O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

V fotografiji je ISO ena tistih nastavitev, ki je bila dolgo povezana s strahom. Nizek ISO je pomenil kakovost, visok ISO pa zrno, šum, manj barv, manj ostrine in slabši zapis. V filmskih časih je bilo to zelo očitno. Ko si v kamero vstavil film ISO 100, si imel ISO 100 za cel film. Če si želel višjo občutljivost, si moral izbrati drug film. Če si se zmotil, ni bilo druge možnosti. Film je bil v kameri in z njim si moral delati do konca.

Digitalna fotografija je tu prinesla eno največjih praktičnih prednosti. ISO lahko danes spreminjam od posnetka do posnetka. Za krajino uporabim ISO 100, za šport ISO 800 ali 1600, v notranjosti ISO 3200, pri reportaži ali safariju v zadnji svetlobi dneva pa tudi več. To je bila pred leti skoraj nepredstavljiva svoboda. Zato ISO ni samo tehnična nastavitev, ampak pomembno ustvarjalno orodje. Že v članku "Kakšen ISO? / Fotografiranje v slabih svetlobnih pogojih" iz leta 2004 sem zapisal, "Zame osebno je prav možnost delovanja z različnimi ISO nastavitvami ena izmed večjih prednosti digitalne tehnike."

Res je, še vedno velja osnovno pravilo: najnižji pravi ISO tipala omogoča največ tonskih vrednosti, največ dinamičnega razpona, največ barvne čistosti in najboljši zapis detajlov. Toda danes je še bolj pomembno drugo pravilo: bolje je imeti ostro fotografijo z višjim ISO kot streseno fotografijo pri ISO 100.

 

Malo zgodovine

Ko je fotografija konec 19. stoletja prešla iz steklenih plošč v bolj priročno uporabo filma, je postala dostopnejša širšemu krogu uporabnikov. Kamere so postale manjše, fotografiranje enostavnejše, v fotografijo so vstopili amaterji. A hitro se je pojavilo vprašanje: kako vedeti, koliko je film občutljiv na svetlobo in kakšen čas osvetlitve uporabiti?

Skozi desetletja je nastalo več lestvic. Poznali smo ASA, DIN, Scheiner, Weston, GOST in še druge oznake. Najbolj sta se uveljavili ameriška ASA in nemška DIN lestvica. ASA je bila aritmetična, DIN logaritemska. Film ISO 100 je imel oznako 100 ASA oziroma 21 DIN. Če se je občutljivost podvojila, je ASA številka postala 200, DIN pa se je povečal za tri stopnje, torej na 24 DIN. V praksi je to pomenilo eno osvetlitveno stopnjo, eno EV vrednost.

Leta 1962 se je začela uveljavljati skupna oznaka ISO. V filmski dobi smo zato na škatlicah pogosto videli oznake 100/21, 200/24, 400/27. Nemška DIN oznaka se je v digitalni dobi skoraj povsem izgubila. Ostala je aritmetična vrednost, ki jo fotografi uporabljamo še danes: ISO 100, 200, 400, 800, 1600 in naprej.

Včasih je bila ta številka povezana z dejansko emulzijo filma. Danes je drugače. Tipalo samo po sebi ne postane bolj občutljivo v istem smislu, kot smo to razumeli pri filmu. ISO pri digitalni fotokameri pomeni način, kako kamera meri, ojača, obdela in zapiše signal, ki ga je tipalo prejelo s svetlobo. Zato je prav, da ISO še vedno razumemo kot občutljivost, vendar z zavedanjem, da v digitalni dobi govorimo tudi o elektroniki in obdelavi podatkov.

Film je imel že pri ISO 200 izraženo zrno. Če si ga osvetljeval kot ISO 400 in razvil za te pogoje, je bila takoj vidna slabša kakovost slike. Hitro sta se izgubila ostrina in barvitost. Danes si niti zamisliti več ne moremo, da bi še lahko delovali pod takimi pogoji in kakovostjo.

 

Kaj ISO omogoča

ISO je tretji člen osvetlitvenega trikotnika. Prva dva sta čas osvetlitve in zaslonka. Zaslonka določa, koliko svetlobe skozi objektiv pride do tipala in vpliva na globinsko ostrino. Čas osvetlitve določa, kako dolgo svetloba pada na tipalo in vpliva na zamrznitev ali zameglitev gibanja. ISO pa določa, kako bo kamera prejete svetlobne podatke ojačala in zapisala.

