O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Prva desetletja fotografske zgodovine so bila vezana na velike meh kamere (mehovke), kjer je svetloba skozi objektiv potovala na mlečno steklo, kjer se je prikazala zrcalno obrnjena slika. S pojavom prvih dvookih kamer na film, v katere so začeli vgrajevati zrcalo, so se pojavila tudi povsem preprosta optična iskala (OVF – optical viewfinder). Svetloba se je skozi objektiv prenesla na zrcalo in nato na medlico. Zaradi slabše svetlobne moči takratnih objektivov je na grobo brušeno medlico padlo premalo svetlobe, zato je fotograf lahko le okvirno videl kader.

Dolgo je veljalo, da je optično iskalo (OVF) nenadomestljivo – brez zamika, brez omejitev, z naravno svetlobo in kontrastom. Vendar se je s prihodom digitalnih kamer odprla nova možnost. Motiv lahko gledamo neposredno na zaslonu kamere, ki prihaja iz tipala. Sprva so to omogočali samo TFT zasloni na zadnjem delu kamere, nato so predstavili še elektronski iskalo (EVF), ki je sestavljeno iz majhnega zaslona in optike, ki danes prevzema vodilno vlogo. Prva kamera z elektronskim iskalom (EVF) je bila Sony Cyber-shot DSC-F505 iz leta 1999.

Toda še veliko let je preteklo, da je bilo EVF iskalo kolikor toliko uporabno. V kamero z izmenljivimi objektivi ga je leta 2008 prvi vstavil Panasonic v kamero G1. Začel se je hiter razvoj brezzrcalnih fotokamer.

 

Ob teh zanimivih podatkih podajam še mojo anekdoto ob prvi nejeveri nad novo tehnologijo EVF, v brezzrcalnih kamerah z izmenljivimi objektivi.

Leta 2007 je glavni Panasonicov razvojni inženir za fotografsko področje, g.Michiharu Uematsu, prišel na ogled v naš “DIWA Labs” v Sandefjordu na Norveškem, kjer smo imeli laboratorij za preizkus opreme. DIWA član sem bil tudi sam. V preizkus je prinesel njihove še prototipne kamere brez imena in brez podatkov, čemu so sploh namenjene. Ob pregledu kamere sem opazil, da ima elektronsko iskalo, podobno tistemu iz prvih »hibridnih kamer« iz leta 2004. G. Uematsu se ni mogel izogniti mojemu vprašanju, zakaj kamera, ki je po obliki videti kot DSLR, nima »pravega« iskala.

Na koncu smo lahko odvili objektiv in ugotovili, da v njej ni bilo zrcala, prizme niti zaklopa. Takrat je dejal: »Čez čas bodo imele vse kamere samo še EVF iskalo.« Takrat sem imel močne pomisleke. To se mi je zdelo možno pri ljubiteljskih kamerah, a za profesionalno rabo je bil velik vprašaj – predvsem glede hitrosti, ostrine in jasnosti pogleda na motiv. On pa je bil prepričan v svoj prav. Sony je leta 2013 že predstavil Alpha 7 z iskalom EVF. Toda brezzrcalne kamere so bile še v povojih in fotografski svet je bil še močno v kamerah z optičnim iskalom.

Decembra 2015 sva se z g.Michiharu Uematsu ponovno srečala na Panasonicovi predstavitvi novosti. Znova sem ga vprašal, ali je še vedno prepričan, da bo EVF povsem nadomestil optično iskalo in s tem zrcalne kamere. Ni mi odgovoril naravnost, a v rokah sem že držal njihovo novo kamero z vgrajenim EVF iskalom, kar je bilo samo po sebi dovolj zgovorno. Sam sem bil tedaj še vedno v dvomih, ali je to prava pot za kamere z izmenljivimi objektivi. Takrat vodilni na področju profesionalne fotografije Canon, se za ta sistem še ni odločil. Torej tehnologija še ni tako dobra, da bi že zamenjala kamere DSLR namenjene profesionalcem. A okoli leta 2018 je postal brezzrcalni sistem z EVF iskali vse boljši – in vse ostalo je postala zgodovina.

 

Klasično optično iskalo (OVF)

Prednosti:

- Brez zamika in popolnoma naravna slika – to kar vidiš, to bo posnela kamera.

- Ni omejeno z ločljivostjo zaslona ali osveževanjem.

- Brez porabe energije – deluje tudi, če je kamera izklopljena.

