O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Fotografijo in pripravo za tisk profesionalno živim že skoraj pol stoletja. Začel sem v časih barvnih izvlečkov CMYK preko mask na film in kasneje bobenskih skenerjev, kjer smo barve ocenjevali po številkah, ne s sliko na monitorju. Preko povečevalnika sem izdeloval barvne fotografije in za korekcijo sem si pomagal z analizatorjem barv. Nato pa šel skozi prve računalniške programe in monitorje, do današnjega dela z RAW datotekami in sodobni zasloni.

Vse te izkušnje me učijo dveh preprostih resnic. Prve, da popolne enakosti med zasloni/projektorji različnih znamk, tipov in tiskom s printerji ali grafičnim tiskom ni in je tudi ne bo.

Druge, da, če razumemo barvne prostore in verigo od zajema do prikaza fotografije, se lahko zelo približamo temu, kar smo videli, kaj nam nudi RAW dadoteka, do obdelave in predstavitve.

 

Kdaj se barvno upravljanje začne?

Tipalo v fotokameri zabeleži več informacij, kot jih vidimo mi, ali zmore pokazati zaslon in papir: več odtenkov v svetlih in temnih delih ter širši razpon barv. Te rezerve so shranjene v RAW datoteki. RAW ni slika v sRGB ali Adobe RGB, temveč surov (linearen) zapis meritev tipala, ki dobi barvni prostor šele pri razvoju v programu.

V trenutku, ko RAW prvič odpreš, ga pretvornik preslika v izbrani delovni prostor (sam za “master” uporabim ProPhoto RGB). Tam se barvno upravljanje zares začne – od tu naprej vodim ton, barve in kontrast. Zakaj rečem, da RAW, ki ga vidiš v programu, ni povsem surov, pojasnim v članku »RAW obdelava brez iluzij: je RAW res RAW?«

Če fotografiraš v JPEG, fotokamera kontrast, barve in ostrenje “speče” že pri zajemu ter vse stisne v izbrani prostor (najpogosteje sRGB). To je hitro in praktično, za nezahtevno rabo pogosto dovolj, a marsikaj tudi zaklene. RAW pa pusti manevrski prostor: lahko začneš čim bolj linearno/nevtralno, natančno nastaviš belo ravnovesje, ton in barve, izkoristiš rezerve v svetlih delih in sencah ter šele na koncu izbereš ciljni barvni prostor (sRGB za splet, P3 za sodobne zaslone, Adobe RGB/TIFF za fototisk ali CMYK za klasični tisk).

In še bistveno: če imam dobro fotokamero in objektiv, fotografiram v RAW in ga pravilno razvijem, želim to razliko tudi videti. Najprej izberem možnost čimbolj linearne obdelave RAW datoteke.

Brez dobrega, širokogamutnega monitorja (P3/Adobe RGB) ter osnovnega razumevanja barvnih prostorov tega ne bo. O tem podrobneje pišem v članku »Videti, da bi lahko verjel – zakaj fotograf potrebuje odličen zaslon«.

 

Zakaj kot osnovo izberem ProPhoto RGB in 16 bitov

Boljša tipala praviloma zajemajo v 14 bitih, v programu pa obdelujem v 16 bitih, da med vsemi izračuni ohranim čim več fines in se izognem pasovom. RAW odprem čim bolj nevtralno/linearno, nato obdelujem v 16 bitih in v ProPhoto RGB. ProPhoto je zelo velik »zemljevid barv«, zato brez stiskanja sprejme odtenke, ki jih sRGB ali tudi P3 ne zmoreta. Šestnajst bitov mi da veliko vmesnih tonov, tako da pri močnejših korekcijah v nebu, koži ali sencah ne nastajajo stopničke in hitre izgube.

Ta različica je moj »master«. Iz nje na koncu pripravim datoteke za okolje, kjer bo slika živela: za zaslone/projekcije sRGB ali Display P3, za napredni foto/inkjet Adobe RGB (TIFF), za grafični tisk pa pretvorba v ustrezni CMYK profil. (Beri članek - 14-bit tipalo, 16-bit obdelava, 8-bit izvoz – kaj je kaj)

 

Kako to izvedem v Adobe Camera Raw in Photoshopu

Iz ACR pošljem sliko v Photoshop v ProPhoto RGB in 16 bitih, nato po potrebi pretvorim v ciljni profil. Tako imam največ rezerve pri zasičenih rdečih, magentah in zelenih, lahko varno delam močnejše korekcije, prehodi ostanejo gladki, pasov ni. Adobe RGB je manjši (predvsem v zeleni/cianski smeri) in je zelo uporaben za fototisk, a za obdelavo ponudi manj manevrskega prostora kot ProPhoto.

