Proizvajalci fotografske optike dodajajo v ime objektivov določene oznake, ki vsaka zase označuje določeno funkcijo in namen. Nekatere oznake navajajo funkcije in karakteristike, ki pa so jih pri različnih proizvajalcih poimenovali vsak po svoje. V tem članku bomo skušali razložiti pomen teh oznak in kakšno funkcijo imajo pri delovanju objektiva. Začnimo z najbolj pogosto uporabljanimi oznakami na objektivih.
Oznaka goriščnice objektiva je navedena v milimetrih (mm) in označuje goriščno razdaljo, ki jo ima objektiv. Pri fiksnih objektivih je to enojna oznaka npr. 135mm pri 135 milimetrskem teleobjektivu kot je naprimer Canon EF 135mm f/2 L USM. Pri objektivih z variabilno goriščnico (zoom) pa sta za goriščnico objektiva navedena dva podatka, ki pomenita razpon med najkrajšo in najdaljšo goriščnico, ki jo pokriva objektiv. Objektiv z razponom gorišnic med 70 in 200 milimetri bo imel oznako 70-200mm, kot jo ima na primer Nikonov objektiv AF-S VR Zoom-Nikkor 70-200mm f/2.8G IF-ED.
Oznaka svetlobne moči objektiva je navedena z največjo možno vrednostjo odprtine zaslonke. Zapisana je z črko f in številko, ki definira največjo svetlobno moč objektiva. Pri objektivih s fiksno goriščnico je navedena samo ena številka, kot na primer pri Canonovem objektivu Canon EF 135mm f/2 L USM, kjer oznaka f/2 pove, da ima objektiv svetlobno moč f/2 ali tudi, da je največja možna odprtina zaslonke pri tej goriščnici f 2.0, kar je za objektiv s takšno goriščnico (135mm), zelo dobro in omogoča fotografiranje v slabih svetlobnih pogojih, ob enem pa tudi močno zamegli ozadje za in pred objektom, kjer je točka ostrenja.

Pri objektivih z variabilno goriščnico (zoom objektivih), pa sta možni dve opciji. Profesionalni zoom objektivi imajo po navadi samo eno označbo za svetlobno moč, saj se največja svetlobna moč ne spreminja s spreminjanjem goriščnice objektiva in ostaja ista skozi celoten razpon nastavitev goriščnice. Takšen objektiv je na primer Nikonov AF-S VR Zoom-Nikkor 70-200mm f/2.8 G IF-ED.
Nekateri zoom objektivi imajo navedene dve različni vrednosti svetlobne moči saj se pri teh objektivih s podaljšanjem goriščnice, spremeni tudi svetlobna moč. Pri manjših goriščnicah je svetlobna moč večja, zato tudi manjša prva številka v označbi s podaljševanjem goriščnice svetlobna moč upada, zato je v označbi druga številka večja ter označuje svetlobno moč pri največji goriščnici objektiva. Dober primer objektiva z variabilno svetlobno močjo je Sigmin zoom objektiv Sigma APO 150-500mm f/5-6.3 DG OS HSM. Ta objektiv ima pri 150mm svetlobno moč f/5 z večanjem goriščnice pa se svetlobna moč postopoma spreminja tako, da ima pri največji goriščnici 500mm, svetlobno moč f/6.3.

Oznake delovanja avtomatskega ostrenaj (auto focus ali AF)in notranjega ostrenja IF

Sistemi ostrenja v objektivu so znani že iz analognih časov in kaj bistvenega se do sedaj ni spremenilo. Poznavanje določenih principov, s katerimi objektiv doseže pravilno nastavitev ostrine pa so lahko zelo pomembni pri izbiri objektiva, glede na namen uporabe. Večina proizvajalcev objektivov uporablja oznako IF (internal focus) za sistem ostrenja s pomočjo skupine leč znotraj objektiva. Internal Fokus torej pomeni NOTRANJE OSTRENJE. Prednosti takšnega načina izostritve so predvsem v tem, da za izostritev skrbi skupina manjših leč v notranjosti objektiva, ki so lažje ter na ta način omogočajo hitrejše delovanje ostrenja. Ena od pozitivnih lastnosti takšnega načina je ta, da se prednja leča in obroček za ostrenje ne vrtita, s tem je tudi olajšana uporaba polarizacijskih filtrov. Pri klasičnem načinu izostritve se namreč premika leča ali skupina leč na začetku objektiva, kjer so leče dosti večje kot v notranjosti, dobra stran je ta da je ostrenje bolj natančno, saj ima navoj po kateri se leče (leča) približuje ali oddaljuje večji hod ter je lahko izostritev v nekaterih primerih bolj natančna, slaba stran pa je ta, da je takšen način zaradi teže samih leč, počasnejši hkrati pa se vrti tudi prednja leča.

