Naročite se na enovice

 http://www.cyberstudio.si/
http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.e-fotografija.si/fotopotepi,1483.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587


Namibija - Potovanje po deželi najlepših kulis

27.09.2016 10:50

Avtor: Matjaž Intihar

 

Peljem vas po pokrajinah, ki so tako fotogenične in s toliko naravnih kulis, da ti ob pogledu na njih kar duša zapoje.
Obenem brez množičnega turizma, varna, a še vedno Afriška v pravem pomenu besede. Na potovanju spoznamo preprosto življenje ljudi in živali v ekstremno težkih razmerah. Na tem potovanju med najlepšimi kulisami narave, starodobnimi ljudstvi in divjimi živalmi, vam nudim več časa za oko, dušo, raziskovanje in fotokamero.
Namibija je popotniški in fotografski "Raj na zemlji", čeprav ga je ustvarila največja krutost narave. Stvarnik je že vedel, kje bo sebi naredil in popotnikom skril kinč nebeški.
 

e-Fotografija FotoPOTEP Namibija - 23.april do 9. maj 2017
Polno - Nov FotoPOTEP Namibija bo meseca septembra

Prijave in informacije

Zlata svetloba sončnega vzhoda začne božati prve gore. Ni treba govoriti, da je Namibija že v jutru polna čudovitih motivov.

 

Namibija / Kinč nebeški

Namibija nam odkrije več kot samo košček zgodovine zemlje. Narava jo je oblikovala na desetine milijonov let na najbolj možen krut način. Vsedemo se v časovni stroj in že smo 250 milijon let nazaj, ko je bila pokrajina še del veleceline Gondvane. Takrat je bilo konec velike ledene dobe. Led je lomil gorske verige, voda odnašala skale. Dramatična zgodovina sveta je urezana v njene raznolike pokrajine. Ko potujemo po Namibiji vidimo, kje so nastale celine, kje so se oblikovale gore in potem razpadle v pesek. Sredi vsega je puščava z najvišjimi sipinami na svetu, mogočni Namib.

Pogled iz zraka. Gola, suha in peščena pokrajina pred puščavo Namib, iz katere so vetrovi že odnesli pesek. Tu je skrajnosti pekel na zemlji? Tla čez dan postanejo vrela s temperaturami več kot 65 stopinj Celzija. Ponoči te padejo pod ničlo.

 

Na našem potovanju gremo v srce najstarejše puščave na svetu in suho kamnito pokrajino, katero je prepotoval puščavski pesek, do tisoč km oddaljenega zelenega pasu ob slapovih Epupa, ki mejijo z Angolo.
Potujemo od hladnega Atlantika polnega ribjih jat in največjih kolonij tjulnov na svetu, do suhega slanega polja velikega kot Slovenija.
Naprej od skoraj že izginulih plemen, ki kot eni redkih na širnem svetu še ohranjajo tradicionalno življenje, do povsem evropskega načina življenja v mestih.
Od jat plamencev in pelikanov, do slonov, žiraf, levov...

Vendar, v tem negostoljubnem delu sveta so vsa živa bitja prilagojena ekstremno krutim naravnim razmeram. Tudi nas se bo del teh razmer dotaknilo, tako za pokušino. In ja, do sedaj smo še na vsakem FotoPOTEPu tudi preživeli. Vendar bogatejši za nova spoznanja, vrednote in videne lepote.

Deadvlei. V srcu puščave Namib se še vedno dvigujejo 1000 let stara debla akacij. Včasih je tu tekla reka, kateri je v tisočih letih pesek zaprl pot. Zaradi izredno suhega podnebja, so se drevesa izsušila in obstala.

 

To bo potovanje po pokrajini ranjeni od nasilja prazgodovinskega sveta. Spoznamo puščavo bogato z železom in posledično rdečo barvo. Puščava Namib nudi najvišje sipine na svetu, ki segajo preko 300m v višino. Sipine ograjujejo bele površine iz presušenega slanega blata, iz njega se dvigajo 1000 let stara povsem izsušena drevesa. Nižje na jugu je največji kanjon v Afriki, Fish river kanjon. Srečujemo se z domačini, ki živijo v skromnih kolibah, vodo pa hranijo kot bi bila zlato. Pleme Himba, da temu delu Afrike svoj poseben pečat. V njihovih vaseh se srečamo z življenjem kot so ga živeli njihovi predniki več kot 500 let nazaj.

