Naročite se na enovice

http://www.zdrzi-dlje.si/
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

 

Canon EOS 350D / Test

Avtor:Matjaž Intihar
27.04.2005 19:57
Stran:

Funkcije in delovanje

 

Veliko oznak na kameri poznamo že iz leta 1986 in prvih dveh kamer serije EOS, modela 650 in 620. Oznake plod digitalnih potreb, pa iz EOS D30. Same nastavitve in gumbi so nam že dobro poznani iz predhodnice EOS 300D. Le s to razliko, da imamo sedaj nekaj več uporabnih nastavitev in kakovostnejše gumbe.

 

EOS 350D ima vgrajeno novo CMOS tipalo, velikosti 22,2 x 14,8mm in z efektivno 8.0M točk. Občutljivost tipala lahko nastavljamo od 100 - 1600ISO. Zajeto sliko nam procesira DiGIC II analogno/digitalni konverter, ki je enak kot v profesionalnih kamerah EOS 1D MkII in EOS 1Ds MkII. Novo tipalo je zelo varčno z energijo, prav tako sam DiGIC II procesor. S Canon CMOS tehnologijo tipala in odličnim DiGIC procesorjem pridobimo tudi na zelo kakovostni fotografiji pri fotografiranju z visoko nastavljeno občutljivostjo tipala.

 

Pri Canonu že nekaj let opozarjajo, da je kakovost končne fotografije, poraba energije in hitrost procesiranja zelo odvisna prav od procesorjev in njegovih algoritmov. Trdijo tudi, da je šum slike bolj odvisen od slabega procesiranja slike kot od tipala. Zato ne čudi, da dajejo pri Canon-u velik poudarek prav na svoj DiGIC procesor. Pri kamerah višjega razreda z njim dosegajo vrhunske končne rezultate glede kakovosti fotografije. Pri kamerah nižjega razreda pa z njim laže kontrolirajo razmerje cena/kakovost kamere.

 

Zapis na CF (CompactFlash) pomnilniške kartice je možen tako posamično kot skupno v JPEG in RAW zapisu. Barvni prostor lahko nastavimo med sRGB in Adobe RGB. Sliki lahko že v fazi procesiranja določimo elektronsko ostrino, tonsko vrednost, kontrast in saturacijo barv. Prav tako lahko nastavimo možnost ČB zajema z različnimi efekti filtrov ali tonske predelave. Za film ČB fotografa bolje razumljeno, kot da bi pri fotografiranju uporabljal različne barvne filtre (rumeni, oranžni, rdeči...) ali pa sliko razvijal s kemikalijami, ki sliki dodajo določen barvni ton (sephia...)

 

Merjenje svetlobe je omogočeno po celotni površini v 35 poljih, po celotni površini s poudarkom na centralnem delu in na sredini v polju 9% slike v iskalu. Kot pri vseh EOS kamerah nižjega cenovnega razreda tudi EOS 350D ne omogoča spot/točkovnega merjenja svetlobe. Glede na poznavanje Canon SLR kamer bi lahko rekel, da je to bolj njihova "kaprica nižjih cenovnih razredov". Vendar se vprašajmo, koliko spot merjenje sploh potrebujemo pri teh kamerah, ki so iz pogleda SLR uporabnikov namenjene manj zahtevnim fotografom. Marsikateri bolj tehnično usmerjeni fotograf misli, da če nam to funkcijo že omogoča malo boljša kompaktna kamera, da bi to lastnost lahko imel tudi EOS 350D. Vendar po izkušnjah sodeč, je spot/točkovno merjenje redko kdaj potrebno in za hobi fotografa sploh uporabno. Kdor ga potrebuje, je že tako zahteven fotograf, da bo segel po kameri višjega razreda.