Ultrasonični sistemi ostrenja

Oznaka IF pove kje v objektivu se bodo premikale leče, ki skrbijo za izostritev. Poznamo pa tudi oznake, ki povejo s pomočjo kakšnega sistema deluje pogon za premikanje leč. Klasičen način, kot ga poznamo še iz časov analogne fotografije v večini primerov premika leče za izostritev preko zobčenikov in kardana ter poteka preko ohišja fotokamere, kjer se je tudi nahajal motorček za pogon AF sistema. Določeni proizvajalci (Canon) so motorček prenesli v objektiv, kjer se nato preko zobčenikov prenaša nastavitev na leče. Naslednji korak pa je bil razvoj Ultrasoničnih motorčkov v objektivu, ki uporabljajo ultrasonične vibracije za premik leč med ostrenjem v objektivu. Takšen sistem pogona AF sklopa leč je zelo hiter in natančen ob enem pa tudi neslišen. Pri klasičnem sistemu ostrenja je glasnost mehanizma včasih moteča saj sta med ostrenjem aparat in objektiv precej glasna. Prednost ultrasoničnega načina ostrenja je v večini primerov tudi ta, da lahko med vklopljenim delovanjem AF sistema ostrimo s pomočjo obroča za ročno ostrenje ne da bi preklopili stikalo v ročni način ostrenja (MF).
Canon je prvi izmed proizvajalcev začel v svoje objektive vgrajevati sistem ultrasoničnega ostrenja, sistem je poimenoval s kratico USM (Ultrasonic motor), ki jo najdemo na določenih Canonovih objektivih s tem načinom ostenja. Tipičen predstavnik objektiva s takšnim ostrenjem je na primer Canonov objektiv EF70-200mm /f2.8L IS USM. Objektiv je namenjen profesionalni rabi, predvsem pa za fotografiranje premikajočih se motivov, kjer je potrebna hitra in precizna odzivnost AF sistema.
Takoj za Canonom je svojo verzijo ultrasoničnega AF sistema predstavil tudi Nikon. Poimenovali so ga s kratico AF-S (Silent Wave). Trenutno najbolj razširjeni objektiv s takšnim sistemom pri Nikonu je AF-S VR Zoom-NIKKOR 70-200mm f/2.8G IF-ED.
Počasi so prednosti takšnega načina pogona ostrenja uvideli tudi ostali proizvajalci, in skoraj vsi razvili svojo verzijo ultrasoničnega pogona AF sistema v objektivu. Sigma vgrajuje v svoje objektive ultrasonični sistem ostrenja, ki je poimeovan s kratico HSM (Hyper-Sonic Motor). Sony je svojim objektivom s takšnim načinom ostrenja dodal oznako SSM (Supersonic-wave Motor) pri Pentaxu so razvili svoj sistem, Pentaxovi objektivi z ultrasoničnim sistemom ostrenja nosijo oznako SDM (Supersonic Drive Motor). Olympus vgrajuje v svoje objektive višjega kakovostnega razreda ultrasonični sistem z oznako SWD (Supersonic Wave Drive).

Optična stabilizacija slike v objektivu (IS, VR, OS,VC, O.I.S.)

