O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Če te telefon razvaja z živimi barvami, računalnik pa ne, ni nujno, da je s fotko kaj narobe. Gre za P3 vs. sRGB in pravilno nastavitev zaslona. V zapisu pokažem, kako barve z žepa prenesti na mizo.

Na e-Fotografija.si je objavljenih že precej člankov o barvnih prostorih (vstopi) – zakaj ProPhoto RGB, kdaj Adobe RGB ali sRGB in podobno. Z razmahom fotofonov, tablic in kakovostnih monitorjev pa se je uveljavil še prostor Display P3, tisti, ob katerem ob pogledu na zaslon fotofona marsikateremu fotografu uide kakšna sočna beseda in vprašanje, kako je to sploh mogoče.

Vedno sem poudarjal: fotografija se ne konča s pritiskom na sprožilec. V času filma smo morali poznati procese razvijanja, ali vsaj lastnost filma. Danes pa barvne prostore ter zmožnosti naprav in medijev, na katerih fotografije prikazujemo. Le tako barve resnično zaživijo na zaslonih, na papirju in v drugih oblikah predstavitve s svetlobo ali v tisku. Za sodobne kakovostne zaslone pa smo končno dobili odličen in preprost način, da pokažemo barvno popolnost.

 

Kontrast in barvitost na OLED zaslonu fotofona/tablice

Zakaj so fotografije na zaslonu fotofona/tablice videti tako čudovite – in kako doseči enak vtis tudi na računalniku?

Kot prvo, zasloni na fotofonu višjega razreda so vrhunske kakovosti. Podobno, kot najboljši zasloni za fotografijo in grafiko. Razlika je le v tem, da je cena izdelave majhnega OLED zaslona naproti velikemu s še več zahtevami po enakomernosti, stabilnosti in kalibrabilnosti po celotni površini enormna. Zato dobrega 27” računalniškega monitorja pod 1000€, ne moremo dobiti.

Naslednji pomen je v verigi od zajema do prikaza, kjer se zadnja leta vse bolj približujeta svet fotofonov in svet kakovostnih monitorjev. Skupni imenovalec je Display P3 – barvni prostor, ki omogoča širši razpon barv kot stari sRGB in je zelo podoben Adobe RGB. Display P3 je pridobil predvsem pri živih rdečih, oranžnih in delu zelenih tonov. Zato ne čudi, da barve na zaslonu fotofona žarijo.

Zakaj P3? Izhaja iz kina (DCI-P3). Ogromno videov (HDR10/HLG/Dolby Vision) se kolorira z zavedanjem P3 gamuta. Ko so telefoni postali glavna naprava za ogled videa in snemanje HDR, je bilo logično izbrati P3 — skladnost “od kamere do zaslona” je bila takojšnja.

Skratka. S P3 imajo sodobni OLED zasloni fotofonov zmožnost širšega prikaza tonske lestvice in to pogosteje, kot večina domačih računalniških zaslonov ali televizorjev. Zato so fotografije na telefonu barvno bolj izrazite.

Pomembno je razumeti, da barvni prostor Display P3 ni trik ali filter, ampak preprosto povedano večji zemljevid barv. Starejši zasloni poznajo predvsem sRGB – manjši, varčnejši zemljevid, ki je na računalnikih še vedno najširše v rabi. Sodobni fotofoni pa imajo zaslone s širokim barvnim obsegom (gamutom), zato lahko pokažejo »več sveta«. Če takšno sliko odpreš na starejšem sRGB-monitorju, mora programska oprema barve preprosto »stisniti«, da se prilegajo manjšemu zemljevidu – kar je bilo na telefonu živo, je na monitorju zadržano. Ko pa isto fotografijo pogledaš na dobrem računalniškem monitorju s širokim barvnim obsegom (Eizo, NEC, nekateri modeli drugih proizvajalcev), se zgodba znova ujame: oba govorita P3, oba razumeta širši barvni svet, zato je videz med telefonom in dobrim monitorjem zelo podoben.

