O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Kdor ima tradicijo in to tako, s katero jo lahko okarakteriziramo z besedico legenda, potem jo lahko po svoje predstavi in trži. Seveda tistim, ki to tradicijo in te legende poznajo. Tem fotografom zna biti nova Nikon ponudba zanimiva.

Tisti, ki se ne ozirajo nazaj, kaj je bilo. Tisti, ki so premladi in izkušnje ter bodoče legende spoznavajo z danes najbolj sodobnimi napravami. Tisti, ki jih staro ne zanima. Tisti, ki ne priznavajo legend. Vsi ti se z nečim, kar izhaja iz preteklosti in je daleč stran od trenutne želene logike, nekako ne strinjajo. Po njihovo je taka tehnika, njena predstavitev in cena povsem nerazumna. Kako le naj bo, ko nekaj novega gledajo le z očmi zadnje tehnike in ne nostalgije.

Med nami »old boys« fotografi, ki smo uporabljali še kamere SLR v zlatih letih analogne tehnike, je ime Nikon nekaj posebnega, če tudi njihovih kamer nismo uporabljali. Profesionalni modeli F so od leta 1959 gradili mit, da je Nikon orodje za teren, za reportažo, za tiste, ki od fotokamere pričakujejo zanesljivost. In potem pridejo modeli, ki niso samo orodje, ampak postanejo simbol. Ena takih kamer je bila Nikon FM iz druge polovice sedemdesetih let, pozneje pa FM2 kot eden najbolj prepoznavnih kosov Nikonovega oblikovnega jezika.

Nikon je to nostalgijo prvič resno preizkusil v digitalni dobi z DSLR fotokamero Nikon Df. Takrat sem že zapisal, da lahko samo Nikon (in Leica na svoj način) zaradi široke baze zvestih fotografov izdela na videz nerazumen model, ki ni narejen za tabelo specifikacij, ampak za občutek. Z modelom Z fc, kamero APS-C formata, je Nikon šel še korak bolj v “hobi” razred. Z retro obliko se je Nikon želel približati širši publiki. Polnoformatni Nikon Zf pa je logično nadaljevanje te linije, samo, da je tu zgodba na temeljih polnega, 35 mm formata, in jo hkrati napolni z najnovejšo Nikon elektroniko. Kamera Nikon Zf je zasnovana kot fuzija preteklosti, sedanjosti in prihodnosti: zunaj spominja na klasične modele (Nikon sam izpostavi FM2), znotraj pa prinese procesor EXPEED 7, napreden avtofokus, stabilizacijo tipala (IBIS) in funkcije, ki so bile do nedavnega rezervirane za višji razred.

Tehnične lastnosti

Tipalo in ločljivost: 24,5 milijona točk, BSI CMOS, format 35 mm

Procesor: EXPEED 7 

Stabilizacija: 5-osna stabilizacija tipala (IBIS), do 8 stopenj po CIPA; podpora “focus-point VR” 

Hitrost zajema: do približno 7,8 pvs (CH), do približno 14 pvs (CH extended), ter do približno 30 pvs v načinu High-speed frame capture (C30, JPEG)

Časi osvetlitve: 1/8000 do 30 s (razširljivo v M do 900 s), Bulb, Time 

Avtofokus: hibridni (fazni + kontrastni), 273 točk (pri FX območju in single-point); deluje do približno –10 EV; 3D sledenje in prepoznavanje motivov 

EVF: OLED, približno 3,69 milijona točk 

Zaslon: 3,2 palca, vari-angle, dotik, približno 2,1 milijona točk 

Video: 4K do 60 svs (4K 60 svs v DX načinu), 4K 30 svs prebran iz 6K, FHD do 120 svs; H.265 (8/10-bit) in H.264; MOV/MP4; N-Log in HLG

Avtonomija: približno 360–430 posnetkov (odvisno od EVF/zaslona in varčevanja) ter približno 90 

Mediji: dve reži, SD (UHS-II) + microSD 

Vmesniki: USB-C, HDMI Type D, mikrofon in slušalke, Wi-Fi in Bluetooth 

Dimenzije in teža: približno 144 × 103 × 49 mm; približno 710 g z baterijo in kartico 