Če ISO dvignem iz 100 na 200, sem pridobil eno osvetlitveno stopnjo. Iz ISO 200 na 400 ponovno eno. Iz ISO 400 na 800 spet eno. To pomeni, da lahko pri isti zaslonki uporabim za polovico krajši čas osvetlitve. Ali pa pri istem času bolj zaprem zaslonko in dobim več globinske ostrine.

Tu se pokaže praktična vrednost ISO. Pri športu potrebujem kratek čas. Pri živalih v gibanju potrebujem kratek čas. Pri fotografiranju iz roke potrebujem dovolj kratek čas, da ne stresem posnetka. Pri teleobjektivih potrebujem še krajše čase, ker se vsak premik roke močneje pozna. Pri krajini pa pogosto želim zapreti zaslonko na f/8, f/11 ali f/16 in takrat mi ISO pomaga, če nimam stojala.

V starih časih je na škatlici filma pisalo nekaj podobnega: sonce, 1/125 sekunde, f/11. Oblačno, 1/125 sekunde, f/5.6. Senca, 1/60 sekunde, f/5.6. To je bil fotografov svetlomer v žepu. Danes vse to izračuna kamera. Toda razumevanje ISO je še vedno pomembno, ker kamera ne ve, kaj fotograf želi. Ne ve, ali želim zamrzniti ptico v letu, ohraniti gibanje vode, povečati globinsko ostrino ali iz roke narediti ostro reportažno fotografijo.

 

Nizek ISO in najvišja kakovost

Ko imam dovolj svetlobe ali ko fotografiram s stojalom, izberem najnižji pravi ISO tipala. Pri večini kamer je to ISO 100, pri nekaterih ISO 64, pri drugih ISO 125 ali ISO 200. To je osnovna, naravna vrednost tipala, kjer je zapis praviloma najbolj čist.

Pri tej nastavitvi dobim največ dinamičnega razpona. To pomeni več podatkov v svetlih in temnih delih fotografije. Dobim lepše prehode v tonih, bolj čiste barve in več možnosti za kasnejšo obdelavo RAW datoteke. Če fotografiram pokrajino ob jutranji ali večerni svetlobi, je nizek ISO še vedno najboljša izbira. Takrat se splača uporabiti stojalo, daljši čas osvetlitve in iz tipala potegniti največ.

To še posebej velja za motive, kjer so pomembni drobni detajli. Led, pesek, listje, skale, tekstura oblačil, perje pri pticah, dlaka pri živalih. Višji ISO bo te detajle počasi začel mehčati. Ne vedno takoj in ne vedno zelo opazno, a razlika se pokaže pri povečavi, izrezu, tisku in močnejši obdelavi.

Zato krajinski fotograf vedno svetuje: če imaš stojalo, če se motiv ne premika in, če želiš največ kakovosti, ostani pri najnižjem pravem ISO.

 

Kdaj ISO dvigniti

Če v slabi svetlobi in pri dovolj mirnem motivu uporabimo stojalo, lahko izberemo nizko občutljivost tipala (ISO).

Aurora dobesedno pleše po nebu, zato je treba izbrati visok ISO., da pri tej svetlobi še dobimo najdaljši čas osvetlitve 5 sekund. Odvisno od njene moči od ISO 1600 naprej. Več o fotografiranju Aurore (Kako fotografirati Severni sij)

 

V praksi pa fotografija ni laboratorij. Velikokrat nimamo stojala. Motiv se premika. Svetlobe je malo. Žival se v naslednji sekundi obrne. Otrok steče. Športnik pride v kader. Sonce je že za obzorjem. V takih trenutkih ISO ne sme biti strah, ampak pomočnik.

Če fotografiram safari v jutranji svetlobi, se lahko zgodi, da je svetloba lepa, a je je malo. Levi ležijo v topli svetlobi, šakali se premikajo, ptice so aktivne, slon pride iz sence. Če bom vztrajal pri ISO 100, bom dobil predolge čase. Fotografija bo tehnično čista, a stresena ali z zamegljenim motivom. To ni več dobra fotografija.

Pri hitrem motivu je pomembnejši čas osvetlitve. Za šport, živali v gibanju in akcijo je ISO 400 pogosto že spodnja meja, tudi v sončnem vremenu. Pri teleobjektivu s 500 ali 600 mm goriščnice in svetlobno močjo f/5.6 ali f/6.3 bom hitro pri ISO 800 ali 1600, če želim čas 1/1000, 1/1600 ali 1/2000 sekunde. To ni napaka. To je pravilna odločitev.

