poudarek je tudi posebna AI procesna enota za prepoznavanje subjekta. To pomeni, da ostrenje ni več vezano samo na fazno merjenje, ampak tudi na oceno, kaj je v kadru človek, kje je glava, kje oko in kako se motiv giblje. V takem sistemu AF ni več samo merilnik odmika, ampak sistem za razlago gibanja.

Če je Sony A9 III dober prikaz tega, kako veliko vlogo igra ekstremno hitro tipalo, je Nikon Z9 zelo lep primer tehnično čistega hibridnega AF sistema. Nikon sam jasno poudari, da gre za združitev faznega in kontrastnega ostrenja na tipalu. To je morda najbolj neposredna razlaga sodobnega hibridnega AF.

Pri Z9 je zanimivo predvsem to, da je Nikon v brezzrcalni svet zelo uspešno prenesel svojo športno logiko sledenja iz profesionalnih DSLR kamer. Njihov 3D tracking ni samo nova oznaka za starejše sledenje, ampak dodelan sistem, ki združuje fazno merjenje, prepoznavanje subjekta in prediktivno logiko. Kamera ne spremlja samo trenutnega položaja motiva, ampak poskuša predvideti, kam se bo subjekt premaknil v naslednjem trenutku.

To je pomembno predvsem pri fotografiranju športnikov, ptic, vozil in vseh motivov, ki se hitro približujejo kameri ali se po kadru premikajo nepredvidljivo. V takem primeru ni dovolj, da je AF samo natančen. Biti mora tudi vztrajen. Mora znati obdržati motiv, če se ta za trenutek delno zakrije, in se ne sme prehitro zmotiti ter preskočiti na ozadje ali drug bližnji objekt. Prav tu se vidi kakovost sodobnega AF algoritma.

Canon EOS R1 pa zame najbolje pokaže, kam gre razvoj v naslednjem koraku. Canon že dolgo gradi na svojem sistemu Dual Pixel, pri katerem vsaka slikovna točka sodeluje tudi pri faznem merjenju. Pri EOS R1 pa sistem ni pomemben samo zaradi hitrosti in prepoznavanja subjekta, ampak tudi zaradi same zgradbe AF zaznave na tipalu.

Najpomembnejši tehnični poudarek te kamere je cross-type AF na tipalu. To pomeni, da sistem ne bere informacij samo v eni smeri, ampak bolje zaznava tudi vodoravne in navpične detajle. V praksi je to zelo pomembno. Klasični AF sistemi so vedno bolj ali manj odvisni od tega, v kakšni smeri so linije in strukture v motivu. Če je motiv nežen, z malo kontrasta ali če ima drobne vzorce, je to za AF lahko hitro zahtevno. Canon s to rešitvijo nakazuje, da prihodnost ne bo več samo v številu AF točk, ampak v kakovosti informacije, ki jo vsaka AF točka dobi.

Canon je pri EOS R1 zelo močan tudi pri razpoznavanju in prioriteti subjekta. Sistem ne prepozna samo ljudi, živali ali vozil, ampak omogoča tudi registracijo določenih oseb. To pomeni, da lahko kamera v množici išče točno določen obraz in mu daje prednost pri sledenju. To ni več klasično zaznavanje obraza. To je že korak proti AF sistemu, ki razume, komu mora slediti.

Prav pri razpoznavanju subjekta se danes najbolj vidi, kako daleč je prišel AF. Sony pri A9 III zelo poudarja AI prepoznavanje in obliko gibanja. Nikon gradi na povezavi med 3D sledenjem in globokim učenjem. Canon pa vse bolj razvija logiko prioritete, kjer kamera ne zazna samo subjekta, ampak tudi odloča, kateri subjekt je v kadru pomembnejši. To pomeni, da AF danes ne deluje več kot pasivni sistem, ki samo reagira na kontrastne spremembe, ampak kot aktivni sistem odločanja.

Toda prav tu ostaja pomembna tudi stara resnica. Še tako sodoben AF ni vsemogočen. Kamera lahko prepozna oko, toda v zahtevnem gibanju hitro preskoči na obrvi, nos, ramo ali kak bližnji kontrastni del motiva. Pri športnem avtomobilu lahko sistem zgreši in namesto vetrobranskega stekla ali voznika drži ostrino na sprednji maski. Pri ptici v letu lahko za trenutek preskoči na perut ali celo na ozadje. Zato še vedno ostaja ključno, da fotograf sistem pravilno usmeri, izbere ustrezen način delovanja in razume njegove omejitve.

Pri hitrosti sodobnega AF ne smemo gledati samo na to, kako hitro kamera enkrat zaklene fokus. To je preveč poenostavljeno. Pomembno je, kako hitro tipalo bere motiv, kako pogosto procesor izvede novo AF analizo, kako hitro prepozna subjekt in kako hitro objektiv fizično premakne ostritveno skupino. Šele skupaj dobimo pravo sliko, kako hiter je sistem.