 

Glavne novosti

Največja razlika v primerjavi z Z fc je že sama osnova: Zf nudi poln 35 mm format, torej druga globinska ostrina, druga “rezerva” pri višjih ISO in širši izkoristek klasičnih goriščnic. A ključ ni samo tipalo. Nikon je v Zf vgradil EXPEED 7 in s tem prinesel generacijo avtofokusa in sledenja, ki jo Nikon povezuje z Z 8 in Z 9. To se v praksi pozna pri 3D sledenju, pri prepoznavanju motivov in v tem, da je fotokamera uporabnejša tudi tam, kjer retro običajno “pade”: v slabši svetlobi in pri premikajočih se motivih. 

Druga velika novost je stabilizacija tipala. Z fc je brez IBIS, Zf pa ima 5-osno stabilizacijo tipala (IBIS), Nikon pa izpostavi do 8 stopenj in tudi posebnost “focus-point VR”, kjer stabilizacija pomaga tam, kjer je izbrana ostritvena točka, ne le v centru kadra. 

Tretja “retro, a hkrati moderna” posebnost je namensko stikalo za črno-beli način in novi Picture Control profili (Flat Monochrome, Deep Tone Monochrome). To ni samo filter, ampak hiter delovni pristop, ki marsikoga spomni na analogno razmišljanje: gledati svetlobo in formo.

 

Ohišje

Ohišje Nikon Zf je narejeno tako, da te ali takoj kupi ali pa takoj odvrne. Če ti je retro estetika blizu, je to ena najlepših Nikon brezzrcalnih fotokamer do zdaj. Če ti je pomembna samo ergonomija, postavitev gumbov in dobro držalo, boš težko naredil kompromis.

Zgornja plošča je namenoma analogna: ISO, časi, korektura osvetlitve. To so nastavitve, ki jih vidiš brez vklopa zaslona, in to je del čara. Hkrati pa Nikon ni šel v popolno “FM kopijo”, ker je moral vgraditi še sodobne elemente (način delovanja, video, napredne AF načine). Zato imaš retro občutek, a logika je še vedno digitalna in “Z”.

Kamera Nikon Zf je tudi večja in težja, kot si marsikdo predstavlja pod vtisom analognih kamer. Približno 710 g z baterijo in kartico pomeni, da je to resna fotokamera, ki jo boš čutil v roki. Dobra stran je stabilnost pri daljših časih in boljša uravnoteženost z večino zumov. Slabost je, da je oprijem precej plitek, zato pri težjih objektivih hitro razumeš, zakaj Nikon (in trg) ponuja dodatna držala. 

Posebna zgodba je dvojna reža za kartice: SD (UHS-II) in microSD. To je rešitev, ki je praktična za prostor v ohišju, manj pa je priljubljena pri fotografih, ki želijo dve enakovredni kartici (hitrost in robustnost). Jaz bi microSD tukaj obravnaval bolj kot rezervo ali kot sekundarno kartico za JPEG, ne kot enakovredno “backup” rešitev za zahtevno delo. Vsekakor pa ni slabo, da imamo možnost uporabe dveh kartic.

 

Ostrenje

Kamera Nikon Zf je zanimiva prav zato, ker retro oblika običajno pomeni “počasnejšo” fotokamero. Tukaj pa Nikon naredi preskok: Zf ima 3D sledenje in prepoznavanje motivov z AI, z devetimi tipi motivov (ljudje, psi, mačke, ptice, avtomobili, motorji, kolesa, vlaki, letala).

Pri številkah je dobro razumeti dve stvari. Nikon v specifikaciji navaja 273 ostritvenih točk v fotografskem načinu pri izbiri single-point in v FX območju. Hkrati pa Nikon v predstavitvi izpostavi do 299 točk v načinu Auto-area AF (to je drug način razporejanja in uporabe točk). V praksi to pomeni: ko greš v “AUTO” nastavitev in prepustiš več odločanja fotokameri, uporablja širši nabor, ko pa želiš klasično natančno izbiro točke, imaš 273. 

