O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Pri razlagi ISO se v zadnjih letih vse pogosteje omenja izraz ISO neodvisnost tipala. V angleških zapisih se uporablja izraz ISO invariance. Po domače povedano gre za lastnost nekaterih tipal, kjer ni vedno velike razlike, ali ISO dvignemo že v kameri ali pa fotografijo pri nižjem ISO nekoliko podosvetlimo in jo kasneje v RAW obdelavi posvetlimo. (Več o ISO članek - ISO (občutljivost tipala) - Katerega izbrati?)

Sliši se zelo tehnično, skoraj laboratorijsko, vendar gre v osnovi za precej preprosto fotografsko logiko. Če jo prevedem v jezik, ki ga poznamo iz filmske dobe, bi lahko rekel, da je ISO neodvisnost tipala neke vrste digitalni sorodnik push-pull načina razvijanja filma. Le da danes nimamo več kemije, banjic in razvijalnih časov, ampak RAW datoteko in program za obdelavo slike.

V filmski dobi je imel film svojo zapisano občutljivost. Na škatlici je pisalo ISO 100, 400, 1600 ali 3200. Toda fotografi smo hitro spoznali, da lahko film uporabimo tudi drugače. Film ISO 400 smo lahko osvetljevali kot ISO 1600, torej smo ga v kameri namenoma podosvetlili, nato pa smo ga v razvijanju razvijali dlje. Temu smo rekli push razvijanje. S tem smo pridobili možnost fotografiranja v slabši svetlobi ali s krajšim časom osvetlitve, plačali pa smo ceno v večjem zrnu, višjem kontrastu in slabših tonskih prehodih.

Članek iz leta 1998, ki sem ga napisal za revijo Moj Hobi. (prenesi PDF datoteko)

Poznali smo tudi push-pull postopek, kjer smo film osvetljevali z nižjo občutljivostjo in ga potem razvijali drugače, da smo umirili kontrast in ohranili več tonskih vrednosti. V praksi se je push-pull uporabljal veliko pogosteje, predvsem pri reportaži, koncertih, športu v dvorani, gledališču in nočni fotografiji. Tam ni bilo vprašanje, ali bo fotografija tehnično popolna. Vprašanje je bilo, ali bomo fotografijo sploh lahko naredili.

Nekateri filmi so bili narejeni prav s takim načinom uporabe v mislih. Ilford Delta 3200 in Kodak T-MAX P3200 sta bila značilna primera filmov, namenjenih delu v slabši svetlobi. Fotograf je z njima že vnaprej sprejel, da bo zrno bolj izrazito, kontrast močnejši, zapis pa manj čist kot pri filmu ISO 100. Toda dobil je nekaj pomembnejšega. Dobil je možnost fotografirati tam, kjer z običajnim filmom tega ne bi mogel.

Pri digitalni fotografiji se je logika spremenila, ni pa povsem izginila. Danes imamo tipalo, elektroniko, procesor in RAW zapis. ISO ni več občutljivost filma v klasičnem smislu. Tipala ne zamenjamo od posnetka do posnetka, kot smo nekoč zamenjali film. Kamera pri višjem ISO ojača signal, ki ga je tipalo prejelo s svetlobo, in ga nato zapiše. Pri RAW datoteki pa imamo še dodatno možnost, da del tega razvijanja opravimo kasneje v programu.

Tu pride do izraza ISO neodvisnost tipala. Poenostavljeno povedano pomeni, da pri nekaterih sodobnih tipalih ni velike razlike, ali ISO dvignemo že v kameri ali pa fotografijo pri nižjem ISO nekoliko podosvetlimo in jo kasneje v RAW obdelavi posvetlimo. Primer. Fotografiramo nočni motiv. Namesto ISO 3200 nastavimo ISO 800. Fotografija bo temnejša za dve osvetlitveni stopnji. Vendar, če je RAW zapis dovolj dober in je tipalo v tem območju ISO neodvisno, lahko kasneje v Camera RAW, Lightroomu ali drugem programu osvetlitev dvignemo za +2 EV. Končni rezultat je lahko zelo podoben, kot če bi že na terenu fotografirali pri ISO 3200.

To je bistvo ISO neodvisnega tipala. Ne gre za čudež in ne gre za to, da bi tipalo pri ISO 800 zajelo enako svetlobe kot pri ISO 3200. Svetlobe je vedno toliko, kolikor je pride skozi objektiv na tipalo. Razlika je v tem, kako kamera oziroma kasneje program obdela elektronski signal. Pri določenih kamerah je šum pri kasnejšem posvetljevanju RAW datoteke lahko zelo podoben šumu, ki bi ga dobili, če bi ISO dvignili že v kameri.

