Zanimivo, kako hitro se v fotografiji zamenjajo časi. Še ne tako dolgo nazaj smo se spraševali, kdaj je pravi trenutek za vstop med kamere polnega formata DSLR. Danes je vprašanje drugačno. DSLR kamere so sicer še vedno med nami in marsikatera odlično služi svojemu namenu. Toda razvoj, novosti ter izbira se je preselilo med brezzrcalne fotokamere.

Obenem se je spremenil tudi pogled na samo izbiro kamere. Dolgo je veljalo, da je polni format cilj, h kateremu naj bi napredni fotograf prej ali slej prišel. Danes tega ne vidim več tako enoznačno. Polni format ima svoje prednosti, a enako velja za APS-C in m4/3. Vsak format ima svoj namen, svoje uporabnike, svoje prednosti in svoje omejitve.

Zato vprašanje ni več samo, kako v svet polnega formata. Pravo vprašanje je, katero brezzrcalno fotokamero izbrati za svoj način fotografiranja.

 

Fotofon, sistemska fotokamera in realne potrebe

Fotofoni so naredili velik preskok. Večini uporabnikov povsem zadostujejo za spomin, družinsko fotografijo, potovanje, hitro objavo in video. Vedno so pri roki, kakovost slike je v dobri svetlobi odlična, programska in AI obdelava, pa marsikaj naredi sama.

Toda, ko fotograf želi več nadzora, drugačno risbo, daljše goriščnice, boljši RAW zapis, delo z objektivi, manjšo globinsko ostrino ali zanesljivo delovanje pri zahtevnih motivih, sistemska fotokamera še vedno pokaže svojo moč. Pri njej ne kupimo samo ohišja. Kupimo sistem objektivov, dodatkov, načina dela in fotografskega razmišljanja.

Zato pri izbiri brezzrcalne kamere najprej ne gledam, ali je polni format, APS-C ali m4/3. Najprej se vprašam, kaj bom z njo fotografiral. Potovanja, portrete, šport, safari, ptice, pokrajino, video, družinske motive, ulično fotografijo ali vsega po malo? Šele nato ima smisel izbrati format.

 

Trije glavni formati

V današnjem svetu brezzrcalnih fotokamer se največ srečujemo s tremi formati tipal. m4/3, APS-C in polni format. Vsak ima svojo logiko.

m4/3 je najmanjši med temi tremi sistemi, a to nikakor ne pomeni, da je najmanj uporaben. Njegova prednost je kompaktnost. Ohišja so lahko manjša, objektivi lažji, teleobjektivi krajši in celoten sistem bolj prijazen za nošenje. To je pomembno na potovanju, v gorah, pri pohodništvu, pri fotografiranju ptic in živali, kjer dolge goriščnice hitro postanejo težke in drage.

APS-C je nekakšna srednja pot. Tipalo je večje kot pri m4/3, oprema pa je še vedno lahko zelo kompaktna. Za večino fotografov je APS-C format danes več kot dovolj zmogljiv. Omogoča odlično kakovost slike, dobro delo pri višjih ISO vrednostih, lepo kontrolo globinske ostrine in hkrati razumno velikost opreme.

FF - polni format ima največje tipalo med temi tremi in prinaša največ možnosti pri kontroli globinske ostrine, delu v slabši svetlobi, višji ločljivosti in tonski širini. Toda polni format je tudi najdražji, objektivi so praviloma večji, težji in dražji. Če želimo izkoristiti njegove prednosti, potrebujemo kakovostne objektive.

Zato ne bi rekel, da je en format boljši od drugega. Bolj pravilno je reči, da je lahko en format bolj primeren za določenega fotografa.

 

m4/3 – majhno, hitro in zelo uporabno

m4/3 sistem ima dolgo tradicijo med brezzrcalnimi kamerami. Glavna proizvajalca sta OM System (Olympus) in Panasonic. Marsikdo ga podcenjuje samo zato, ker ima manjše tipalo. Toda v praksi ima m4/3 veliko prednosti, predvsem za fotografe, ki veliko potujejo, hodijo, fotografirajo živali ali želijo lažjo opremo.