 

Kako to izvedem v Lightroom Classic

Sledim isti logiki. RAW razvijam v Develop; če vem, da bom nadaljeval v Photoshopu in želim najširši master, ga pošljem v Photoshop v ProPhoto RGB in 16 bitih. To nastavim v Preferences → External Editing: File Format TIFF, Bit Depth 16-bit, Color Space ProPhoto RGB.

 

Če zaključim že v Lightroomu, pri izvozu izberem profil glede na cilj:

• za splet in univerzalno rabo JPEG sRGB (8-bit),

• za sodobne zaslone po potrebi HEIC/HEIF z Display P3 (10-bit, če to podpirata Lightroom in sistem), sicer JPEG s P3 profilom, kjer je podprt,

• za foto/inkjet TIFF (8 ali 16-bit) v Adobe RGB ali neposredno v ICC profil izbranega papirja/tiskalnika,

• za klasični tisk pripravim datoteko po navodilih tiskarne; če zahtevajo CMYK, pretvorim v njihov CMYK profil, kjer to dopuščajo pa pošljem RGB in prepustim pretvorbo preverjenemu RIP-u.

Soft-proof (velja za oba poteka).

Več v članku: Barvni prostori v praksi

Monitor ne prikazuje ProPhoto; tudi zelo dober zaslon pokrije P3 ali približno Adobe RGB. Zato pred izvozom vedno naredim soft-proof v ciljni barvni prostor in tam po potrebi nežno prilagodim kontrast in nasičenost: sRGB za splet, P3 za zaslone, Adobe RGB (TIFF) za foto/inkjet, CMYK po profilu za klasični tisk. Pri pretvorbi iz ProPhoto uporabim Relative Colorimetric z Black Point Compensation ali Perceptual (glede na motiv) in preverim opozorila za barve izven gamuta, posebej pri koži, nebu in zasičenih rdečih. Tako v fazi obdelave ohranim največ podatkov in šele na koncu sliko varno, nadzorovano zožim v izbrani prostor.

 

Zasloni danes: Display P3 in 10-bitni zapisi

Sodobni zasloni – od fotofonov do kakovostnih monitorjev – vse pogosteje podpirajo barvni prostor Display P3, ki je širši od sRGB, zlasti pri rdečih, oranžnih in delu zelenih tonov. (Članek: WOW efekt barv na zaslonu fotofona/tablice!).

Če želim to izkoristiti iz RAW, pretvorim sliko v P3 in jo izvozim v HEIC/HEIF ali AVIF v 10-bitnem zapisu. (Članek:HEIC/HEIF – format prihodnosti za fotografijo, video, VR in 3D).

Datoteka ostane majhna, prehodi so mehki, barv je več. Za univerzalno deljenje pa še vedno pripravim sRGB JPEG, ker je najbolj predvidljiv v raznolikih okoljih. (Res je, tudi JPEG lahko nosi profil P3, a je 8-biten in ga številne platforme še vedno pretvorijo v sRGB.)

 

Dober monitor je nujen, kalibracija je šele drugi korak

​

Barvno upravljanje je toliko dobro, kolikor je dober zaslon. Kalibracija in profil sta pomembna, a ne moreta razširiti fizičnih omejitev slabega zaslona. Če monitor ne zmore širšega barvnega obsega ali finih tonov v sencah, ti jih pač ne bo pokazal – ne glede na to, kako natančno ga umeriš. Zato delam na zaslonih s širokim barvnim obsegom (P3 ali skoraj celoten Adobe RGB), ki so enakomerni in stabilni v svetilnosti ter barvi. Šele nato ima kalibracija poln smisel: številke v datoteki se uglasijo s tem, kar res vidim, in moje odločitve v ProPhoto RGB se prevedene v P3, sRGB, Adobe RGB ali CMYK obnašajo predvidljivo. (Članek: Videti, da bi lahko verjel - zakaj fotograf potrebuje odličen zaslon).

 

Kaj sploh so barvni prostori – in kdaj katerega izbrati

​

Barvni prostor je preprosto rečeno zemljevid barv. Pove, katere barve pokrivamo (gamut), kakšna je bela točka in kako poteka tonska krivulja. V praksi delam tako: RAW → ProPhoto RGB, 16-bit, kot »master« (osnovna obdelana fotografija, katero lahko pustim v RAW ali shranim v format PSD ali TIFF), potem pa pretvorim v ciljni prostor glede na izbrani medij. To je:

Display P3: odlična izbira za sodobne zaslone (fotofoni, Apple zasloni, mnogi širokogamutni monitorji, novejši televizorji).

sRGB: »stari dobri« spletni standard; ožji, a najbolj združljiv.