Namibija! Dežela, ki je zelo redko poseljena. Je 40X večja od Slovenije in ima enako, samo dva milijona prebivalcev. S Slovenijo jo veže še en podatek. Namibija je leta 1991 razglasila neodvisnost izpod rok Južnoafriške republike. Je edina država na svetu, ki pridobiva kopno. Pesek iz mogočnih sipin počasi drsi v morje in mu jemlje prostor.

Za potovanje zelo pomembno. Namibija je že leta varna za potovanje in predvsem z redkimi turisti. Prednjači lovni turizem. Potovanja po tej pokrajini so pod drugačnimi pogoji, saj z avtobusi in klasičnimi avti zaradi makadamskih cest ne prideš dlje kot po asfaltu do mest. Namibija pomeni makadam in na zanimivih lokacijah ni velikih turističnih resortov. So samo manjši lodgi in kampi, kar še bolj omeji klasični način potovanja.

Ko potuješ po pesku Namibije se ti predstavi, zakaj so se mornarji iz stotin nasedlih ladij raje odločili za smrt v morju, kot da bi plavali na obalo. Dva tisoč kilometrov namibijske obala ima posebno ime, Obala okostij (Skeleton coast).

Prav krutost pokrajine zaradi vročine in suše, nam pričara posebne motive in uživanje v pogledih na njih.

 

Pesek, ki je v nekaj 10.000 letih potoval iz Kalaharija skozi Namibijo in ustvaril puščavo Namib ter obalo okostij, je vsepovsod zapisal svoj krut podpis. Ne čudi, da imajo Namibijo za časovni stroj, ki kaže sledi sprememb na zemlji od ledene dobe naprej. Oziroma, pustolovci, klimatologi in raziskovalci podajajo vprašanja in odgovore. Zakaj je ta pokrajina skrajnosti pekel na zemlji? Zato, ker je Namibija zaradi močnega vpliva zelo hladnega zraka iz Atlantika in vročega iz celine eden najbolj sušnih in negustoljubnih krajev v Afriki?  Pa vendar, prekrasen in že kar kičast svet prav zaradi grobe, trde in neusmiljene roke narave. Stvarnik je že vedel kje bo postavil kraj, ki ga navaden popotnik v živo nikoli ne bo užil. Ljudje in živali so vajeni trdega življenja v prav negostoljubnih predelih pokrajin. Zanimivo, že pet letni Himba ti da vedeti, da kuriš preveliko poleno in, da moraš ujeti mast, ki kaplja od žara. Ničesar se ne vrže stran.

Ko pomislimo na Afriko se pred nas postavijo stereotipske slike. Črni ljudje, revščina, divje živali, vročina... Nato se spomnimo, da je Afrika lahko tudi drugačna in vidimo turistične destinacije, Kenijo, Tanzanijo, Južnoafriško republiko...
Še bolj pobrskamo po spominu. Severno Afriko nam predstavljajo kot en sam terorizem. V srednji so diktatorji in vojne. Jug je s Kenijo in Tanzanijo že dolgo poznan samo kot destinaciji za safari ter divji lov na slone, nosoroge.

Nacionalni park Etosha je velik kot Slovenija. Tu so živali varne pred divjimi lovci in pustijo nam popotnikom s fotokamero v roki, narediti odličen posnetek.

 

Poznamo še otok turizma Zanzibar. Tu je še Madagaskar, vendar ga ravno ne povezujemo z nam predstavljivo Afriko. Južnoafriška republika kot zibelka osvobajanja afričanov pred belskim izkoriščanjem, ima krasne safari parke in podvodni svet z zelo aktivnimi in redno opaženimi belimi morskimi psi. Vendar žal. Južnoafriška republika je popolnoma obrnila ploščo in postaja Afrika iz našega prvega stereoptipa. Črni ljudje, revščina in kriminal. Ta je v zadnjih letih postal tako močan, da celo nekdaj beli priseljenci, ki so tam že generacije in državljani JAR ter se imajo za afričane, dobesedno bežijo iz dežele.