Canon je 1995 prvi vgradil v objektiv EF75-300mm f/4-5.6 IS USM sistem optične stabilizacije, ki reducira tresljaje pri fotografiranju. S takšnim sistemom je moč fotografirati iz roke pri daljših ekspozicijskih časih kot bi lahko sicer. Danes mnogi proizvajalci DSLR fotokamer, vgrajujejo stabilizacijo slike direktno v fotokamero, kjer se korekcije izvajajo na samem tipalu, vendar je stabilizacija v objektivu bolj učinkovita. Pri optični stabilizaciji v objektivu se umiri tudi slika v iskalu, kar omogoča, še posebej pri daljših goriščnicah objektiva, mirnejšo sliko. Posledično pa je tudi bolj zanesljiv AF sistem, saj z stabiliziranjem slike in odsotnostjo tresljajev ter poskakovanja slike, AF senzor lažje zaklene fokus na želeni točki. Sistem stabilizacije v fotokameri ima tudi določene omejitve pri daljših goriščnicah objektivov, ker je pri premikanju senzorja omejen s samim hodom senzorja znotraj ohišja fotoaparata. Pri stabilizaciji v objektivu se, da za vsak objektiv posebej prilagoditi razpon premika skupine leč, ki skrbijo za stabilizacijo, ter tako optimalizirati delovanje sistema glede na karakteristike in goriščno razdaljo objektiva.
Stabilizacija slike v objektivu deluje s pomočjo posebnih senzorjev, ki zaznavajo premike in tresljaje ter s premikanjem skupine stabiliziranih leč, kompenzirajo tresljaje. Posledično je možno fotografirati iz roke, brez uporabe stativa, tudi z do 4 stopnje daljšimi časi, odvisno od sistema stabilizacije, ki je vgrajen v objektiv.
Canon je svoj sistem stabilizacije poimenoval s kratico IS (Image Stabilizer). Tipičen predstavnik objektiva z vgrajenim IS-jem je EF70-200mm /f2.8L IS USM. Pri Nikonu so razvili svoj sistem in ga poimenovali s kratico VR (Vibration Reduction). Sčasoma so tudi neodvisni proizvajalci objektivov razvili svoje sisteme optične stabilizacije ter ga pričeli vgrajevati v določene modele objektivov. Pri Sigmi so sistem poimenovali OS (Optical Stabilizer), pri Tamronu pa imajo sistem z imenom VC ( Vibration Compensation). Podoben sistem stabilizacije vgrajujeta v svoje objektive tudi Leica in Panasonic ter ga označujeta s kratico O.I.S. (Optical Image Stabilaizer)
Čeprav naj bi bili vsi sistemi stabilizacije od proizvajalca do proizvajalca nekoliko drugačni pa je končni efekt enak, ter omogoča ostre fotografije pri fotografiranju iz roke pri daljših osvetlitvenih časih, kot običajno.

Oznake optičnih karakteristik leč (L, DO, ED, APO, ASP, ASH, ASPH...)

Proizvajalci fotografskih objektivov vgrajujejo v svoje izdelke tudi leče, ki imajo posebne karakteristike in pripomorejo, glede na tip in namen objektiva k boljšim optičnim rezultatom. Ponavadi vgrajujejo takšne optične elemente v objektive srednjega in višjega kakovostnega razreda.
Canon je za prepoznavnost svojih najboljših objektivov, ki imajo vgrajene specialne leče za izboljšanje optične kakovosti, dodal oznako L, ponavadi imajo takšni objektivi vgrajene UD (Ultra-Low Dispersion) leče za odpravljanje napak kromatske aberacije, ki nastane zato, ker pri daljših goriščnicah vse valovne dolžine svetlobe ne padajo na isto fokusno točko. Nekaj objektivov znotraj Canonove L serije pa ima vgrajene tudi posebne fluoritne leče, ki po kakovosti še prekašajo UD leče. Z uporabo UD in Fluoritnih leč v zgradbi objektiva se močno izboljšata tudi ostrina in kontrast slike. Primer takšnega L objektiva pri Canonu je EF 300mm f/2.8L IS USM, ki ima med ostalim eno fluoritno in dve UD leči.
Posebnost v Canonovi ponudbi so tudi objektivi (objektiva), z DO (Diffractive Optics) lečami, te posebne leče, s svojo edinstveno zgradbo pripomorejo k manjšim dimenzijam objektiva.
Pri Nikonu so takšne leče za izboljšanje ostrine in kontrastov ter odpravo kromatske aberacije pimenovali s kratico ED ( Extra-Low Dispersion). Pri novejših objektivih uporablja Nikon tudi posebne nano premaze, ki izboljšujejo barve in kontrast ter zmanjšujejo odboje svetlobe od leč. Te premaze označujejo z kratico N (Nano Crystal Coat). Dober primer takšnega Nikonovega objektiva je novi AF-S Nikkor 70-200mm f/2.8G ED VRII objektiv, ki ima vgrajenih kar 7ED leč ter vsebuje Nano Crystal premaze.
Pri Sigmi nosijo objektivi z vgrajenimi lečami za odpravo kromatske aberacije kratico APO. Novi Sigmin zoom objektiv APO 70-200mm F2.8 II EX DG MACRO HSM ima vgrajenih 5 leč s takšnimi karakteristikami. Tamron daje objektivom s takšnimi lečami oznako LD (Low Dispersion), SP AF 70-200mm F2.8 Di LD (IF) Macro ima vgrajene 3 takšne LD leče.
Pentax je objektivom s takšnimi lečami dodal oznako ED (Extra-low Dispersion) smc PENTAX DA Star 60-250mm F4 ED (IF) SDM ima vgrajeni 2 takšni leči.
Sony vgrajuje takšne leče v objektive, ki nosijo oznako G ter večina T Carl Zeiss objektivov.
Pri Olympusu so opremili s takšnimi lečami objektive z oznako ED, ZUIKO DIGITAL ED 12-60mm F2.8-4.0 SWD
Tako Canon kot Nikon in tudi ostali proizvajalci vgrajujejo v določene objektive tudi posebne asferične leče za korekcijo popačenja ter izboljšanje ostrine ob robovih. Še posebej pogosto jih najdemo v širokokotnih objektivih ter zoom objektivih z velikim razponom goriščnic. Najpogostejše oznake za takšne asferične leče so ASP, AL, ASPH, ASL...