 

EOS 350D ni in ne bo namenjena zahtevnejšim uporabnikom. Zato se v tem najnižjem, pa tudi srednjem razredu pri Canon-u vedno odrečejo nekaterim lastnostim, ki pa so nato dosegljive v njihovih višjih razredih. In še nekaj je pomembno. Nižji je cenovni razred, slabša je kakovost tipal za AF in merjenje svetlobe. Izkušenemu fotografu je sistem za merjenje svetlobe samo pripomoček za oceno moči svetlobe. Sam pa nato pri zahtevnih posnetkih še opravi ročno korekturo. Hobi fotograf pa se v skoraj vseh primerih prepusti avtomatiki, predvsem več polnemu merjenju po celotni površini. Kdor pa ni prepričan v pravilnost osvetlitve pa izkoristi "bracketing" možnost treh posnetkov z različnimi osvetlitvami.

 

 

EOS 350D nam ne ponuja za EOS kamere višjega razreda večji, okrogli vrtljivi gumb za premik nastavitev.

 

Nastavitve korektur bele barve v kameri EOS 350D so klasične, avtomatska, umetna luč, sončna svetloba, bliskavica itd., plus lastna nastavitev, ki jo opravimo tako, da naredimo posnetek in nato s pritiskom na gumb kamera opravi korekturo in nastavitev. EOS 350D pa so dodali še "bracketing" lastnost zajema treh posnetkov zaporedoma, vsakega z možnostjo različne prednastavljene korekture bele barve. Očitno je laže dodati to "programsko" možnost, kot pa "pravo" točkovno merjenje svetlobe.

 

Iskalo ima možnost korekture dioptrije od -3 do +1. Pogled skozi njega je čist, saj je medlica zelo fino brušena. Vendar pa zaradi majhnosti zrcala in s tem manjše količine svetlobe v iskalu temnejši kot smo ga vajeni pri kamerah polnega 35mm formata. K malo temnejši sliki v iskalu pripomore tudi izbira zrcal namesto klasične prizme. Je pa zaradi tega kamera nekaj gramov lažja. Iskalo nam pokaže 95% motiva, kar pomeni, da bo še nekaj več od videnega zajeto na tipalo. Medlica na kateri se projicira slika motiva je fiksna, tako da ni možnosti menjave. Poleg klasičnih nastavitev že znanih iz EOS 300D, v iskalu vidimo še FE (kompenzacijo osvetlitve s bliskavico) in sinhronizacijo bliskavice pri kratkih časih osvetlitve (nad sinhronizacijskim časom 1/200 sekunde).

 

Avtomatska ostritev deluje preko že dobro znanega TTL-CT-SIR sistema s CMOS tipalom (ne tistim za zajem slike) in s sedmimi ostritvenimi točkami, katere lahko nastavljamo ročno, ali pa ostritev med njimi prepustimo avtomatiki. Poleg enkratnega ostrenja (One-Shot AF), nam EOS 350D nudi še avtomatsko izbiro med enkratnim in sledenjem objekta (AI Focus) in stalnim sledenjem premikajočega se objekta ali premika kamere in različno oddaljenega motiva (AI Servo). V slabših svetlobnih pogojih nam pri ostrenju pomaga stroboskobski blisk (4X) iz vgrajene bliskavice.

 

ISO občutljivost so od 100 do 1600ISO. Zaklop deluje v območju od 30 do 1/4000 sekunde, s sinhronizacijskim časom 1/200 sekunde in možnostjo B nastavitve.

Hitrost zaporednega snemanja je max. 3pvs (posnetka v sekundi) in max. 14 JPEG (5 RAW+JPEG) fotografij do zapolnitve notranjega spomina in upočasnitve delovanja kamere.

 

 

Nastavitveni gumbi, katere upravljamo s palcem in kazalcem so dobro razporejeni.

 

EOS 350D po prvem pregledu

 

Kamera preseneča z majhnimi merami in težo samo 485g, brez baterije. Mogoče se bo marsikomu, ki je vajen večjih kamer EOS 350D zdela premajhna. Vendar se jo kljub majhnosti še vedno dobro drži v roki, oziroma za še boljši oprijem je možno dokupiti dodatni nastavek, ki ga privijemo spodaj in v katerem sta lahko dve baterije.