Največji napredek v primerjavi s starejšimi generacijami Z se pokaže v šibki svetlobi. Nikon navaja delovanje AF do približno –10 EV (z zelo svetlobno močnim objektivom), in tu Zf res cilja na fotografiranje zvečer, v mestu, v notranjosti, pri koncertih ali na potovanjih, ko nočeš takoj dvigniti ISO v nebo. 

 

Stabilizacija slike IBIS

Če je pri Z fc odsotnost vgrajene stabilizacije slabost, je pri Zf ravno obratno: stabilizacija je ena glavnih prodajnih točk. 5-osna stabilizacija tipala je danes standard v višjem razredu, Nikon pa pri Zf poudari do 8 stopenj po CIPA in še trik “focus-point VR”. To je za realno fotografiranje ogromno: pri potovanjih, večerni ulici, notranjostih, pri portretu z daljšo goriščnico, ko nimaš na voljo stojala. 

Seveda pa velja klasično pravilo: stabilizacija rešuje premik fotokamere, ne pa premika motiva. Zato je Zf najbolj prepričljiva tam, kjer imaš statičen motiv ali umirjeno gibanje. Pri zelo hitri akciji in pri uporabi elektronskega zaklopa moraš računati še na pojav zaporednega zaklopa (rolling shutter), ker tipalo ni “stacked”. Tu retro oblika ne pomaga in fizika tudi ne.

 

Delovanje v praksi

Zf je fotokamera, ki te vabi, da delaš počasneje, bolj premišljeno. Ampak ko je treba, zna biti hitra. Zaporedno fotografiranje do približno 14 pvs in možnost C30 (do približno 30 pvs, JPEG) z možnostjo predzajema pomeni, da lahko ujameš tudi trenutke, ki jih pri klasičnem “single shot” pristopu pogosto zamudiš. To je zelo uporabno pri ulični fotografiji, otrocih, živalih, dogodkih, kjer se izraz na obrazu zgodi v desetinki sekunde. 

Ergonomija je najbolj odvisna od tega, kako fotografiraš. Če si vajen palca na joysticku in hitrega premikanja AF točke, te bo Zf prisilil v drugačen ritem (D-pad, dotik na zaslonu, ali pa več uporabe sledenja). Če pa si iz analognega sveta, so ti zgornji gumbi skoraj domači in dobiš nazaj občutek neposredne kontrole.

Vrtljiv zaslon je praktičen dodatek, še posebej ker Nikon izpostavi, da je to prvi polnoformatni Z s takim zaslonom. To je velika prednost pri fotografiranju z nizkega ali visokega kota, pri videu, in tudi pri “diskretni” ulični fotografiji, ko ne želiš fotokamere vedno pred obrazom.

Zame osebno je bila ta kamera na preizkusu na FotoPOTEP Vietnam, kot korak nazaj v analogno tehniko in to v zelo pozitivnem smislu. Nastavitve preko klasičnih gumbov so ti znane in z lahko se ograš z njimi. Kot bi čas zavrtel nazaj, a uporabljaš tehniko v kameri, ki je najbolj sodobna. Nikon Zf je za "old boys" fotografa lahko pravi kompromis med znanim in uporabnim, ter sodobno tehniko zajema.

 

Kakovost slike

24,5 milijona točk je danes “zmerna” ločljivost, in prav zato je Zf v praksi zelo uporabna. Datoteke niso ogromne, dinamika in šum sta praviloma zelo dobra, tipalo BSI pa daje zanesljivo kakovost pri visokih ISO. Nikon pri predstavitvi izrecno poudari razpon ISO 100–64.000 in dobro obnašanje v zahtevni svetlobi. 

To je fotokamera, ki je po karakterju bolj “fotografska” kot “studijska mega točkovna mašina”. Za portrete, potovanja, reportažo, ulico in splošno rabo je 24,5 MP pogosto idealen kompromis. Kdor pa želi ekstremno ločljivost za produktnofotografijo, ima Nikon v drugih modelih več točk. Zf to kompenzira z možnostjo pixel-shift zajema do 96 MP, kar je super možnost za statične motive (arhitektura, produkt, krajina brez gibanja), če ti je tak način dela blizu. 