Zato tu velja preprosto pravilo: nekakovosten zaslon ne more pokazati enako dobrih rezultatov kot zaslon fotofona. Tako kot fotograf potrebuje dobro fotokamero in kakovosten objektiv, mora razumeti tudi, da brez dobrega monitorja ni kakovostne obdelave slike, kot njene predstavitve.

 

Prednost HEIF/HEIC

S tem je tesno povezan tudi zapis datoteke. HEIF/HEIC (več o tem sem razložil v članku) je format, ki ga sodobni fotofoni zelo dobro obvladajo. Zakaj ga mnogi vidimo kot »format prihodnosti«? Prvič, omogoča 10-bitni zapis v razmeroma majhni datoteki – po domače: merilna skala odtenkov in svetlosti je bolj fina, zato so prehodi v nebu ali na koži mehkejši, z manj pasovi in manj drobnimi artefakti.

Drugič, pozna barvni prostor Display P3, torej lahko v datoteko zapiše širši barvni svet (desni barvni krog), ki ga moderni zasloni res zmorejo prikazati (levi barvni krog).

Tretjič, pri enaki vidni kakovosti je datoteka pogosto manjša kot JPEG. To ni čarovnija, temveč najnovejša “škatla za shranjevanje”, ki izkorišča, kar današnji zasloni in naprave že znajo. Obenem je v njem zajeto fotograij za 3 sekundni video, prostorsko sliko...

O pomembnosti širšega barvnega zapisa in bitne globine sem pisal že leta 2001 v knjigi e-Fotografija (Dosegljiva je v PDF datoteki); danes HEIF/HEIC to zamisel praktično uresničuje na fotofonih in računalnikih.

 

Display P3, 10-bit in HDR

Drobna, a pomembna razlaga: Display P3, 10-bit in HDR niso ista stvar. P3 opisuje, katere barve lahko zajamemo in prikažemo (gamut). 10-bit pove, kako fino so te barve razdeljene v korake (bitna globina). HDR pa se nanaša na način zapisa tonov z večjim dinamičnim razponom svetlosti.

V praksi se te tri stvari pogosto srečajo: na fotofonu posnameš in shraniš datoteko HEIF/HEIC z 10-bitnimi odtenki in barvnim prostorom P3, zaslon pa to bogastvo barv in prehodov zna pravilno prikazati. Rezultat je tisti prepričljiv “wow” – živost barv in gladkost prehodov, ki jo vidimo na najboljših fotofonih ter sodobnih monitorjih ali televizorjih.

 

Fotograf, ki dela v RAW in barvni prostor?

Ko želim največ podatkov, svobode pri obdelavi, razstavni tisk ali večje posege v barvah in tonih, ostajam pri RAW in 16-bitni obdelavi v širokem barvnem prostoru, kot je ProPhoto RGB. RAW je digitalni negativ: ohrani največ informacij s tipala, zato lahko brez večjih izgub popravljam belino, kontrast, lokalne barve in globoke sence. Delo v 16 bitih in zelo širokem gamutu ProPhoto, prepreči “stopničke” v prehodih in hitro degradacijo podatkov.

Na koncu izvoz prilagodim cilju:

– za splet najpogosteje sRGB (zaradi univerzalne združljivosti),

– za moderne zaslone Display P3 (kadar vem, da ga naprave podpirajo),

– enako za iOS in novejši Android pa HEIF/HEIC v P3 – kljub manjši datoteki ostanejo dodatni odtenki in barvne rezerve,

– za resen tisk s tiskalniki običajno TIFF in profil tiskalnika/papirja (soft-proof v urejevalniku).

– za grafitični tisk izkoristim Adobe RGB in sam pretvorim datoteko v končni CMYK zapis.

Skratka. Osnova mi je RAW / ProPhoto RGB »master« (okvir zgoraj), dokler ne izberem cilja, nato pa sliko pretvorim v prostor in format, ki tam zagotovi najbolj zvest prikaz (okvir spodaj).