 

Večina nastavitvenih gumbov na kameri je dobro postavljenih in preglednih. Na začetku spoznavanja s kamero, nam samo nekaj gumbov na zadnjem delu kamere dela malo težav. Pa jih kmalu spoznamo in se jih navadimo. Predvsem moti, da nekatere gumbe samo pritisnemo in se spremeni nastavitev (način proženja), pritisnemo drugi gumb, pa je treba obračati kolesce za prožilcem (korektura, Av), ali pa pritisnemo enega izmed petih funkcijskih gumbov, ki so v krogu, pridemo v MENU in preko njega prestavimo želeno. Na koncu pa je treba še s tipko SET potrditi izbrano. Toda kot že omenjeno, se hitro privadiš nastavitvam in je zelo dobrodošlo, da imamo večino gumbov za najbolj pomembne večkrat spremenljive nastavitve na kameri. Oziroma, večina uporabnikov kamere EOS 350D bo le malokrat sploh prenastavljala enkrat že izbrane nastavitve. V primeru, da pa jih bodo, pa jim na prvem mestu ni pomembna čim bližja pot in hitrost do njihovih sprememb. Vsi glavni podatki o načinu zajema slike na zgornjem LCD zaslonu so dobro vidni.

 

Tistim, katerim bo to prva Canon kamera, se bo treba pomena funkcijskih "ikon" na LCD zaslonu šele navaditi, da bodo lahko takoj ocenili s kakšnimi nastavitvami fotografirajo. V pomoč po takojšnjem videnju dodatnih parametrov, katere nastavljamo preko MENU-ja pa nam je gumb INFO. S pritiskom na njega se nam na večjem TFT zaslonu prikažejo vsi glavni parametri, od datuma in ure fotografiranja, nastavljenih korektur osvetlitve, izbire barvnega prostora (sRGB, Adobe RGB), parametra elektronskih korektur (ostrina, tonske vrednosti, kontrast, saturacija barv), do ISO in še proste količine MB na pomnilni kartici.

 

Vratca za katerimi je CF pomnilna kartica se lepo odpirajo. Gumb s katerim odmaknemo kartico iz ležišča ima dve poziciji, "kolena". Sprva samo malo pritisnemo gumb in kartica je zadosti iz kamere, da jo primemo s prstoma in odstranimo. Nekatere kartice pa gredo nerade iz ležišča. Takrat samo še malo bolj pritisnemo gumb in tudi te kartice bomo enostavno odstranili. Vratca za baterijo odpremo tako, da z nohtom premaknemo zatič, ki jih drži zaprte. Vendar tako kot mnogo drugih kamer, ima tudi ta v globljem delu zatiča majhno vdolbinico. Zelo lahko se vam zgodi, da se vam zatakne noht. Predvsem ženske z daljšimi nohti morajo biti zelo pozorne pri odpiranju vratc za katerimi je baterija NB-2LH.

 

Kljub temu, da je baterija kapacitete samo 720mAh, pa je zdržala 1065 posnetkov in še ni bila prazna. Pozna se, da je bila baterija nova. Prvič je bila polnjena več ur (nekateri proizvajalci za Li-Ion baterije priporočajo prvo polnjenje 16h) in nato dvakrat povsem prazna in zopet normalno polnjena. Po kakšnih 50 polnjenjih bo najbrž zdržala že manj. Toda tudi v navodilih uradno zapisanih cca. 600 posnetkov popolnoma zadostuje vsakemu fotografu. V vsakem primeru, pa si je vedno dobro dokupiti rezervno baterijo. Toda preizkus vzdržjivosti mi je pokazal, da so kameri EOS 350D, navkljub večim možnostim naproti predhodnici EOS 300D, močno zmanjšali porabo energije. K temu pripomore predvsem novo CMOS tipalo z 8.0M točkami in DiGIC II procesor. Čeprav je tipalo tako po velikosti, kot številu točk enako kot tisto v EOS 20D, pa je v osnovi drugačno. Zelo očitno spremenjeno predvsem iz pogleda varčne porabe energije, pa če tudi gre nekaj te spremembe na račun kakovosti končnega produkta, to je fotografije. Kamere v različnih uporabniških in cenovnih razredih se morajo nekje razlikovati med seboj.

 

 

Canon tudi v najcenejšem DSLR razredu še ostaja na CF pomnilnih karticah.