Sony A9 III in Nikon Z9 tu pokažeta, kako pomembna je gostota AF izračunov in hitrost podatkovnega toka. Canon EOS R1 pa pokaže, da sama hitrost še ni vse in da veliko pomeni tudi kakovost informacije, ki jo dobi sistem pri samem zaznavanju. Zato danes pri AF ni več vprašanje samo, katera kamera je hitrejša. Veliko bolj pomembno je, katera kamera hitreje in bolj zanesljivo razume, kaj mora ostati ostro.

Če gledam smer, v katero gredo Sony, Nikon in Canon, se mi zdi razvoj precej jasen. Prvič, AF bo še bolj programsko nadgradljiv. Kamera ne bo več dokončno zaključena ob predstavitvi, ampak bo s posodobitvami dobivala boljše sledenje, boljše zaznavanje subjekta in boljšo logiko odločanja. Drugič, prihodnost ne bo več samo v tem, da kamera vidi oko ali obraz. Šla bo v smer, da bo vse bolje razumela identiteto subjekta. Torej ne samo človek, ampak kateri človek. Ne samo avto, ampak kateri avto v gneči. Ne samo športnik, ampak tisti, ki je za fotografa najpomembnejši.

Tretjič, razvoj bo šel v smer še boljših AF točk na tipalu. Canonov cross-type AF zelo lepo kaže, da bo naslednji veliki korak v smeri bolj vsestranskega zajema smernih informacij. To pomeni manj težav pri motivih z nizkim kontrastom, finimi vzorci, ograjami, mrežami in drugimi zahtevnimi strukturami. Četrtič, hitrost tipal bo še naprej zelo pomembna. Sony A9 III je z globalnim zaklopom postavil zanimivo smer, ki bo verjetno vplivala tudi na prihodnji razvoj drugih sistemov. Hitrejši odčitki pomenijo bolj stabilno geometrijo motiva med meritvijo, manj napak pri hitrem gibanju in boljšo napoved, kam se bo subjekt premaknil.

Če povzamem v mojem pogledu na današnji razvoj AF, potem sodobni hibridni fokus ni več samo rešitev, da kamera hitreje izostri. Danes je to celoten sistem razumevanja motiva. Sony A9 III pokaže, kako veliko pridobi AF z izredno hitrim tipalom in globalnim zaklopom. Nikon Z9 pokaže, kako uporabna je lahko zelo dodelana povezava med faznim, kontrastnim in prediktivnim sledenjem. Canon EOS R1 pa nakaže, da naslednji veliki preskok ni nujno samo v hitrosti, ampak v kakovosti AF informacije na tipalu in v tem, da kamera vse bolje razume, komu mora dati prednost.

Ko je leta 1985 prišla med SLR kamere Minolta 7000, sem se tudi sam spraševal, kako bo kamera sploh vedela, kje mora ostriti. In zanimivo, prav to vprašanje ostaja še danes. Res je, da sodobne brezzrcalne fotokamere prepoznajo oko, obraz, glavo, telo, živali, ptice, avtomobile in še marsikaj. Res je tudi, da znajo motivu slediti hitreje in zanesljiveje kot kadarkoli prej. Toda AF še vedno ni popoln, kaj šele univerzalen. Članek - Avtomatsko ostrenje (AF) – Zgodovina

V vseh teh letih je razvoj avtomatskega ostrenja naredil ogromen preskok, a hkrati smo prišli do točke, ko sistem fotografu ponuja že skoraj preveč možnosti. Nastavitev je vse več, načinov delovanja prav tako, zato si vsak fotograf sistem prej ali slej prilagodi predvsem svojemu načinu fotografiranja. Kdor dela predvsem šport, si bo AF nastavil drugače kot nekdo, ki največ fotografira portrete, ptice ali reportažo. Prav tu je tudi težava sodobnih sistemov. Niso več samo pomoč, ampak postajajo že kar svoj svet nastavitev, ki ga mora fotograf dobro razumeti, če želi izkoristiti vse, kar kamera omogoča.

Če pa fotografiraš vse mogoče motive na terenu, od ljudi do živali, od pokrajine do akcije, potem se večkrat pokaže, da je najbolj enostavna rešitev še vedno tudi najbolj uporabna. Ena točka ostrenja in rekompozicija. Morda se sliši starošolsko, vendar je v praksi še vedno pogosto najhitrejši in najbolj zanesljiv način dela. Tehnika danes res zna veliko, toda odločitev, kaj je v motivu pomembno in kje mora biti ostrina, je še vedno v rokah fotografa.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si