O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

O fototehniki in fotografiji pišem od leta 1996. Že moj prvi članek “Kemija Adijo!” (PDF datoteka) je bil za mnoge “konfuzen”. Takrat sem bil še globoko v analogni fotografiji, obenem pa sem v grafiki že digitaliziral slike s skenerji in živel v svetu, kjer je bila digitalna obdelava nekaj povsem normalnega. Zato sem si drznil zapisati članek z bogokletnim naslovom, ki ga mnogi še leta 2002, ob izidu moje prve knjige (PDF knjiga e-Fotografija), niso razumeli. Že takrat sem vedel, da se fotografska tehnika hitro spreminja in, da se bo morala prej ali slej posloviti od nekaterih svojih “svetih krav”.

V vseh teh letih sem se trudil ostati čim bolj objektiven. Nikoli si nisem zatiskal oči pred tem, kaj je dobro in kaj slabo, niti se nisem pustil voditi željam proizvajalcev ali mnenjem drugih. Vedno sem želel stvari poimenovati takšne, kot zame so. Tudi v tem zapisu ni nič drugače. Želim, da se zavedamo, da je novost tu med nami, da fotokamera večini ljudi danes ne pomeni več nič posebnega, saj jim fotofon povsem zadostuje. A nam, ki še cenimo kamero, to nekaj pomeni. Vemo, da nam lahko ponudi krepko več kot telefon – v načinu dela, občutku in končnem rezultatu.

Glede na to, da pišem, predavam o fotografiji, izdajam revijo in že skoraj dve desetletji vodim fotografe po svetu, bi lahko kdo rekel, da si s takim zapisom kopljem svoj grob. A ne morem trditi, da je vse lepo in po starem, če pa prodajni rezultati, cene fotokamer in objektivov jasno kažejo, da ta industrija še komaj drži glavo nad vodo. Nič hudega, fotografija s fotokamero ne bo izginila. Fotografirali bomo še naprej. Mi, ki si želimo nekaj več od tehnično dobre slike, bomo fotokamero še vedno vzeli v roke. Enako kot dober hi-fi. A vidi se na daleč: industrija ve, da je to vse bolj tržna niša, in tudi mi uporabniki te tehnologije bomo vse bolj eksoti. Ampak mi vemo, zakaj vztrajamo. Tudi sam dobro vem, zakaj imam še hi-fi in zakaj fotokamere ne odložim.

Maxellova reklama je bila v osemdesetih in devetdesetih letih prepoznavna kot Kodakovi filmski panoji. Obe znamki sta takrat predstavljali več kot samo izdelek – bili sta simbol dobe, ko sta bila zvok in fotografija del istega vesolja. Analogni svet je imel svojo toplino, svoj šum, svojo nepopolnost, ki je prav zaradi tega delovala popolno. Ko si v roke vzel nov Kodak film ali v kasetofon vstavil svež Maxellov trak, je bil občutek podoben: pričakovanje, da boš ujel nekaj, kar bo obstalo. Dober posnetek – zvočni ali fotografski – te je lahko dobesedno premaknil iz stola. Ne zaradi glasnosti, temveč zaradi vsebine. V tistih trenutkih smo razumeli, da je tehnologija samo most; izkušnja pa je tista, ki nas definira.

V fotografiji sem že 50 let, od tega 45 let poklicno. Dobro je, da od svojega začetka nisem bil samo v klasični domeni fotografije, ampak tudi v industrijski – kot grafični fotograf v pripravi za tisk, kjer je bila digitalizacija slike doma že desetletje prej, preden je vstopila v vsakdanjo fotografijo. Ravno to mi je kasneje olajšalo razumevanje sprememb. Videl sem prehod od filma in temnice do rastriranja, barvne separacije, skenerjev, tipal, računalnikov, fotofonov in danes umetne inteligence. To, da poznam staro in hkrati vidim novo, mi pomaga, da ne zaspim, ampak spremembe sprejmem z glavo, ne samo s čustvi.

Včasih se zavestno ustavim in se vprašam, kdaj se je fotografija začela tako hitro spreminjati. Ne govorim o ustvarjanju s fotokamero kot takem, ampak o trgu, navadah in odnosu do tehnike. In hitro vidim, da smo podobno zgodbo že doživeli – v svetu hi-fi opreme. Vzpon in zaton te tehnologije vsi dobro poznamo, zato je primerjava s fotografijo zelo poučna.