 

Izbira dodatnih nastavitev, ki nam jih kamera ponuja preko MENU-ja je razdeljena na pet posameznih oken. Ko se nam po pritisku gumba MENU prikažejo na TFT zaslonu nastavitve, so sprva slabo vidne. Ne povsem beli zapisi so na sivi podlagi. Ko pa se s štirifunkcijskim gumbi premikamo po nastavitvah, pa le te postanejo bele, poveča se kontrast in napisi so dobro vidni. Večino nastavitev v prvem in drugem oknu lahko izbiramo kar preko gumbov na kameri. Vsaka prenastavitev lastnosti pa potrebuje potrditev z gumbom SET. Marsikateri uporabnik se bo moral po izbiri želene lastnosti te potrditve še navaditi. Jih ni malo novih lastnikov kamere, ki so v prvih dneh rokovanja s kamero kar malo jezni zaradi potrebe po tej potrditvi. Pa se v nekaj dneh fotograf te potrebe navadi in kamero brez najmanjše jeze z zadovoljstvom uporablja.

 

Tretje okno nam ponuja nastavitev funkcij v načinu pregleda posnetih fotografij. Naproti kompaktnim kameram je teh nastavitev zelo malo. Vendar je treba vedeti, da fotograf, ki uporablja DSLR kamero, večino fotografij prenese v računalnik in jih tam s programi za obdelavo fotografij dodatno obdela. Zato bi bila množica dodatnih funkcij v kameri povsem nepotrebna.

 

Četrto in peto zadnje okno pa nam ponujata nastavitve kamere (vklop/izklop ali nastavitev časa delovanja kamere v nedelujočem stanju, avtomatsko rotiranje pokončno zajete fotografije, svetlost TFT zaslona, formatiranje pomnilne kartice, Cf (lastna izbira nastavitev), izbris vseh funkcij in povrnitev v osnovne nastavitve kamere, ter "Sensor cleaning", s katero funkcijo se nam odpre zaklop za toliko časa, dokler ne zmanjka baterije ali dokler kamere sami ne izklopimo. To funkcijo potrebujemo takrat, ko želimo očistiti tipalo prahu. Manj izkušenim priporočam, da čiščenje prepustijo servisu.

 

Preko Cf (Custom Function) "lastnih nastavitev", lahko izbiramo med devetimi možnostmi, ter jih prenastavljamo ali izklopimo. Večino teh dodatnih nastavitev potrebuje izkušeni fotograf.

 

Prva pa je zelo dobrodošla vsem. To je možnost, nastaviti dodatno funkcijo gumbu SET. Lahko izbiramo med (ločljivost in kompresija slike, elektronka korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv, hitrim pregledom fotografij in premik med točkami ostrenja). Glede na to, da na kameri že imamo gumba za premik med točkami ostrenja (desno zgoraj na zadnjem delu kamere) in za hitri pregled slik (drugi spodnji ob TFT zaslonu) sta zanimivi predvsem nastavitvi za ločljivost in kompresija slike, elektronska korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv. Vsaj meni je nastavitev ločljivosti in kompresije najbolj uporabna.

 

 

Na levi strani imamo za gumastim zatičem nastavke za video izhod, daljinski žični prožilec in USB 2.0 izhod.

 

Druga nastavitev nam omogoča redukcijo šuma pri daljših osvetlitvah. Zanimive so še možnosti "Mirror lockup" (ob pritisku na prožilec se dvigne zrcalo, zaklop pa odpre šele po ponovnem pritisku na prožilec), možnost nastavitve različnega časa pri delovanju bliskavice in nastavitev AF/AE zaklenitve pod različnimi možnostmi in gumbi.

 

Že na podlagi teh prvih spoznanj lahko opazimo, da nam EOS 350D nudi to kar so mnogi pogrešali pri EOS 300D. Verjamem pa, da bo marsikomu spet kaj manjkalo. Vendar se bo počasi treba navaditi in spoznati, da nam podjetja nudijo v določenih razredih samo toliko, kolikor mislijo, da fotografi potrebujejo in so pripravljeni za določeno ceno kamere tudi plačati. Več pa nam nudijo v višjem in predvsem dražjem razredu. Povsem enostavna logika, ki pa se zadnja leta zaradi hitre menjave foto digitalnih kamer in predvsem izrednega povpraševanja pri mnogih kupcih izgubi.