 

Zasloni

Zadnji člen verige je prikaz izven fotofona. Tudi najboljša datoteka je zaman, če zaslon »laže«. Dobri zasloni na fotofonih, tablicah in računalnikih niso razkošje, temveč orodje.

Za HOBI se tudi tu lahko poenostavi in danes naj vam zaslon nudi P3 barvni prostor (več nasvet je v spodnjem delu članka)

Pri PRO fotografiji ali obdelavi v grafičnem studio pa je ključno, da najboljši računalniški zasloni, katere se uporablja za PRO delo, pokrijejo Adobe RGB (približno 98–99%; več za zdaj še ne zmorejo) in, da so po površini ter v barvah in svetilnosti stabilni ter – kar je odločilno – jih je mogoče natančno umeriti in profilirati. (več v naslednjem članku)

- Ko želim iz RAW iztisniti maksimum, je prostor ProPhoto RGB moj primarni referenčni “master” gamut za obdelavo RAW;

- Adobe RGB pa za softproof tiska;

- Display P3 je po obsegu blizu Adobe RGB in zelo uporaben za prikaz na novejših fotofonih, računalniških zaslonih, projektorjih, TV-jih.

-  sRGB pa za objave na spletnih omrežjih, prikaz na TV in za predavanja s projektorji, ker vem, da večina njih še živi v svetu sRGB; zato pripravim tudi sRGB-različico, da publika vidi to, kar želim pokazati.

Če strnem: čar današnjih fotofonov je kombinacija širšega barvnega “zemljevida” (P3), bolj fine skale odtenkov (10-bit) in formatov, ki to znajo shraniti (HEIF/HEIC). Ko takšno fotografijo odprem na dobrem, umerjenem monitorju s širokim barvnim obsegom, ostane enako živa kot na zaslonu fotofona.

Za vrhunsko obdelavo in arhiv pa RAW iz fotokamere in 16-bitni ProPhoto RGB ostajata varnostna mreža, ki mi omogoča, da z barvami in tonom kadarkoli naredim točno to, kar želim – brez kompromisov. V tej skladni verigi od zajema do prikaza nastane fotografija, ki ne le dobro izgleda, temveč ostane zvesta temu, kar sem videl in predvsem želim pokazati.

Praktično pravilo: ogled → P3, obdelava → Adobe RGB. Zato stare sRGB monitorje postopno zamenjaj: doma za P3 prikaz in osnovno obdelavo (tudi novejši TV-ji ga že nudijo), v studiu pa za enakomeren, kalibriran Adobe RGB.

 

Zakaj se je uveljavil Barvni prostor Display P3?

Na telefonih se je uveljavil P3, ker združuje dve ključni stvari: dovolj širok gamut za vidno “bogatejše” barve in tehnično/energetsko izvedljivost v majhnem, svetlem zaslonu.

Prvi razlog je strojna plat. Z LED osvetlitvijo (KSF/fosfor) in pozneje z OLED-em je bilo Display P3 precej lažje doseči kot Adobe RGB. P3 ima “zeleno” in “rdečo” primarno točko, ki sta prijaznejši do svetilnosti in porabe energije v mobilnem formatu. Adobe RGB bi pri isti svetilnosti in stabilnosti praviloma zahteval bolj “ekstremen” zeleni primar, kar je za telefone manj učinkovito.

Drugi razlog je vsebina. P3 izhaja iz filmskega sveta (DCI-P3), zato lepo pokrije barve, ki jih imajo radi telefoni: kožni toni, rdeče/oranžni poudarki, narava, večina video vsebin. Ko so proizvajalci (najprej Apple, nato drugi) začeli snemati, prikazovati in deliti video/foto v širšem gamutu in HDR, je bil P3 naravna izbira, ker ga podpirajo kamere v telefonih, OS in aplikacije.

Tretji razlog je programska podpora. iOS in kasneje Android sta uvedla barvno upravljanje za širokogamutne zaslone, zato lahko telefon prikaže sRGB, P3 in profilirane slike pravilno. Apple je standardiziral “Display P3” (P3 primarne barve + D65 + gama ~2.2), kar je poenostavilo verigo: zajem → obdelava → prikaz. Tudi splet je sledil (npr. barvni prostori P3 v CSS in brskalnikih), zato je imel P3 hitro “kam teči”.