V osemdesetih letih je bila hi-fi oprema nekaj, kar si imel skoraj obvezno doma. Sestavljeni sistemi, kvalitetni ojačevalci, gramofoni, tunerji, predvajalniki kaset – Technics, Pioneer, Marantz, Sansui, Kenwood, Akai, Nakamichi, Rotel in še mnogi drugi so bili nam še dosegljiv prestiž, o katerem smo razpravljali v nedogled. Tudi sam sem imel hi-fi in ga imam še danes. Enako moji prijatelji. Takrat smo se pogovarjali ure in ure: kateri zvočniki so bolj linearni, kateri ojačevalec ima toplejši zvok, kateri gramofon manj trese iglo. Hi-fi je bil del identitete. Pri meni doma smo ga imeli in imamo tako samoumevno, kot jedilno mizo – in še kar nekaj mojih vrstnikov prav tako.

Potem je prišel walkman in glasbo prestavil v žep. Za njim diskman. In na koncu mp3 ter kot žebelj v krsto, iPod. Ljudje so glasbo vzeli iz dnevne sobe in jo odnesli na ulice. Sistem komponent, ki si ga tako skrbno postavil po policah, je čez noč postal relikvija. Hi-fi ni izginil, a postal je niša. Ostal je v rokah audiofilov in nostalgikov, ki jim zvok pomeni nekaj več kot le spremljava dneva. Danes? Vse je v eni napravi, ki se ji reče pametni telefon. Steve Jobs je bil vizionar in z iPhone pospravil hifi, fotokamero, računalnik in predvajalnik v žep. Na koncu lahko s to napravo še celo telefoniramo, brskamo po spletu...

In ko to gledam danes, se ne morem izogniti vprašanju: ali ni s fotografijo popolnoma isto kot s hi-fi in še drugo tehniko.

Sedemdeseta, osemdeseta in devetdeseta leta so bila obdobje, ko so fotografijo oblikovali sistemi in znamke, ki jih danes mlajši komaj še poznajo. Leica, Rollei, Rolleiflex, Praktica, Petri, Yashica, Mamiya, Bronica, Minolta, Konica, Ricoh, Agfa, Voigtländer, Topcon, Zenza, Exakta – to so bile ikone. Tem so sledili Canon, Nikon, Pentax, Contax, Olympus, Fujifilm, Sigma, Panasonic in še kdo. Proizvajalcev fotokamer in objektivov je bilo več kot štirideset. Trg je bil širok, raznolik in ustvarjalen. Vsak sistem je imel svoj karakter, svoj zvok zaklopa, svoje objektive in svoje uporabnike.

Potem pa se je zgodilo nekaj podobnega kot v hi-fi svetu. Ko so mobilni telefoni dobili tipala in objektive, so se zgodile tri stvari hkrati. Fotokamera je prvič postala nekaj, kar imaš vedno pri sebi. Računalniška obdelava in umetna inteligenca sta nadomestili znanje o svetlobi in nastavitvah. Delitev fotografij je postala trenutna. (Članek: Moji prvi preizkusi mobilnih telefonov s kamero)

V svetu, kjer štejeta hitrost in kompaktnost, je fotofon prevzel večino nalog klasične fotokamere. Trg fototehnike se je začel krčiti. Eden za drugim so proizvajalci izginjali ali se umikali na rob. Danes je ostalo le še nekaj sistemov, ki vztrajajo: Canon, Nikon, Sony, Fujifilm, OM-system, Panasonic, Leica. Tudi ti se borijo s povsem novimi trendi, ki fotografijo spreminjajo hitreje kot kadarkoli.

Tukaj pridemo do nas, »Old boys« fotografov. Tisti, ki smo odraščali s filmom, ročnim fokusom, brez svetlomera in z 12 ali 36 posnetki v fotokameri, svet fotografije doživljamo drugače kot generacije danes. Tehnični del ni bil ovira, ampak del čara. Ko si kupil fotokamero, si kupil tudi pot učenja. Mi, »Old boys«, smo bili navajeni čakati na rezultat, se učiti iz vsakega filma posebej, razumeti svetlobo in meje materiala.

Danes je razmišljanje drugačno. Za večino je fotokamera le še ena naprava, pogosto nepotrebna. Ko kdo pride k meni domov, moj hi-fi sistem nikogar več ne pritegne. Enako jim nič posebnega ne pomeni »prava« fotokamera. Vse je preseljeno v fotofon, v hiter dotik, hitro funkcijo in hitro delitev.