V Afriki že dolgo vemo za državo, ki nudi pravo Afriko, zgodovino zemlje, avanturizem in spoznavanje krutosti narave ter možnost enostavnega, varnega potovanja po pesku časa.

e-Fotografija FotoPOTEP Namibija - 23.april do 9. maj 2017
Prijave in informacije

 


 

Namibija – Raj za popotnikovo oko, dušo, fotokamero

Prvi e-Fotografija FotoPOTEP po Namibiji je bil maja 2010. Dežela me je očarala. Ne vem a je to tisto “mama Afrika”? Že takrat sem spoznal, da je treba Namibijo uživati počasi, vdihniti in opazovati pokrajino, ljudi, živali in si za spomin še s fotokamero tem bolje zabeležil ta “barviti raj” na zemlji. Kar sem videl, doživel, fotografiral in doma opisoval ter predstavljal v sliki, mi dolgo ni dalo spati. Namibija je res nekaj posebnega in v njene motive sem se dobesedno zaljubil. Junija 2013 sem testne fotokamere ponovno usmeril proti jugu. Naslednja leta ponovno v 2014, 2015 in kar dvakrat v 2016. A tokrat s skupinami, ki so si ta raj kulis zabeležila tudi za svoje spomine.

 

Kaj je za oko, dušo in spomine?

V času njihove jeseni (smo le na južni polobli) prepotujemo ta fotogenični raj na zemlji. Z nami bodo čez dan prijetne dnevne temperature od 20 do 26 stopinj, večeri pa znajo biti hladni.
Zakaj sem šel že šestkrat v Namibijo? Pokrajina, ljudje, živali, so me fotografsko zelo navdušili, ampak nekaj je v moji zbirki fotografij in videov manjkalo. Zato me v Namibijo še kar vleče, da bi doživel nove lokacije in dobil tisti pravi fotografski material.

Video iz FotoPOTEPa e-Fotografija Namibija 2014 - avtor: Simon Škafar

PDF knjige, avtor Ian Plant.

 

O FotoPOTEPih 2015 in 2016 bom zapisal še dodatni članek. Na prvem srečanju za potovanje v 2017 se z vsemi zainteresiranimi dobimo konec leta (12. decembra). Zato takrat več o Namibiji in kaj je videti ob fotografijah in videih. Že na začetku naj povem, da je pot prijazna in nič kaj naporna. Hoje je dnevno za vzorec, tisti ki želite, pa se lahko za uro ali dve zagrizete v najvišjo sipino na svetu Big Daddy (visoko preko 300m), ali pa greste teči po enkratni podlagi doline Deadvlei. Namibija je celo tako prijazna, da je primerna za potovanje z otroci.
Fotografirate na potovanjih ali ne, ni pomembno. Tisti, ki že, boste uživali v motivih po fotografsko v pravi svetlobi in ob nasvetih spoznali še kaj novega. Tisti, ki še ne fotografirate veliko, ali ste samo sopotnik/sopotnica, boste spoznali kako se bolje ujame motiv z vašo kamero, oziroma kako se naredi svojo fotografijo za spomin v domačem fotoalbumu. In predvsem, da se spozna kako se uživa v enkratnih svetlobnih kulisah, pokrajini, ob ljudeh in divjih živalih, kar nudi Namibija.

Več zapisov o FotoPOTEPih 2010, 2013, 2014 v Namibijo in fotografije... VSTOPI

 


 

Naša pot po deželi najlepših kulis / 23. april - 9. maj 2017

Najprej potipamo glavno mesto Windhoek, prevzamemo velike terenske Toyote, gremo v trgovino po prve zaloge in gas po levi strani ceste. Samo nekaj 10km asfalta, potem pa v divjino na prašni makadam. Najprej v kamp Sessriem in puščavo Namib z jutranje/večernimi rdečimi sipanami ter tisto enkratno, s sipinami obkroženo področje blatno slanega predela Deadvlei, kjer 1000 let stara, izsušena drevesa stojijo točno za nas. Enkratno za naše oko in fotografijo naših spominov. Ne vem koliko časa bodo še pustili, da tisti redki turisti, ki ostanejo tu več ur lahko še hodijo okoli in se dotikajo teh povsem izsušenih debel.