Pri m4/3 je kot zajema drugačen kot pri polnem formatu. Objektiv 300 mm nam da kot zajema, kot bi ga na polnem formatu dobili s 600 mm. To je velika prednost pri fotografiranju ptic, divjih živali in oddaljenih motivov. Teleobjektiv je manjši, lažji in cenejši, fotograf pa je lahko bolj gibljiv.

Tudi stabilizacija slike je pri m4/3 sistemih pogosto zelo učinkovita. To pride prav pri fotografiranju iz roke, pri potovanjih, v slabši svetlobi in pri videu. Manjše tipalo pomeni tudi večjo globinsko ostrino pri enaki zaslonki in kotu zajema. To je lahko slabost pri portretu, če želimo močno zabrisano ozadje, je pa prednost pri makro fotografiji, pokrajini, reportaži in potovanju.

m4/3 bi izbral fotograf, ki mu je pomembna lahka torba. Tisti, ki veliko hodi. Tisti, ki fotografira ptice in živali, a ne želi nositi velikih teleobjektivov. Tisti, ki želi imeti s seboj več goriščnic, a ne velike teže. Tudi za FotoPOTEP je lahko m4/3 zelo pametna izbira, če fotograf ve, zakaj jo je izbral.

Ni pa m4/3 najboljša izbira za tiste, ki želijo izrazito majhno globinsko ostrino, veliko dela pri zelo visokih ISO vrednostih ali največjo možno kakovost slike za velike povečave. Takrat imata APS-C in polni format prednost.

 

APS-C – zlata sredina za večino fotografov

APS-C format je danes zelo zanimiv. Dolgo je bil razumljen kot cenejši vstop v svet sistemskih kamer. Danes to ni več samo vstopni format. APS-C kamere so lahko izjemno zmogljive, hitre, tehnološko napredne in uporabne tudi za zelo zahtevne fotografe.

Največja prednost APS-C sistema je ravnotežje. Oprema je manjša in lažja kot pri polnem formatu, kakovost slike pa je za večino potreb odlična. Objektivi so lahko bolj kompaktni, cenejši in bolj primerni za potovanja. Hkrati je tipalo dovolj veliko, da omogoča lepo risbo, dobro kontrolo globinske ostrine in dovolj kakovosti za večje povečave.

APS-C je odlična izbira za popotniško fotografijo. Na potovanju šteje vsak kilogram. Če ima fotograf s seboj lažjo opremo, jo bo večkrat vzel iz torbe. In kamera, ki je v torbi, ne naredi fotografije. Z dobro APS-C kamero in premišljeno izbranimi objektivi lahko fotograf pokrije skoraj vse motive, od pokrajine do portreta, od ulice do živali.

APS-C je tudi zelo primeren za tiste, ki prihajajo iz fotofona in želijo resen preskok v fotografiji, a ne želijo takoj vstopiti v večji, dražji in težji sistem polnega formata. Enako je zanimiv za tiste, ki že znajo fotografirati in želijo manjšo opremo brez velikega kompromisa pri kakovosti slike.

Posebno mesto ima Fujifilm X sistem, ki je zgrajen okoli APS-C formata. Tu ni občutka, da je APS-C samo stopnica do polnega formata. Sistem je zasnovan kot samostojen fotografski svet z lastnimi objektivi, ergonomijo, barvnimi simulacijami in drugačno filozofijo dela. Tudi Canon, Nikon in Sony imajo APS-C brezzrcalne kamere, pri katerih je prednost tudi možnost vstopa v širši sistem.

APS-C bi izbral fotograf, ki želi najboljše razmerje med kakovostjo slike, velikostjo opreme in ceno. Za veliko večino naprednih hobi fotografov je to najbolj smiselna izbira.

 

Polni format – več možnosti, večja cena, večja odgovornost

Polni format pomeni tipalo velikosti 36 x 24 mm. To je format, ki izhaja iz 35 mm filma in je mnogim fotografom še vedno nekakšno izhodišče za razumevanje goriščnic, kota zajema in globinske ostrine.

Največja prednost polnega formata je v večji kontroli nad globinsko ostrino. Pri portretu, porokah, reportaži in delu v slabši svetlobi se to hitro pozna. Lažje dobimo mehko ozadje, lep prehod v neostrino in tisto risbo, zaradi katere mnogi fotografi radi posežejo po svetlobno močnih objektivih.