Četrti razlog je konsistenca ekosistema. Ko imaš fotokamero v telefonu, ki zajame širši gamut, OS, ki ga razume, in zaslon, ki ga pokaže, uporabnik na zaslonu takoj vidi prednost (bolj nasičene, a še vedno pravilne barve) – to je bila močna tržna prednost.

Zato danes velja praktično pravilo: na telefonih in zaslonih za ogled je P3 najboljši kompromis med sRGB in Adobe RGB. Je očitno širši od sRGB (bolj polne rdeče/oranžne, lepši kožni toni, več zelenih odtenkov), hkrati pa ga je v mobilnih zaslonih lažje, svetlejše in energijsko učinkoviteje doseči kot Adobe RGB. Poleg tega ga podpirajo video standardi (HDR) in operacijski sistemi, zato je prikaz vsebin prevedljiv in konsistenten.

 

Za fotofon - uporabi HEIF/HEIC, Display P3 v 10-bit zapisu

Najkrajše: če želiš bogatejše barve in bolj gladke prehode, kožnih tonov, neba..., fotografije na telefonu shrani ali izvozi kot HEIF/HEIC v barvnem prostoru Display P3 in v 10-bitnem zapisu.

Kdo to podpira in kako:

Apple je to uvedel že pri iPhonu 7; iPhone in iPad danes privzeto snemata v HEIF/HEIC z Display P3 in 10-bitno globino.

Na Androidu imajo Samsung Galaxy, Google Pixel ter višji modeli OnePlus, Xiaomi, Oppo, Sony in Huawei/Honor širokogamutne zaslone in podporo za HEIF/HEIC; v kameri ali ob izvozu iz aplikacij (Lightroom Mobile, Photoshop Express, Snapseed) izbereš Display P3 in dobiš enak učinek.

Android 14 je dodal še Ultra HDR (JPEG z “gain mapo”) za večji dinamični razpon, a če ciljaš prav na P3 in 10-bit barve, je bolj smiselno izvažati kot HEIF/HEIC ali AVIF in izrecno izbrati Display P3.

Kaj nastaviti: vklopi HEIF/HEIC (ali AVIF, če ga tvoj telefon podpira). Če je na voljo 10-bit ali HDR fotografija, to omogoči, da dobiš več tonskih stopenj. Pri izvozu iz mobilnega urejevalnika nastavi barvni prostor na Display P3 (ne sRGB). Če delaš iz RAW-a (DNG) na telefonu ali računalniku, obdeluj v 16 bit in pred izvozom pretvori v Display P3, nato izvozi kot 10-bitni HEIF/HEIC ali AVIF.

Kako preveriti, da je datoteka res P3: na računalniku jo odpri v Photoshopu ali Affinity in v informacijah o dokumentu preveri profil – pisati mora Display P3 (ali P3 D65). Na macOS lahko to vidiš tudi v Preview (Inspector), z ExifTool pa pogledaš vdelan ICC profil. Preprost praktičen test je primerjava na telefonu: enako sliko shrani kot P3 HEIF in kot sRGB JPEG; v P3 boš opazil bogatejše rdeče in oranžne ter mehkejše prehode v nebu in koži.

Opomba o JPEG: tudi JPEG lahko nosi profil Display P3, vendar je 8-biten in ga številne platforme še vedno pretvorijo v sRGB. Če želiš zanesljiv širok gamut in fine prehode, je HEIF/HEIC (ali AVIF) praviloma boljša izbira.

HEIF/HEIC na fotokamerah: pri fotofonih je HEIF največkrat Display P3 v SDR. Pri fotokamerah pa HEIF ni nujno P3 – pogosto je vezan na HDR in uporablja BT.2100/BT.2020 (HLG ali PQ). Tak zapis izgleda najbolje na HDR zaslonu; za spletni SDR prikaz ga je smiselno pretvoriti v P3 HEIF ali v sRGB JPEG.