Posebno poglavje je črno-bela fotografija. Namensko stikalo za B&W in profili Flat Monochrome ter Deep Tone Monochrome naredijo Zf zanimivo tudi za fotografe, ki radi delajo serije v črno-belem, ker ti fotokamera omogoči hiter preklop v drugačno razmišljanje. To je ena redkih sodobnih fotokamer, kjer je črno-beli pristop res del koncepta, ne samo menijska izbira. 

Zf ni video zgodba, nudi pa veliko osnovnega. Snema 4K do 60 svs, pri čemer Nikon izpostavi, da je 4K 60 svs v DX načinu, in da je 4K 30 svs prebran iz 6K. Poleg tega ima 10-bit H.265 interno, N-Log in HLG, waveform in timecode, kar so funkcije, ki jih pri retro modelu ne bi pričakoval. 

Za potovanja je to več kot dovolj: dobiš kakovost, dobro stabilizacijo in uporaben zaslon. Če pa je tvoj glavni fokus video in želiš polno širino pri 4K 60 svs brez kompromisov, je treba vedeti za DX izrez in to sprejeti kot del cenovnega in konceptnega razreda.

Ko s sodobno kopijo legende, fotografiraš najvišjo Nikon legendo.

Nikon Zf, Nikkor 50mm f/1.4, 1/30sek, f, 2.8, ISO 3200.

Nikon Zf, Nikkor 24-120mm f/4, 1/200sek, f, 4, ISO 200.

Nikon Zf, Nikkor 50mm f/1.4, 1/250sek, f, 1.8, ISO 200.

Nikon Zf, Nikkor 50mm f/1.4, 1/750sek, f, 2.8, ISO 200.

Nikon Zf, Nikkor 24-120mm f/4, 1/100sek, f, 4, ISO 200.

Nikon Zf, Tamron 70-180mm f/2.8, 1/200sek, f, 2.8, ISO 200.

Nikon Zf, Tamron 70-180mm f/2.8, 1/500sek, f, 2.8, ISO 200.

Posebno poglavje je črno-bela fotografija. Namensko stikalo za B&W in profili Flat Monochrome ter Deep Tone Monochrome naredijo Zf zanimivo tudi za fotografe, ki radi delajo serije v črno-belem, ker ti fotokamera omogoči hiter preklop v drugačno razmišljanje. To je ena redkih sodobnih fotokamer, kjer je črno-beli pristop res del koncepta, ne samo menijska izbira. 

 

Zaključek

Nikon Zf je fotokamera za fotografe, ne za lovce na specifikacije. Je za tiste, ki jim je všeč, da nastavitve vidiš in čutiš, da ima fotokamera karakter in da te malo upočasni, a te pri tem ne kaznuje z zastarelo zmogljivostjo. Ravno obratno: EXPEED 7, prepoznavanje motivov, hiter AF in 3D sledenje, zelo dobra stabilizacija in napredne video možnosti naredijo Zf za resno orodje, ki je samo zavito v retro obliko. 

Komu kamero Nikon Zf priporočam? Fotografu, ki uživa v potovanju, ulici, reportaži, portretu, in želi poln 35 mm format v ohišju, ki ga navdihuje. Tistemu, ki je nekoč držal v roki FM ali FE (ali pa si je to vedno želel) in hoče, da mu duša zopet malo zapoje, ko prime fotokamero. In tudi tistemu, ki še ni »old boy«, ampak mu je všeč retro pristop in želi sodoben Nikon AF.

Komu je ne bi? Fotografu, ki večino časa fotografira šport in divjino z velikimi teleobjektivi in želi maksimalno ergonomijo, globok grip, joystick in najhitrejše tipalo brez kompromisov zaporednega zaklopa pri elektronskem zaklopu. Tam bodo drugi modeli bolj logična izbira.

Kot nadgradnja? Če prihajaš iz Z fc, je Zf skok v drug svet že zaradi tipala in stabilizacije. Če prihajaš iz starejših Z (recimo Z6 II), pa je Zf zanimiva predvsem zaradi EXPEED 7 generacije AF in stabilizacije, ob pogoju, da ti retro ergonomija sede. In, če si še vedno nekje v analogni nostalgiji ali DSLR navadi, je Zf verjetno najbolj prepričljiv Nikon “most” v brezzrcalni svet do zdaj.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si