Enako velja pri reportaži. V notranjosti, na dogodkih, v cerkvi, na ulici zvečer ali v hodnikih stavb ISO 3200 in 6400 danes nista več nekaj posebnega. Še posebej pri kamerah polnega formata in sodobnih APS-C tipalih je kakovost pri teh vrednostih za večino objav več kot dobra. Če fotografijo objavimo na spletu, v reviji ali v normalni velikosti tiska, je razlika precej manjša, kot jo vidimo pri 100-odstotnem ogledu na monitorju.

 

Stabilizacija ni zamenjava za kratek čas

Sodobne fotokamere imajo odlično stabilizacijo slike v ohišju ali objektivu (članek: Sistem stabilizacije slike OIS / IBIS). To je velika pomoč. Z njo lahko pri mirujočem motivu fotografiram z daljšimi časi, kot bi jih lahko nekoč. Pri širokokotnem objektivu in dobri stabilizaciji lahko iz roke dobim ostro fotografijo tudi pri časih, ki bi bili včasih neuporabni.

Toda stabilizacija umiri fotografa, ne motiva. Če se motiv premika, stabilizacija ne bo zamrznila gibanja. Pri človeku, živali, športniku, avtomobilu, ptici ali plesu še vedno potrebujem dovolj kratek čas osvetlitve. Zato je ISO treba dvigniti takrat, ko krajši čas potrebuje motiv, ne samo fotografova roka.

Tu se mnogi zmotijo. Vidijo, da ima kamera stabilizacijo pet, šest ali več stopenj, in mislijo, da lahko vedno ostanejo pri ISO 100. Pri mirni pokrajini mogoče. Pri levu, ki vstane, pri otroku, ki se obrne proti svetlobi, ali pri ptici, ki poleti, pa ne.

 

Auto ISO je danes zelo uporabno orodje

Včasih sem ISO nastavljal ročno in ga pogosto spreminjal. Danes je Auto ISO pri sodobnih kamerah tako dober, da ga veliko uporabljam. Toda ne kot avtomatiko brez nadzora. Auto ISO je uporaben takrat, ko mu določim meje.

Najprej izberem način dela. Če fotografiram v načinu A oziroma Av, določim zaslonko. Kamera izbira čas, Auto ISO pa se vključi, ko čas pade pod nastavljeno mejo. Pri teleobjektivu lahko nastavim, da ne želim pod 1/1000 sekunde. Pri potovanju z normalnim zum objektivom mi je lahko dovolj 1/125 ali 1/250 sekunde. Pri širokem kotu in mirnem motivu lahko grem nižje.

Druga možnost je način M z Auto ISO. To je za marsikoga najboljši sodobni način dela. Sam določim zaslonko in čas, kamera pa z ISO poskrbi za pravilno osvetlitev. Pri pticah v letu lahko nastavim f/6.3 in 1/2000 sekunde, Auto ISO pa naj se giblje po potrebi. Pri reportaži nastavim f/2.8 in 1/250 sekunde. Pri safariju mogoče f/5.6 in 1/1000 sekunde. Kamera potem samo še prilagaja ISO.

Pomembno je, da v meniju določim najvišji ISO, ki ga še sprejmem. Za starejšo MFT kamero bo to mogoče ISO 1600 ali 3200. Za sodobno APS-C kamero ISO 3200 ali 6400. Za kamero polnega formata ISO 6400, 12800 ali še več, če je motiv pomemben. Meja ni enaka za vse kamere in ni enaka za vse fotografe. Odvisna je od namena fotografije.

 

RAW, JPEG in obdelava šuma

ISO 25600 - spodaj original, zgoraj popravek s funkcijo Denoise.

 

Če fotografiram v JPEG, kamera sama obdela sliko. Pri višjem ISO bo uporabila zmanjševanje šuma. To lahko deluje dobro, lahko pa preveč zgladi detajle. Fotografija je videti čista, a perje, dlaka, tekstura kože ali drobni listi izgubijo naravno strukturo. JPEG je zato pri visokem ISO lahko lep na prvi pogled, a manj uporaben za kasnejšo obdelavo.

RAW daje več možnosti. Šum lahko popravljam sam, glede na motiv in namen fotografije. Pri portretu bom drugače odstranjeval šum kot pri pokrajini. Pri živali bom želel ohraniti dlako in oko. Pri športu mi je pomembna akcija, ne popolna gladkost ozadja. Pri reportaži je pomembna vsebina.

Sodobni programi so tu naredili velik korak. Camera RAW, Lightroom, DxO, Topaz in drugi programi znajo danes šum odstranjevati bistveno bolje kot pred leti. AI obdelava zna ločiti med šumom in detajlom, kar je bila včasih velika težava. Še vedno ne dela čudežev, a visok ISO ni več tak bavbav, kot je bil nekoč.