Polni format omogoča tudi visoke ločljivosti. Danes imamo kamere s 45, 50, 60 in več milijoni točk. To je uporabno pri pokrajini, studiu, arhitekturi, reprodukciji in tam, kjer želimo veliko možnosti izreza. Toda visoka ločljivost zahteva več. Boljše objektive, bolj natančno tehniko, krajše čase osvetlitve, več prostora na karticah in močnejši računalnik.

Polni format ima prednost tudi pri delu v slabši svetlobi. Večje tipalo lahko bolje prenaša višje ISO vrednosti predvsem, če ne pretiravamo z ločljivostjo. Za reportažo, koncerte, poroke, nočno fotografijo in motiviko, kjer svetlobe ni veliko, je to lahko pomembno.

Vendar polni format ni čarovnija. Ne naredi boljše kompozicije. Ne popravi slabega trenutka. Ne nadomesti znanja. Če nanj postavimo povprečen objektiv, ne bomo izkoristili njegove prednosti. Prav tu se največ fotografov ujame v past. Kupijo dobro ohišje, potem pa zmanjka za objektive. V sistemski fotografiji je to lahko napačna pot.

Polni format bi izbral fotograf, ki ve, zakaj ga potrebuje. Portretist, poročni fotograf, krajinar, studijski fotograf, zahtevnejši popotnik ali nekdo, ki želi več možnosti v RAW zapisu. Ni pa nujno, da je polni format najboljša izbira za vsakogar.

 

Brezzrcalna kamera ni samo tipalo

Pri DSLR kamerah smo veliko govorili o zrcalu, prizmi, AF modulu in optičnem iskalu. Pri brezzrcalnih fotokamerah je zgodba drugačna. Svetloba pride neposredno na tipalo, iskalo pa je elektronsko.

Na začetku je marsikdo dvomil v elektronsko iskalo. Tudi sam sem bil dolgo vajen optičnega pogleda skozi prizmo. Toda današnja elektronska iskala so zelo napredovala. Že pred zajemom lahko vidimo osvetlitev, belino, kontrast, barvni ton, globinsko ostrino in histogram. Pri slabši svetlobi iskalo pogosto pokaže več, kot vidimo z očesom.

Največja sprememba pa je ostrenje. AF točke niso več omejene na sredino slike. Ostrenje poteka na tipalu in lahko pokrije velik del motiva. Prepoznavanje oči, obraza, živali, ptic, vozil in drugih motivov je močno spremenilo način dela.

Pri portretu kamera lažje sledi očesu. Pri safariju lahko bolje drži žival v ostrini. Pri pticah je sledenje hitrejše in natančnejše. Pri športu dobra kamera prepozna motiv in mu sledi skozi kader. To ne pomeni, da kamera fotografira namesto nas. Še vedno mora fotograf videti motiv, izbrati trenutek in razumeti svetlobo. A tehnika danes pomaga bolj kot kdaj prej.

Pri izbiri brezzrcalne kamere zato ne gledam samo velikosti tipala. Pomembni so tudi AF, hitrost, stabilizacija, iskalo, zaslon, baterija, ergonomija, video, meniji in predvsem objektivi.

 

Sistem in objektivi

Pri sistemski fotokameri se nakup ne konča z ohišjem. Pravzaprav se z njim šele začne. Objektivi so tisti, ki dolgoročno določijo, kaj lahko s kamero naredimo. Ohišja se menjajo hitreje. Objektivi ostanejo dlje.

Zato bi pri izbiri sistema najprej pogledal objektive. Ali ima sistem objektive, ki jih res potrebujem? Ali ima lahek potovalni zum? Ali ima dober portretni objektiv? Ali ima širokokotni objektiv za pokrajino? Ali ima teleobjektiv za safari, šport ali ptice? Ali obstajajo tudi objektivi neodvisnih proizvajalcev? Kakšne so cene?