Včasih se pošalim, da smo mi »Old boys« fotografi, ki vztrajamo pri fotokamerah, kot nekakšni tehnološki zombiji. Žal vse prevečkrat slišim, da te novosti v tehniki in njihovi uporabniki nimajo nič skupnega s fotografijo. Toda, živimo v svetu stare dobre tehnike, ki je še vedno kakovostna, a ima pomanjkljivosti, ki jih sodobni, hitri svet ne potrebuje več. Mi pa se je še vedno oklepamo. Ne iz gole nostalgije, ampak zato, ker nam pomeni orodje za zavedno ustvarjanje. A novo je domena modernega, hitrega in drugače ustvarjalnega sveta.

Kljub vsemu poznavanju in uporabi klasične fototehnike, sam ne živim v preteklosti. Še vedno rad poslušam hi-fi, še vedno uporabljam fotokamero, hkrati pa se zavedam, da gre tehnika naprej. Spremljam novosti, preizkušam, razmišljam, kako jih umestiti v svoje delo. Žal pa ne znam razmišljati z glavo mladih. Njihov svet hitrosti, aplikacij in nenehnega skakanja med platformami mi ni domač. Ravno zato vem, da tehnološko ne smem zaspati.

Naša stara tehnologija nam je dala znanje, občutek za svetlobo in potrpežljivost čakati na fotografijo, razumeti, kako se slika izgradi. To je dobra osnova, da novosti lažje sprejmemo, ne da bi jih slepo zavrnili. Dobro je, da sem bil od začetka v grafični in industrijski fotografiji, kjer je bila digitalizacija slike doma že veliko prej, kot jo je spoznal fotograf. Ta izkušnja mi pomaga, da nove tehnologije ne doživljam kot grožnjo, ampak kot še en korak v razvoju slike.

Fotografija danes živi med dvema svetovoma – med klasično tehniko, ki nas uči potrpežljivosti, in sodobnimi napravami, ki prinašajo hitrost, mobilnost in stalno prisotnost. V poslovnem svetu si ne moreš privoščiti, da zaspiš; brez novih tehnologij te hitro pusti za seboj. Enako velja za sodobno AI – prav izkušnje ti omogočajo, da jo uporabiš v svoj prid, kot dodano orodje, ki razširi tvoje znanje in ne zamenja tvojega ustvarjalnega pogleda.

Prav zato se zavestno podajam tudi v razumevanje nove AI tehnologije, čeprav na prvi pogled z domeno klasične fotografije nima veliko skupnega. V bistvu ne gre za zajem svetlobe s tipalom in objektivom, ampak za izdelavo slike v smislu generiranja in digitalne kompozicije. To ni fotografija v klasičnem pomenu, je pa del sodobne vizualne zgodbe, ki je ne morem ignorirati.

Zaspati ne smeš, saj hitro ostaneš zaprt v sobi med svojo »staro« tehniko, ki v sodobnem svetu nima več veljave. To bi bila največja napaka. Raje poskušam sprejeti novo, ob tem pa ohraniti tisto, kar nam je stara tehnologija dala: znanje, občutek in spoštovanje do procesa.

Naj fotokamera še živi. Naj ne postane zgolj niša kot hi-fi, ampak zavestna odločitev tistih, ki vemo, zakaj jo še vedno vzamemo v roke. In naj nas še vedno spremlja tisti pravi fotografski pozdrav - dobro luč!

Zaključna misel

Ko pomislimo na čase, ko smo fotografirali, poslušali glasbo in ustvarjali brez naglice, hitro spoznamo, da v resnici ne pogrešamo naprav, ampak občutek. Tisto pričakovanje, ko si v rokah držal nov film ali prazen trak, ko si vedel, da bo vsaka napaka del zgodbe, vsaka nepravilnost pa imela svoj čar. Analogni svet ni bil popoln, a je znal v nas prebuditi popolne trenutke.

Tudi danes, v obdobju natančnih tipal, čistih digitalnih posnetkov in takojšnjih rezultatov, ostaja bistvo enako: dobra fotografija ni dobra zaradi tehničnih podatkov, tako kot dobra glasba ne ostane v tebi zaradi decibelov. Ostane, ker nekaj začutiš. Ker te spomni na trenutek, ki ga tehnologija sama ne zna razložiti. Ker te za hip odmakne od vsakdana in ti da občutek, da si del nečesa večjega.

Zato je morda prav, da se občasno vrnemo k misli, ki nas je spremljala že v analognih časih: tehnika je lahko popolna, a brez občutka nima duše. Tisto, kar nas premakne, ni popolnost slike ali zvoka, ampak energija trenutka, ki ga ujamemo—ali pa nas ujame on.

In če nas ob poslušanju glasbe, ali gledanju fotografij vsaj za trenutek “odpihne iz stola”, potem vemo, da smo ustvarili, videli nekaj, kar ima smisel.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si