Adobe RGB (1998): več rezerve v zeleni/cianski smeri; zelo uporaben v grafičnem tisku, pri foto/inkjet tiskalnikih in na monitorjih z velikim barvnim obsegom.

BT.2020 / HDR (PQ/HLG): še širše in z večjim dinamičnim razponom; smiselno v celotni HDR verigi (zaslon/projektor).

CMYK: svet papirja; gamut je ožji in odvisen od profila/papirja (FOGRA, GRACoL …).

 

Projekcije in predstavitve

Večina predavalniških projektorjev je še zmeraj »v svetu« sRGB/Rec.709. Zato iz »masterja« za projekcije pripravim sRGB JPEG ali TIFF in v dvorani prilagodim svetilnost ter kontrast, da koža in nebo ne »gorita«. Če je na voljo modernejši laser projektor s P3 ali HDR, s seboj prinesem tudi P3 različico (HEIC/HEIF) in na licu mesta izberem tisto, ki je vernejša opremi in prostoru.

 

Tisk na foto/inkjet tiskalnikih

Sodobni fototiskalniki z 8–12 barvami imajo v nekaterih smereh gamut, ki presega sRGB in se ponekod približa Adobe RGB. Žive barve zdržijo dlje, prehodi v sencah so nežni. Najboljšo ponovljivost dobim, ko v urejevalniku vključim soft-proof in uporabim ICC profil izbranega tiskalnika in papirja. Iz »masterja« sliko pretvorim v Adobe RGB ali neposredno v ciljni profil (tiskalnik-papir) in izvozim kot TIFF (8 ali 16 bit).

 

Klasični CMYK (ofset, Indigo)

Ofset in tudi elektronski HP Indigo izkoriščata barvni subtraktivni svet CMYK, ki ima ožji razpon barv od aditivnega RGB. Želeni videz dosežem s preprosto disciplino: najprej soft-proof na točen CMYK profil (FOGRA/GRACoL + papir), kritične dele (koža, nebo, temni prehodi) ročno umirim, nato pa uporabim Convert to Profile (pogosto »Perceptual« ali »Relative Colorimetric« z »Black Point Compensation«). Tiskarju pošljem CMYK TIFF ali PDF/X (8bit). Kjer delovni tok to predvideva (npr. pri nekaterih Indigo rešitvah), lahko pošljem tudi RGB in prepustim pretvorbo preverjenemu RIP-u – če vem, da jo opravi korektno.

(Opomba: trik »Assign Profile« – npr. pripeti Adobe RGB na sRGB JPEG – je lahko ustvarjalna bližnjica za subjektivno višjo zasičenost, ni pa barvno pravilna pretvorba. Uporabim ga le namensko in vedno preverim kožne tone.)

Več v članku: Barvni prostori v praksi

 

Sklep

Barvno upravljanje ni čarovnija, je veriga razumnih odločitev. V bistvu je to osnava obdelave slike, kot njenega nastajanja z znanjem osvetlitve, ostrenja, zaslonke, ISO…

RAW ohrani rezerve tipala. ProPhoto RGB, 16-bit da z najširšim obsegom varnost pri obdelavi. Display P3 z 10-bitnim HEIC/HEIF ponudi vrhunsko prezentacijo na zaslonih. sRGB ostaja zanesljiv za »vsepovsod«. Adobe RGB in soft-proof sta adut pri foto/inkjet tisku. CMYK je nujna disciplina, ko gre slika v klasični tisk. In nad vsem tem: dober, umerjen monitor. (Članek: Videti, da bi lahko verjel - zakaj fotograf potrebuje odličen zaslon).

Šele takrat lahko z gotovostjo rečem, da tisto, kar vidim med obdelavo, lahko zanesljivo prenesem na zaslon, projekcijo ali papir – tako, kot sem si zamislil.

 

---

Povezani članki:

»Videti, da bi lahko verjel – zakaj fotograf potrebuje odličen zaslon«

»14-bit tipalo, 16-bit obdelava, 8-bit izvoz – kaj je kaj«

»Barvni prostori v praksi«

»RAW obdelava brez iluzij: je RAW res RAW?«

»Beri članek - 14-bit tipalo, 16-bit obdelava, 8-bit izvoz – kaj je kaj«

»Članek:HEIC/HEIF – format prihodnosti za fotografijo, video, VR in 3D«

»Članek: WOW efekt barv na zaslonu fotofona/tablice!«

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si