Puščava Namib je v jutranji in popoldanski svetlobi tako enkratna, da nam vsaka "razglednica" uspe. Popotnik si ogleduje in uživa te kulise. Fotograf pritiska na prožilec. Te motive si je treba zabeležite za spomine. Pa če tudi samo s telefonom.

 

Po treh dneh enkratnih sipin in spoznavanja okolice, ko bomo že videli orikse, noje, divje svinje, skokonoge gazele, kojota, se bomo odpravili proti Swakopmundu. Turističnemu mestecu, ki pa ima zaradi nemške kolonialne preteklosti povsem nemški pridih. Še preden pridemo do tega arhitekturno enkratnega mesteca, se bomo ustavili v zaselku Solitaire. »Apfel strudel« nam bo dobro del. Ja imajo pravo pekarno s svežimi štrudli, mafini, kruhom. Pred bencinsko črpalko in barom je nekaj starih ameriških avtomobilov, ki so čudovita fotografska kulisa.

Sredi ničesar je nekaj hiš in 50 duš. Solitaire se imenuje zaselek. Smo na križišču glavne makadamske ceste, katera pelje od puščave Namib do obmorskega letovišča Swakopmund. Tu se ustavi vsak popotnik, da v lokalu spere prah iz ust, vstopi v pekarijo in napolni bencin.

 

V nadaljevanju se peljemo preko ozkih prelazov do granitne skale Vogelberg. Splezali bomo na njo in kasneje šli preko prašnih, kamnitih ravnic do nekdaj angleške enklave Walwis bay. Še 30km ob sipinah in smo v turističnem Swakopmundu.

Nadaljujemo mimo skrb zbujajoče obale Sketeton coast. Na stotine ladij je spoznalo zakaj je to obala "njihovih" okostij. Po slani cesti se peljemo ob obali in proti meglicam iskali ladje, ki jih je ta peščena, stalno premikajoča obala vzela za vedno. Ob obali je veliko ribičev, ki marsikdaj ujamejo tudi morskega psa.

Spitzkoppe. 200km naokoli sama peščena in suha ravnina. Potem se pa iz nič dvigne visoka gora. Namibijski Materhoren ji pravijo. Raj za plezalce, še bolj za popotnike, ki radi vstanejo ob sončnem vzhodu in občudujejo stvaritev narave.

 

Po nekaj urah vožnje ravne, prašne ceste, se pred nas postavi pet špičastih gora. Granitne skale sredi ravnine se dvigujejo tudi do 1600m visoko k nebu. Kar dva dni si bomo vzeli za še eno fotogenično, že kar kičasto lokacijo rdečih skal in naravnega granitnega mostu, čez dan pa za raziskovanje treh mestec Usakos, Karibib in Omaruru.

Nadaljujemo v tisto pravo črno Afriko in kaj kmalu se pokažejo nam zanimivi prometni znaki. Na njih je narisan slon. Ob poti pa tudi že kakšna zebra in Velbičica, samo v teh krajih rastoča rastlina. Preživi lahko tudi 2000 let. V 19.stoletju jo je kot prvi odkril in opisal Slovenec, Velbič.

Ob poti, kjer bodo naše oči že iskale slone, žirafe, opice in predvsem Himbe, pridemo do zadnjega mesta, kjer se še kupi prehrambene zaloge. Opuwo pomeni konec. Naprej so samo še nomadske vasi, skrite nekje med grmovjem in spoznali bomo Himbe. Nomadsko ljudstvo, ki živi še dokaj tradicionalno v ogradah in blatnih kolibah. Ženske so komaj kaj oblečene v še vedno zelo tradicionalna oblačila in kar je najbolj zanimivo, ne umivajo se. Nikoli v svojem življenju. Za »higieno« skrbijo tako, da se mažejo z mastjo in okro.

Vsakodnevni jutranji ritual žensk. Natrejo okro, jo zmešajo z mastjo in se namažejo. Tako se umijejo, zaščitijo pred soncem in manj se potijo. Tako ohranijo prepotrebno vlago v koži. Neverjetno, kako vse iz narave izkoristijo za življenje.