Tu je podobnost s filmskim push postopkom zelo zanimiva. Pri filmu smo negativ namenoma osvetlili drugače in ga potem reševali z razvijanjem. Pri digitalni fotografiji lahko RAW datoteko zajamemo temnejšo in jo kasneje posvetlimo v programu. Včasih smo podaljšali razvijalni čas, danes premaknemo drsnik Exposure za eno ali dve EV vrednosti. Včasih se je rezultat pokazal v večjem zrnu, danes se pokaže v šumu, izgubi barvne čistosti in slabšem zapisu senc, če smo šli predaleč.

Razlika pa je pomembna. Pri filmu je push postopek vplival na celoten videz negativa. Zrno, kontrast, sence in svetli deli so se spremenili glede na kemijo in čas razvijanja. Pri digitalnem RAW zapisu imamo več nadzora. Sence lahko odpremo bolj nežno, šum lahko popravljamo selektivno, svetle dele lahko varujemo, barve lahko dodatno uredimo. Sodobna programska obdelava nam omogoča več kot klasična temnica. Toda tudi digitalna obdelava ima svoje meje.

Največja napaka bi bila misliti, da ISO neodvisnost tipala pomeni, da osvetlitev ni več pomembna. To ne drži. ISO neodvisnost ni izgovor za površnost. Če fotografijo preveč podosvetlimo, bomo pri obdelavi dvignili tudi šum v sencah. Če prežgemo svetle dele, jih RAW datoteka ne bo več vrnila. Če uporabimo predolg čas in se motiv premakne, nam noben program ne bo povrnil ostrine. Če zgrešimo ostrino, nam ta lastnost tipala prav tako ne pomaga.

Zato v praksi še vedno velja osnovno fotografsko pravilo. Fotografijo je treba čim bolje osvetliti že pri zajemu. Ne zato, ker sodobne kamere ne bi omogočale popravkov, ampak zato, ker najboljši zapis nastane takrat, ko ima tipalo že ob zajemu dovolj svetlobnih podatkov. Več svetlobe pomeni več informacij. Več informacij pomeni lepše tonske prehode, čistejše barve, manj šuma in več možnosti za kakovostno obdelavo.

ISO neodvisnost tipala je najbolj uporabna pri motivih z velikim kontrastom. Recimo pri nočnem nebu, kjer ne želimo prežgati zvezd ali svetlih delov obzorja. Pri koncertu, kjer so obrazi glasbenikov pogosto v temi, reflektorji pa zelo močni. Pri reportaži, kjer se motiv zgodi hitro in nimamo časa za popolno nastavitev. V takih primerih je včasih bolje fotografijo malo zadržati v svetlih delih in kasneje v RAW obdelavi odpreti sence.

Pri nočni pokrajini je to zelo uporabno. V kadru imamo lahko temne gore, zvezde, svetlo obzorje, luči mesta in nebo. Če osvetlimo preveč, bodo luči in svetli deli hitro prežgani. Če osvetlimo malo bolj zadržano, lahko ohranimo svetle dele in kasneje iz RAW datoteke dvignemo temnejše dele motiva. Dobra kamera nam pri tem da več varnosti.

Pri koncertu je zgodba podobna. Reflektor je lahko zelo močan, obraz glasbenika pa ostane v senci. Če osvetlimo samo po obrazu, izgubimo svetle dele. Če osvetlimo bolj previdno, nam RAW zapis omogoči, da kasneje obraz še vedno pripeljemo do uporabne svetlosti. V takih pogojih je dobro tipalo velika prednost.

Pri reportaži pa ni vedno časa za popolne nastavitve. Motiv se zgodi in izgine. Tu je bolj pomembno, da imamo dovolj kratek čas osvetlitve, pravilno ostrenje in ujet trenutek. Če je fotografija za eno ali dve stopnji temnejša, jo lahko pri dobrem RAW zapisu še vedno rešimo. Če pa je stresena, je izgubljena.

Katere kamere omogočajo tak način dela? To ni povsem enostavno vprašanje. Proizvajalci tega praviloma ne zapišejo med osnovne tehnične podatke. Kamera nima gumba z napisom ISO neodvisno. To je lastnost tipala, elektronike in RAW zapisa, ki jo vidimo šele pri preizkusu datotek. Največ se o tem govori pri številnih sodobnih kamerah Sony, Nikon in Fujifilm. Tudi novejše Canon EOS R kamere so v tem pogledu bistveno boljše kot starejši Canon modeli. Pri MFT kamerah oziroma sistemu m4/3 je RAW rezerva prav tako uporabna, vendar manjše tipalo hitreje pokaže šum v sencah, zato je treba biti bolj previden.

Tudi pri isti kameri ISO neodvisnost tipala ne pomeni nujno, da se enako obnaša pri vseh ISO vrednostih. Veliko sodobnih tipal ima dva nivoja ojačanja signala. Zato se lahko kamera pri ISO 100 obnaša drugače kot pri ISO 640 ali ISO 800. Pri nekaterih modelih je najboljši rezultat, če ostanemo pri osnovnem ISO in kasneje odpremo sence. Pri drugih je bolje ISO dvigniti do določene vrednosti, kjer se vključi drugi nivo ojačanja, nato pa imamo spet več rezerve. To je že bolj tehnično področje, s katerim se ni treba ukvarjati vsakemu fotografu.