Objektivi za DSLR s "crop" formatom senzorja

V času digitalnih zrcalno refleksnih fotoaparatov, se je pojavil tudi nov val objektivov, ki so skonstruirani izključno za fotoaparate z crop senzorjem ali tudi APS-C formatom senzorja, ki je za razliko od klasičnega 36x24mm Leica formata FF (Ful Frame), manjši in meri približno 23x15,4mm.
Prvi DSLR fotoaparati so imeli vgrajene senzorje APS-C crop formata iz preprostega razloga, ker je bila izdelava večjih senzorjev takrat še predraga. Sčasoma se je crop format prijel in tudi sedaj, ko imamo na tržišču že kar nekaj DSLR-jev z FF senzorjem, predstavljajo DSLR fotoaparati s crop senzorjem večinski tržni delež. Pri objektivih skonstruiranih izključno za APS-C crop senzorje je treba upoštevati, da praviloma ne delujejo pravilno na aparatih z večjim formatom senzorja. Objektivi za FF senzorja pa nimajo nekih omejitev glede uporabe pri manjših senzorjih. Zato je zelo pomembno, da znamo ločiti APS-C objektive od tistih, ki podpirajo FF senzorje.
Canon je označil objektive za crop senzorje z oznako EF-S, kot naprimer pri objektivu EF-S 15-85mm f/3.5-5.6 IS USM.
Nikon je dodal objektivom za crop format senzorjev oznako DX, primer takšnega objektiva je npr. AF-S DX NIKKOR 16-85mm f/3.5-5.6G ED VR.
Sigma je označila takšne objektive z oznako DC, kot na primer pri 10-20mm F3.5 EX DC HSM.
Tamron takšnim objektivom dodal oznako Di-II, dober primer takšnega objektiva je SP AF17-50mm F/2.8 XR Di II VC LD Aspherical [IF]
Pentax objektivi so skonstruirani izključno za crop senzorje, nosijo oznako DA, takšen objektiv je na primer, smc PENTAX DA Star 16-50mm F2.8 ED/AL (IF).
Sonyjevi objektivi za crop senzorje imajo oznako DT, Sony DT 16-105mm F3.5-5.6 lens.
Olympus, Panasonic in Leica imajo svoj format senzorjev, ki so ga poimenovali four thirds in pa najnovejšo izpeljanko tega formata, ki se imenuje micro four thirds. Pomembno je vedeti, da four thirds objektivi pašejo na micro four thirds fotoaparate samo s pomočjo posebnega konverterja. Micro four thirds objektivi pa niso kompatibilni z four thirds fotoaparati.
V tem članku smo povzeli nekaj najpogostejših oznak, ki se pojavljajo na objektivih različnih proizvajalcev. Znotraj ponudbe posameznih proizvajalcev se uporabljajo tudi preostale označbe, ki pa niso tako zelo razširjene in so ponavadi omejene na zelo ozek krog objektivov.

Bojan Stepančič