 

Še enkrat bolj se bo treba spoznati z dejstvom, da je vsaka kamera narejena za svoj namen uporabe in predvsem uporabniške vrednosti. Predvsem cena kamer je še vedno tisti napačno razumljeni element, da tudi od tistih kamer iz najnižjega razreda pričakujemo enostavno preveč. Se še spomnite mednaslova iz leta 2003, 4. št. revije ob kamerah EOS D60, EOS 10D in Nikon D100, "za tiste ki želijo več in revne profesionalce"! Danes se vsak profesionalni fotograf nasmeji tej trditvi. Leta 2003 pa je bilo kar precej zamer. Zaradi visoke cene pravih PRO DSLR kamer si takrat naše redakcije še niso mogle privoščiti najboljših kamer. In povprečne kamere so kar naenkrat postale odlične za profesionalne fotoreporterje. V analogni dobi kamer srednjega razreda še v roke ne bi vzeli, sedaj pa so jih na vso moč hvalili.

 

Veljko Jukič, fotoreporter iz sveta formule 1, je bil tudi med njimi. No zameril mi ni, je pa čez čas na lastni koži spoznal, da se za resno delo ne gre igrati z neprimerno opremo. O tem je tudi zapisal dva prepričljiva članka.

In nič drugače ni danes. Kot sem že zapisal ob EOS 300D, da se ne zaletite v njen nakup, če želite več, prav tako ne pričakujte, da bo EOS 350D zamenjala zmožnosti in uporabnost EOS 20D. Kar pomeni, EOS 350D je odlična kamera za vsakega povprečnega hobi fotografa, ki si želi DSLR kamero in ve, kaj ta zmore.

$$PAGE$$

 

 

 

EOS 350D v praksi

 

Poudarjam še enkrat. EOS 350D je kamere najnižjega DSLR razreda in temu primerno tudi prirejena za delovanje, uporabo in tehničnimi zmožnostmi. Spoznavanje z njo je za vsakega Canon uporabnika zelo enostavno. Drugi, ki so do sedaj imeli SLR kamere drugih proizvajalcev pa se bodo morali na Canon filozofijo gumbov in menija še navaditi. Pa ni zapleteno, zato si glavne nastavitve lahko zelo hitro nastavimo po lastnem okusu.

 

Delo s kamero je enostavno, dokler jo uporabljamo za hobi fotografijo. Torej ne potrebujemo hitrega rutinskega dela. Množica gumbov, vedno potreben pogled na zadnji del kamere kjer je LCD zaslon in potrebna potrditev vsake zamenjave lastnosti v meniju so ovira, da bi kamera lahko nudila enostavnost in hitrost dela z njo. Motil me je tudi gumb za vklop/izklop kamere. Če izklopljeno kamero damo k očesu in opazimo, da ne moremo delovati ter jo želimo prižgati, je gumb za vklop kar težko doseči s palcem, ne da nam ni treba kamere odvzeti od očesa. Vse ostalo na kameri pa nam daje občutek dobrega delovanja in visoke tehnologije.

 

Objektiv 18 - 55mm, f/3,5-5,6 II je druge generacije. Malo je obli­kovno spremenjen in najbrž sedaj prirejen tipalu z višjo ločljivostjo. Na žalost ima plastični nastavek za na kamero. Fotograf, ki večkrat menja objektive s tako rešitvijo ne bo zadovoljen. Kaj hitro se vam lahko zgodi, da s kovinskim na­stavkom na kameri odluščite delček plastike, ki lahko nato pade na lečo objektiva, v njega ali celo v notranjost kamere. Vendar ima ta pristop svojo pozitivno stran. Za dobro optično kakovost, kakršno potrebuje hobi fotograf, je treba odšteti zelo malo denarja. Navoj pa je EF-S. Tako, da objektiv lahko do sedaj uporabljamo samo na EOS 20D, EOS 300D in EOS 350D.

 

S kakovostjo slike sem bil povsem zadovoljen. Seveda po mojih merilih. Res pa je, da je pri DSLR kamerah sama kakovost slike težje merljiva. Le ta je zelo odvisna tudi od kako­vosti samega objektiva. In tu lahko nastopijo novi kompromisi. Boljši objektiv je v samem cenovnem razredu kamere EOS 350D.