 

Njihova rdeča polt je nekaj posebnega in kot pokrajina v jutranji, ali pozno popoldanski svetlobi. Tudi k njim pa počasi že prihaja civilizacija, kar se lepo vidi na Himba ženskah v Opuwo. V mestu se oblačijo za oči turista v barvita kičasta krila in obeske. Vedo, da bo nevedni turist dal za posnetek tudi kakšen dolar. Ja tudi tu velja, da se realnosti življenja ne išče v mestih. Torej mi gremo v divjino, prespimo pri njih, da spoznamo njihov način življenja.

Iz Opuwo naprej k slapovom Epupa na meji z Angolo. Nazaj proti Kamanjab in k gepardom, na poti pa nas lahko preseneti skupina žiraf, sloni. Na farmi lahko geparde celo božamo in se sprehajamo med njimi. V odprtih avtomobilih bomo šli še na hranjenje divjih gepardov.

Slapovi Epupa na reki Kunene. Le tu se vije bogat pas zelenja in občutimo več vlage v zrake. Še en kraj kulis, katerega je treba doživeti.

 

Nato pa Etosha. Nacionalni park, velik kot Slovenija je namenjen divjim živalim. Od levov, leopardov, gepardov, slonov, žiraf, kudujev, nosorogov..., vse se prosto giblje, mi se po parku sami vozimo s svojimi vozili. Zvečer smo mi pred živalmi zaprti za ograjo kampa. V parku je več napajališč, kjer se v bližini zadržujejo živali. Zjutraj lahko vidimo leve po nočnem obroku, kako lenarijo v senci. Leopard ob pravkar ujeti gazeli bojazljivo pogleduje nazaj, da ni kje v bližini lev ali hijene. Žirafa na odprtem delu planote opazuje okolico, da se mladiča lahko paseta, sloni pa kot največji tanki hodijo po cesti direktno proti avtu. Včasih se malo stepejo in naredijo pravi zvočni in prašni kažin. Zeber, gazel, kudujev, nojev pa sploh ne moremo zgrešiti, saj so v velikih čredah in včasih lepo stojiš z avtom in čakah, da procesija živali prečka cesto.

Kralj živali se ne zmeni za avto in nas. Čez dan lenari in išče senco. Letos smo jih imeli na nekaj metrov oddaljenosti in si ogledovali druženje ter parjenje teh veličastnih živali.

 

V kampih pa bazen, restavracije, bari in na večer ob sončnem zahodu še obisk napajališča za zadnji ogled slonov, nosorogov, levov...
Treba bo počasi že nazaj v Windhoek. Prespimo, predamo avtomobile in nas zapeljejo na letališče ter polet domov.

Ko narediš še zadnji posnetek in se ob božanju zadnjih minut sončne svetlobe samo še vsedeš in uživaš. Smo ob sončnem zahodu pod naravnim mostom, v ozadju se kaže Spitzkoppe. Pri vseh teh naravnih kulisah dobesedno pride na plan moto mojih FotoPOTEPov. Videti - Fotografirati - Uživati.

 

Zahtevnost potovanja

Kot že omenjeno, samo potovanje ni fizično naporno. Kamorkoli gremo smo vedno v bližini avtomobila. Kdor želi, si lahko najde čas tudi za več fizične aktivnosti. Še najbolj obremenjujoča je lahko vožnja sama. Kakšen dan se vozimo tudi po pet ur, vendar z rednimi postanki predvsem ob lepih motivih za fotografiranje. Spimo v lodgih in večinoma v kampih. Kot že zapisano. Stvarnik je najlepše lokacije umaknil navadnemu turistu. Predvsem pa moramo biti locirani ob najlepših kulisah, da jih lahko užijemo v zlati svetlobi.

e-Fotografija FotoPOTEP Namibija 2017
Kdaj: 23.april do 9. maj
Št. udeležencev: Max. 12 (zaradi majhne skupine si lahko zagotovite mesto samo s čimprejšnjo prijavo)
Vodi: Matjaž Intihar
Predvidena cena po trenutni ceni letalskih kart: 2850€
Zagotovljeno


Prijave za FotoPOTEP Namibija 2017
Ker je skupina omejena na 12 udeležencev so želene čim hitrejše informativne prijave.
Vprašanja in druge informacije

 

Več zapisov o FotoPOTEPih 2010, 2013, 2014 v Namibijo in fotografije... VSTOPI

 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com