Canon EOS R sistem danes pokriva polni format in APS-C. Nikon Z prav tako ponuja polnoformatne in DX (APS-C ) kamere. Sony E sistem ima zelo široko ponudbo polnoformatnih in APS-C ohišij ter veliko izbiro objektivov. Fujifilm X je močan APS-C sistem, ki je zgrajen kot samostojna fotografska celota. OM System in Panasonic G temeljita na m4/3. Panasonic S, Leica in Sigma so del L-Mount sistema polnega formata.

To pomeni, da izbire ne manjka. Mogoče jo je celo preveč. Zato ni smiselno izbirati po tem, kaj je trenutno najbolj opazno predstavljeno na spletu. Izbrati je treba sistem, ki bo služil mojim motivom.

Za potovanja je pomembna teža. Za portret svetlobno močni objektivi. Za safari teleobjektivi. Za video zanesljivo ostrenje, stabilizacija in dobra kontrola zapisa. Za pokrajino kakovost tipala, širokokotni objektivi in dinamični razpon. Za vsakdanjo fotografijo pa ergonomija, majhnost in veselje do uporabe.

 

Kamera za potovanja

Za potovanja bi najprej gledal težo in uporabnost. Na poti ni pomembno samo, katera kamera ima največ točk. Pomembno je, katero bom v resnici nosil s seboj.

APS-C je tu zelo močna izbira. Z enim dobrim potovalnim zumom in enim svetlobno močnim objektivom lahko pokrijemo veliko motivov. m4/3 je še lažji in zelo primeren za daljša potovanja, pohode in kraje, kjer ne želimo nositi velike torbe. Polni format pa pride do izraza, če želimo najvišjo kakovost slike, več dela v slabši svetlobi in več kontrole nad globinsko ostrino.

Na FotoPOTEPih, kjer večinoma preizkušam opremo, sem velikokrat videl, da najboljša oprema ni vedno tista, ki je tehnično najzmogljivejša. Najboljša je tista, ki jo fotograf zna uporabljati in jo ima ob pravem trenutku pri sebi.

 

Kamera za portret

Za portret ima polni format še vedno močno prednost. Svetlobno močni objektivi 50 mm, 85 mm, 100 mm ali 135 mm na polnem formatu omogočajo lepo ločitev motiva od ozadja. Prehodi v neostrino so lahko mehki, risba pa zelo prijetna.

A tudi APS-C ni daleč. Z dobrim, svetlobno močnim objektivom 50 mm, 75 mm ali podobnim lahko dobimo odličen portretni rezultat. Fujifilm X sistem je lep primer, da APS-C pri portretu nikakor ni omejitev.

m4/3 zahteva nekoliko drugačen pristop. Za močno zabrisano ozadje potrebujemo svetlobno močnejše objektive, daljšo goriščnico ali večjo razdaljo med motivom in ozadjem. Po drugi strani pa je večja globinska ostrina lahko prednost pri reportažnem portretu, makro, potovanju in delu, kjer želimo imeti več motiva v ostrini.

 

Kamera za živali, ptice in safari

Pri živalih in pticah se zgodba obrne. Tu ni vedno glavni zmagovalec polni format. Dolga goriščnica, hitrost, AF in teža opreme so pogosto pomembnejši.

m4/3 ima zaradi manjšega tipala veliko prednost pri kotu zajema. Objektivi so lahko krajši in lažji, učinek pa je podoben daljšim goriščnicam na polnem formatu. Za ptice in oddaljene živali je to zelo uporabno.

APS-C je prav tako odličen kompromis. Teleobjektiv dobi ožji kot zajema kot na polnem formatu, oprema pa ostane še razmeroma obvladljiva. Za safari, je APS-C lahko zelo pametna izbira.

Polni format pa pokaže prednost pri višjih ISO vrednostih, večji kakovosti slike in boljšem ločevanju motiva od ozadja. Vendar so teleobjektivi večji, težji in dražji. Če želimo resno delati z dolgimi goriščnicami, moramo v ceno sistema vključiti tudi objektiv, ne samo ohišje.

 

Kamera za pokrajino

Pri pokrajini je polni format pogosto prva misel, predvsem zaradi večjega dinamičnega razpona, višje ločljivosti in širokokotnih objektivov. Če fotograf veliko tiska, dela velike povečave ali želi največ detajlov, ima polni format jasne prednosti.