 

 

Prva kamera katero sem dobil na preizkus je ostrila v ozadju. Kamere še niso bile na prodajnih policah, zato sem na preizkus vzel še dve novi kameri. Če bi še katera izmed njih imela to težavo, kamer iz prve pošilke še nekaj časa ne bi bilo na prodajnih policah. Vendar pa sta se obe kameri izkazali, da nimata te napake. In preizkus se je lahko pričel.

 

 

Kaj kamera zmore, sem preizkusil v studiu preizkusil z objektivom 50mm f/2,5 macro, pri zaslonki 11. Občutljivost 100ISO.

 

 

Občutljivost 200ISO.

 

 

Občutljivost 400ISO.

 

 

Občutljivost 800ISO.

 

 

Občutljivost 1600ISO. Pri 100 in 200ISO je slika zelo kakovostna. Skoraj v celoti je zapis primerljiv z EOS 20D. Pri višji občutljivosti pa je EOS 350D pridobila na višji kakovosti naproti EOS 300D in ostalim konkurenčnim kameram, vendar pa je EOS 20D še v prednosti.

 

 

100ISO. Tonske vrednosti so odlično zasičene.

 

 

1600ISO. Malo šuma in še vedno odlična zasičenost tonskih vrednosti.

 

 

EF-S 18-55 II., 100ISO

 

 

EF-S 18-55 II., 1600ISO

 

 

EOS 350D, EF 50mm f/2,5 macro, zapis globinske ostrine pri različnih zaslonkah. Zaslonka 4

 

 

Zaslonka 8

 

 

Zaslonka 16

 

 

Zaslonka 32

 

 

Bliskavica nam pri 18mm zadovoljivo osvetli motiv.

 

 

Ostrenje v slabih svetlobnih pogojih je zadovoljivo. Kameri lahko vklopimo pomoč pri ostrenju s pomočjo predbliskov vgrajene bliskavice.

 

 

1600ISO, 30 sekund

$$PAGE$$
Zaključek

 

Canon je z novo kamero zopet pokazal, kakšno kamero je treba dati na trg, da zadovolji kupce in samega sebe kot proizvajalca. Kupca s še zadovoljivo količino in kakovostjo tehnologije ter ceno, proizvajalca pa s tržnim deležem in možnim zaslužkom. Opaža se, da se drugi proizvajalci še niso približali Canon-u po teh dveh medsebojno pogojenih merilih.

 

Večina jih ponuja enako ali celo manj za več denarja. In težava, zaslužiti za nov razvoj je tu. Nekateri pa ponujajo celo več opreme poleg kamere, za manj denarja. Kar pomeni, da samemu proizvajalcu zopet ostane manj, kupec pa glede kakovosti in uporabnosti ni dobil nič več. In prav v tem delu je Canon že vsaj 25 let najmočnejši. Z obilico lastnih patentov nam lahko nudijo tehnično zmogljivo kamero za solidno ceno. Ni zaman, da so celo drugi v svetu po prijavljenih patentih.

 

EOS 350D je vsekakor kamera, ki navduši. Seveda, predvsem hobi fotografa. Na žalost DSLR kamere cenovno še niso na 100.000SIT (predvidevam, da bodo najcenejša DSLR ohišja kamer konec leta 500EURO), da bi lahko za samo nekaj 10 tisočakov posegli v višji razred. Vendar vseeno v premislek. Če ste zahtevnejši in fotografirate več, vam je lahko EOS 350D samo kamera za učenje digitalnega sveta ali kot druga kamera poleg zmogljivejše. Nikakor pa ne razmišljajte, da je EOS 350D kljub mnogim izboljšavam naproti EOS 300D, že primerljiva z EOS 20D, če ste imeli željo poseči po njej. Z EOS 350D je veliko bolj nerodno rokovati. Tudi samo delovanje vseh glavnih elementov od ostrenja, merjenja svetlobe in hitrosti delovanja se ne more primerjati z EOS 20D. Nič ni drugače kot v analogni tehniki.

 

Stran:
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com