Najbolj enostavno je narediti lasten preizkus. Kamero postavimo na stojalo. Izberemo RAW zapis, ročni način osvetlitve, isto zaslonko in isti čas. Najprej naredimo pravilno osvetljen posnetek pri ISO 3200. Nato ISO znižamo na 800, čas in zaslonko pa pustimo enaka. Posnetek bo temnejši za dve stopnji. V programu Camera RAW ali Lightroom ga posvetlimo za +2 EV. Če je šum v sencah zelo podoben kot pri ISO 3200 posnetku, se kamera v tem območju obnaša ISO neodvisno. Če je posvetljeni ISO 800 posnetek opazno slabši, je za to kamero bolje ISO dvigniti že ob zajemu.

ISO neodvisnost tipala lahko uporabimo tudi v praksi, ko potrebujemo krajši čas osvetlitve ali bolj zaprto zaslonko. Recimo, da fotografiram pri ISO 400, vendar ugotovim, da je čas osvetlitve predolg in bo motiv stresen. Namesto da takoj dvignem ISO na 1600, lahko uporabim za dve stopnji krajši čas. Fotografija bo temnejša, nato pa jo v RAW obdelavi posvetlim za +2 EV. Pri kameri z dobro ISO neodvisnim tipalom bo rezultat lahko zelo podoben, kot če bi že ob zajemu uporabil ISO 1600. Enako velja, če želim bolj zapreti zaslonko zaradi večje globinske ostrine. S tem na tipalo spustim manj svetlobe, zato bo zapis temnejši, vendar ga lahko kasneje v RAW programu posvetlim. Toda to ni način, kako bi se izognil šumu. Višji ISO sem samo prestavil iz kamere v obdelavo. Če je tipalo dobro, je razlika majhna. Če ni, je bolje ISO dvigniti že pri fotografiranju. Najpomembnejše pa ostaja, da najprej izberem pravi čas in zaslonko za motiv. ISO, naj bo nastavljen v kameri ali popravljen kasneje v RAW obdelavi, je šele tretji člen, ki pomaga do uporabne osvetlitve.

Za laika je najbolj pomembna praktična razlaga. Ni treba vedeti, ali je kamera tehnično ISO neodvisna ali ne. Pomembno je razumeti, da sodobni RAW zapis omogoča veliko rezerve, vendar ne neomejeno. Pri dobri kameri lahko temnejši RAW posnetek pogosto precej posvetlimo. Toda to ne pomeni, da lahko pozabimo na pravilno osvetlitev. ISO neodvisnost tipala naj bo varnostna rezerva, ne osnovni način dela.

Zato sam to razumem podobno kot push-pull v filmski dobi. Fotograf je že takrat vedel, da lahko v posebnih razmerah film uporabi drugače, kot je pisalo na škatlici. A vedel je tudi, da bo za to plačal ceno. Enako je danes. RAW nam omogoča več svobode. Tipala so boljša. Programi so zmogljivejši. Toda fizika ostaja. Če svetlobe ni, je ni. Če podatkov ni, jih program samo ugiba. Če je motiv stresen, ni več ostre fotografije.

ISO neodvisnost tipala je zato dobrodošla lastnost sodobnih fotokamer. Pomaga pri nočni fotografiji, koncertih, reportaži in motivih z močnim kontrastom. Pomaga takrat, ko želimo varovati svetle dele in kasneje odpreti sence. Pomaga takrat, ko se motiv zgodi hitro in nimamo časa za popolno nastavitev. Toda ne nadomesti fotografove odločitve.

Najprej moram vedeti, kakšen čas osvetlitve potrebujem. Nato izberem zaslonko glede na želeno globinsko ostrino. Potem določim ISO oziroma pustim Auto ISO, da pomaga v izbranih mejah. Če fotografiram v RAW zapisu, imam dodatno rezervo. Če ima kamera dobro ISO neodvisno tipalo, še toliko bolje. A osnova ostaja enaka kot vedno. Svetloba, trenutek, pravilna nastavitev in šele nato obdelava.

Zaključek je preprost. ISO neodvisnost tipala je zanimiva in uporabna lastnost sodobnih tipal, vendar naj ne postane izgovor za površno delo. V filmski dobi smo push razvijanje uporabili, ko je bilo treba. Nismo ga uporabljali zato, ker se nam ni ljubilo pravilno osvetliti filma. Enako velja danes. RAW in sodobna tipala nam dajejo varnost, ne dovoljenja za površnost. Najboljša fotografija še vedno nastane takrat, ko že ob pritisku na prožilec vemo, kaj želimo doseči.

Povezani članek: ISO (občutljivost tipala) - Katerega izbrati?

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si