 

Ko kupujete računalniški zaslon za ogled in obdelavo fotografij!

Tudi če zaslon obljublja P3 ali celo Adobe RGB (96% ali več), se pri nakupu ne zanašajte na največje številke v specifikacijah. “Igralski” monitorji imajo pogosto zelo visok kontrast in bliskovito osveževanje, a malo zveznih vmesnih tonov in manj natančne barve. To je super za igre, ne pa za fotografijo. Za ogled fotografij in osnovno urejanje je pomembnejše, da je slika enakomerna, barve predvidljive in da zaslon drži izbrane nastavitve. Raje izberite model z dobrim mat premazom (manj bleščanja), spodobno tovarniško umerjenostjo (poročilo/Delta E), možnostjo pravilnih barvnih načinov (sRGB, P3) in po možnosti 10-bitnim prikazom. Po nakupu izklopite “živahne” načine, True Tone/nočni način in podobne “olepševalce” ter nastavite svetilnost na razumnih ~120 cd/m². Tako boste iz fotofona dobili videz, ki ga obljublja P3, brez pasti “specifikacij za igre”, ki pri fotografiji ne pomagajo.

Nekaj “velikih številk” pri zaslonih, ki so za hobi fotografijo (ogled in obdelavo) manjpomembne ali celo zavajajoče:

Osveževanje 144–240 Hz
Super za igre, za fotografijo pa je 60–120 Hz čisto dovolj. Višja frekvenca sama ne prinese boljših barv ali enakomernosti. Ni pa višja frekvenca slabost.

1 ms odzivni čas (GtG/MPRT)
Hitrost prehoda med sličicami ni povezana s točnostjo barvnih tonov. Za fotografijo ne prinaša koristi.

“Dinamični kontrast” v milijonih : 1
Marketinška številka. Za fotografijo je pomembnejši realni nativni kontrast in predvsem enakomernost ter pravilna kalibracija. Recimo najboljši fotozasloni imajo kontrast med 1300 - 1500 :1

HDR “najvišja svetilnost - nitsi” in število con
Visoke HDR vrednosti ne pomenijo natančnega SDR prikaza, kjer urejamo fotografije. Dober SDR nadzor barv > “HDR na papirju”.

Ukrivljenost zaslona
Pri fotografiji lahko ukrivljen panel otežuje presojanje linij in enakomernosti. Ni plus.

G-Sync/FreeSync, “Ultra Low Motion Blur”
Igralske funkcije, ki ne vplivajo na barvno pravilnost ali softproof.

RGB osvetlitev, “gaming” dizajn
Vpliv na fotografijo: nič. Pozoren bodi raje na mat premaz in senčnik.

Vgrajeni zvočniki/“smart” funkcije
Udobje, ne kakovost slike.

8-bit + FRC vs. “pravi” 10-bit
Za ogled iz fotofonov ni ključno. Za resno obdelavo je bolj pomembna stabilna kalibracija in enakomernost; 10-bit pride do izraza šele, ko je osnova urejena.

Ločljivost “čim več”
4K na 27–32″ je že zelo ostro. Višje ločljivosti (6K/8K) same po sebi ne izboljšajo barv—pomembnejša sta P3/Adobe RGB in natančnost.

Številka »% P3/DCI-P3« brez profila
Širok gamut je super, a sam po sebi ne pomeni natančnosti. Raje poglej poročilo o umerjenosti (ΔE odl. ≤ 1.5 / povpr. ≤ 2.0, največji ΔE ≤ 3.0) in možnost pravilnih načinov (sRGB, P3).

 

V naslednjih člankih pa o zaslonih za resno fotografsko delo iz RAW datotek. Predstavil bom potrebo po dobrem umerjenem zaslonu z 99% Adobe RGB pokritostjo in pokazal, kateri barvni prostor izbrati za različne fotografske naloge in kje te izbire najbolj vplivajo.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si