A tudi APS-C je za pokrajino zelo uporaben. Današnja tipala nudijo veliko kakovosti, objektivi so lažji, celoten sistem pa bolj prijazen za potovanja. Pri daljših pohodih je lahko to pomembnejše kot nekaj dodatne kakovosti na datoteki.

m4/3 ima prednost v globinski ostrini. Pri pokrajini pogosto želimo imeti veliko motiva ostrega, od prednjega plana do ozadja. Tu manjše tipalo ni nujno slabost. Obenem lažja oprema pomeni, da jo bomo lažje nesli na razgledno točko, kjer nastane prava fotografija.

 

Kamera za video

Video je danes postal pomemben del izbire. Marsikateri fotograf ne dela več samo fotografij. Potrebuje tudi kratek video, predstavitev, posnetek za splet, družbena omrežja ali YouTube.

Pri videu ni dovolj gledati samo ločljivosti. Pomembni so kakovost AF, stabilizacija, 10-bitni zapis, log profili, možnost daljšega snemanja, pregrevanje, zvok, priklop mikrofona in slušalk, vrtljiv zaslon in uporabnost menijev.

m4/3 in APS-C sta lahko zelo dobri izbiri za video, ker omogočata manjšo opremo in lažje delo iz roke. Polni format prinese lepšo kontrolo globinske ostrine in boljšo kakovost v slabši svetlobi, a lahko prinese tudi večje objektive in večjo občutljivost pri ostrenju.

Za video bi zato vedno gledal konkretno kamero, ne samo format tipala.

 

Moj nasvet ob izbiri

Najboljše kamere za vse ni. To sem zapisal že neštetokrat in danes velja še bolj. Trg je poln odličnih kamer. Razlike med njimi so v praksi pogosto manjše, kot jih prikazujejo tehnične primerjave. Velike razlike pa so v tem, ali izbrana kamera ustreza mojemu načinu dela.

Če veliko potujem, bom raje izbral lažjo opremo. Če fotografiram portrete, bom gledal objektive z dobro svetlobno močjo. Če me zanimajo ptice, bom najprej pogledal teleobjektive. Če snemam video, bom preveril video lastnosti. Če fotografiram pokrajino, bom gledal kakovost tipala, širokokotne objektive in delo z RAW zapisom.

Največja napaka je, da fotograf kupi predrago ohišje in potem nima več denarja za objektiv. Bolj smiselno je izbrati ohišje, ki zadostuje potrebam, in več vložiti v objektive. Dober objektiv bo ostal dlje kot kamera. Slab objektiv pa bo omejil še tako dobro tipalo.

Ne kupuj kamere samo zato, ker je nova. Ne kupuj polnega formata samo zato, ker je polni format. Ne podcenjuj APS-C in m4/3 samo zato, ker imata manjše tipalo. Vprašaj se, kaj fotografiraš, koliko opreme želiš nositi in kakšen rezultat želiš doseči.

 

Za konec

Današnji svet brezzrcalnih fotokamer je bogat, a tudi bolj zapleten. Nekoč smo se spraševali, ali ostati pri DSLR ali preiti na CSC. Danes je to vprašanje že skoraj mimo. Brezzrcalne fotokamere so postale glavni fotografski sistem.

Prava dilema je zdaj drugje. m4/3, APS-C ali polni format? Majhna in lahka oprema ali največja možna kakovost slike? Univerzalni zum ali svetlobno močni objektivi? En sistem za vse ali oprema, izbrana za točno določene motive?

Moj odgovor je preprost. Najprej izberi namen. Nato sistem. Šele potem ohišje.

m4/3 je odličen, ko štejeta majhnost in doseg. APS-C je verjetno najboljša zlata sredina za večino fotografov. Polni format prinese največ ustvarjalnih in tehničnih možnosti, a tudi večjo ceno, težo in zahteve.

Fotografija se v svojem bistvu ni spremenila. Spremenila se je tehnika. Kamera danes lažje ostri, sledi motivu, stabilizira sliko in že v iskalu pokaže končni rezultat. Toda še vedno mora fotograf videti motiv, razumeti svetlobo in pritisniti prožilec v pravem trenutku.

Zato ne iščem najboljše kamere na trgu. Iščem tisto, ki mi bo pomagala videti, fotografirati in uživati.