To pa ne pomeni, da lahko ISO brez razmisleka vedno dvignemo. Če imam možnost fotografirati pri ISO 100, jo bom izkoristil. Če pa se odločam med ISO 6400 in streseno fotografijo, izberem ISO 6400. Programska obdelava lahko popravi šum. Ne more pa iz stresene fotografije vedno narediti ostrega posnetka.

 

ISO in dinamični razpon

Z dvigom ISO se zmanjšuje dinamični razpon. To pomeni, da kamera težje ohrani podatke v svetlih in temnih delih motiva. Pri nizkem ISO lahko iz RAW datoteke pogosto močno odprem sence in še vedno ohranim lepo barvo. Pri visokem ISO bo v sencah hitreje prišel šum, barve bodo manj čiste, prehodi slabši.

Zato je pri visokem ISO pomembna pravilna osvetlitev. Najslabša kombinacija je visok ISO in podosvetljena fotografija. Če pri ISO 6400 še za dve stopnji odpiram sence, bom hitro videl omejitve. Bolje je osvetliti pravilno, tudi če je ISO višji. Pri digitalni fotografiji se pogosto preveč bojimo številke ISO, premalo pa podosvetlitve.

To je pomemben praktični nasvet. Ne znižuj ISO samo zato, da bo številka lepša, če bo zato fotografija pretemna. Raje dvigni ISO, pravilno osvetli motiv in kasneje po potrebi popravi šum.

 

ISO neodvisnost (invariantnost) tipala in zakaj to ni izgovor za površnost

Pri razlagi ISO se v zadnjih letih vse pogosteje omenja izraz ISO neodvisnost tipala. V angleških zapisih se uporablja izraz ISO invariance. Poenostavljeno povedano to pomeni, da je pri nekaterih kamerah rezultat lahko zelo podoben, če fotografijo pri nižjem ISO podosvetlimo in jo kasneje v RAW obdelavi posvetlimo, kot če bi ISO dvignili že v kameri. To je zanimiva tehnična lastnost, vendar ni nekaj, s čimer bi se moral obremenjevati vsak fotograf.

V praksi še vedno velja: osvetli čim bolje že pri zajemu. Ne prežgi svetlih delov, ne puščaj po nepotrebnem pretemnih senc in ne računaj, da bo računalnik popravil vse. RAW omogoča veliko, a kakovost se začne pri pravilni osvetlitvi na terenu.

ISO invariantnost je lahko uporabna pri fotografiranju nočnega neba, koncertov, reportaže ali motivov z močnimi svetlobnimi kontrasti. Toda za večino fotografov je bolj pomembno razumevanje časa, zaslonke in Auto ISO nastavitev kot teoretično ukvarjanje s tipalom.

(članek: ISO neodvisnost tipala - digitalni push-pull RAW zapisa)

 

Fotofoni in računalniška fotografija

Pri fotofonih je ISO postal še bolj skrit. Uporabnik večinoma sploh ne ve, kaj se dogaja. Fotofon naredi več posnetkov, jih združi, poravna, obdela šum, popravi kontrast, okrepi barve in ustvari končno fotografijo. V slabih svetlobnih pogojih pogosto ne gledamo več enega posnetka, ampak rezultat računalniške fotografije.

Zato fotofoni včasih presenetijo. Motiv, ki bi bil s klasično kamero iz roke težaven, fotofon s pomočjo več posnetkov, stabilizacije in programske obdelave predstavi zelo všečno. Toda to ni enako kot velik RAW zapis iz kamere z večjim tipalom. Fotofon naredi odlično končno sliko, kamera pa fotografu še vedno omogoča več nadzora, več rezerve in več kakovosti pri zahtevni obdelavi.

Vendar je treba priznati: pri vsakdanji fotografiji je sodobni fotofon marsikomu odvzel strah pred visokim ISO. Uporabnik vidi samo končni rezultat. Pri kamerah pa fotograf še vedno sam odloča, koliko kakovosti, časa, zaslonke in ISO želi.

 

Velikost tipala in šum

Večje tipalo ima pri enaki tehnologiji prednost. Sprejme več svetlobe in praviloma omogoča boljši zapis pri višjem ISO. Zato kamere polnega formata še vedno nudijo prednost pri reportaži, porokah, športu, koncertih, nočni fotografiji in motivih v slabi svetlobi.

Toda razlike niso več tako enostavne kot nekoč. Sodobna APS-C tipala so zelo dobra. MFT kamere s m4/3 tipalom so z dobrimi objektivi, stabilizacijo in RAW obdelavo povsem uporabne za veliko motivov. Kamere z več točkami na tipalu imajo manjše posamezne točke, vendar pri zmanjšanju slike na končno velikost pogosto dobimo zelo uporaben rezultat.

Zato ni pošteno gledati samo 100-odstotnega izreza na zaslonu. To je pomembno za tehnično primerjavo, ni pa vedno pomembno za fotografijo. Če bo fotografija objavljena na spletni strani, v reviji, na družbenem omrežju ali natisnjena v normalni velikosti, bo marsikatera z visokim ISO videti odlično.

 

Praktične vrednosti ISO

ISO 100 ali osnovni ISO uporabim, kadar želim najvišjo kakovost. To je krajina, arhitektura, studijsko delo, produktna fotografija, reprodukcije, nočna fotografija s stojalom in vsi motivi, kjer se nič ne mudi.

ISO 200 do 400 je danes skoraj brez skrbi. Za potovanja, družinsko fotografijo, ulico, splošne motive in fotografiranje iz roke je to območje, kjer so razlike v kakovosti minimalne. Pri mnogih kamerah ISO 400 ne pomeni več nobene resne težave.

ISO 800 do 1600 je delovno območje. Uporabno je pri safariju, športu, dogodkih, notranjih prostorih, daljših goriščnicah in slabši svetlobi. Pri sodobnih kamerah je to še vedno zelo kakovosten zapis, še posebej, če je fotografija pravilno osvetljena.

ISO 3200 do 6400 je območje, kjer se šum že pozna, a fotografija je lahko še vedno zelo dobra. Tu je pomembno, katero kamero uporabljamo, kako osvetlimo motiv in kako kasneje obdelamo RAW datoteko.

ISO 12800 in več je območje, ki ga uporabim, kadar fotografijo želim imeti. Reportaža, nočni motiv, živali v zadnji svetlobi, koncert, dokumentarni trenutek. Tu ne razmišljam več o popolni tehnični kakovosti, ampak o vsebini. Če je motiv dober, je tudi šum sprejemljiv.

 

Torej, kateri ISO izbrati?

Najbolj enostaven odgovor je: najnižji ISO, ki še omogoča dovolj kratek čas osvetlitve in želeno zaslonko. Že v osnovi se ve, da nam čas daljši od 1/100 sekunde, ko fotografiramo iz roke, kaj hitro poda stresen, neoster posnetek. (Članek: Streseni posnetek / Bodite pozorni na čas osvetlitve). Bolj podaljšujemo goriščnico, še krajše čase potrebujemo. S tem povezano je treba dvigniti občutljivost.

To je bistvo. Ne najnižji ISO za vsako ceno. In ne najvišji ISO zaradi lenobe. Pravi ISO je tisti, ki omogoči tehnično dovolj kakovostno in vsebinsko dobro fotografijo.

Če fotografiram krajino s stojalom, izberem ISO 100. Če fotografiram otroka v sobi, bom raje izbral ISO 1600 kot predolg čas. Če fotografiram ptico v letu, bom brez slabe vesti dvignil ISO na 800, 1600 ali 3200. Če fotografiram nočni prizor iz roke, bom raje izbral visok ISO kot izgubil trenutek.

Včasih se fotografi preveč ukvarjamo s tehnično čistostjo. Gledamo šum, povečujemo fotografijo na 100 odstotkov in pozabimo, da fotografija najprej živi kot celota. Gledalec ne vidi ISO številke. Vidi motiv, svetlobo, trenutek, kompozicijo in občutek.

 

Zaključek

ISO je danes veliko več kot samo številka iz filmske dobe. Je orodje, ki fotografu omogoča delo v razmerah, v katerih nekoč sploh ne bi fotografirali. V filmskih časih je bil ISO 1600 že posebna odločitev. Danes je ISO 1600 vsakdanja nastavitev, ISO 6400 pa pri dobri kameri povsem uporabna vrednost.

Seveda fizike ne moremo prelisičiti. Več svetlobe pomeni več podatkov. Nižji ISO pomeni več kakovosti. Večje tipalo ima prednost. RAW zapis daje več možnosti. Toda sodobna tipala, stabilizacija, boljši procesorji in AI obdelava šuma so pravila igre močno spremenili.

Zato moj nasvet ostaja praktičen. Ko imaš svetlobo, uporabi nizek ISO. Ko potrebuješ kratek čas, ISO dvigni. Ko fotografiraš motiv, ki se ne bo ponovil, ne glej preveč na številko. Bolje je imeti ostro fotografijo z nekaj šuma kot tehnično čisto datoteko brez pravega trenutka.

ISO ni sovražnik kakovosti. ISO je možnost. In ko ga razumeš, postane ena najbolj uporabnih nastavitev sodobne fotografije.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si