Slabosti:

- Ne kaže prave ekspozicije, beline ali barvnega ravnovesja.

- Ni predogleda učinka nastavitev (globinska ostrina, simulacija filtra, HDR …).

- Zahteva kompleksno konstrukcijo z zrcalom in prizmo, kar povečuje velikost in težo kamer.

 

Elektronsko iskalo (EVF)

Razvoj EVF iskal je bil sprva počasen – nizka ločljivost, majhen dinamični razpon, opazen zamik slike. V zadnjih letih pa so naredili velik preskok: ločljivost nad 5,7M točk, osveževanje 120 Hz in več, HDR prikaz, ter skoraj popolno odpravo zakasnitve.

Prednosti:

- Predogled slike takšne, kot bo posneta (osvetlitev, belina, barve, učinki).

- Možnost prikaza dodatnih informacij (histogram, zebra, povečava za ostrenje, ogled slike...).

- Brez potrebe po zrcalu in prizmi – omogoča kompaktnejše brezzrcalne kamere.

- Nočni način: prikaz je svetlejši kot realnost, kar olajša delo v temi.

Slabosti:

- Poraba energije.

- Pri zelo hitrem gibanju ali slabši svetlobi se lahko pojavi zamik slike (lag).

- Čeprav je osveževanje danes že visoko 120Hz, se še vedno čuti razlika v primerjavi z optično neposrednostjo.

- Dinamični razpon prikaza še ne doseže povsem zmožnosti očesa.

 

Iskala danes

Optična iskala (OVF) se ne razvijajo več. DSLR-ji, ki so OVF ohranjali, izginjajo iz proizvodnje. Sedanje generacije kamer temeljijo izključno na elektronskem iskalu (EVF).

EVF je doživel močan razvoj in danes omogoča fotografsko izkušnjo, ki je ponekod celo boljša od optične: kar fotograf vidi, bo tudi posnel, z vsemi nastavitvami in popravki. A vseeno je pred tehnologijo še nekaj izzivov, predvsem pri hitrosti osveževanja slike in dinamičnem razponu, kjer bo razvoj v prihodnje še napredoval.

 

Zaključek

Če je bil optični pogled prek prizme desetletja zlati standard, smo danes že v obdobju, ko nove kamere ponujajo izključno elektronska iskala (EVF). Ta niso več kompromis, temveč prinašajo številne prednosti, ki jih optična iskala (OVF) nikoli niso mogli ponuditi.

Dolgotrajno fotografiranje z elektronskim iskalom je naporno za oči, tudi pri 120 Hz osveževanju. Fotograf se je po večurnem delu pogosto srečal z občutkom utrujenosti, zamegljenega pogleda ali napetosti v očeh. Najnovejši EVF-ji s 240 Hz osveževanjem, so to težavo praktično odpravili. Slika je tekoča, naravna in udobna za večurno uporabo, brez občutka naprezanja.

S tem so elektronska iskala izgubila še zadnjo primerjalno slabost v primerjavi z optičnimi iskali in dokončno izničila njihovo prednost. Fotografija je vstopila v novo dobo – v dobo, kjer kader gledamo neposredno prek tipala in tako že pred sprožitvijo natančno vidimo, kakšen bo končni posnetek.

 

---

 

Zanimivosti - kakovost EVF iskala

Človeško oko in pomen utripanja v Hz

Kako deluje naše zaznavanje osveževanja

Človeško oko ne zaznava utripanja (Hz) tako kot kamera ali zaslon.

Svetlobo vidimo kontinuirano, možgani pa obdelujejo signale iz mrežnice.

Ko vir svetlobe utripne hitro, možgani to zaznajo kot neprekinjeno svetlobo – temu pravimo flicker fusion threshold (meja zlitja utripanja).

Meja našega zaznavanja utripanja

Pri običajnih pogojih (normalna svetloba, gledanje v zaslon) je meja okrog 50–60 Hz. Zato so stari monitorji pri 50–60 Hz povzročali utrujenost oči.

Če je svetloba močnejša ali ima visoko kontrastne robove (npr. LED osvetlitev), lahko človek zazna utripanje tudi do 100 Hz ali več.

Pri perifernem vidu je oko bolj občutljivo na gibanje – tam lahko zaznamo še hitrejše utripanje, tudi nad 200 Hz.

Pri zelo svetlih in kratkih bliskih (npr. stroboskop) so ljudje zaznali razliko tudi pri 500–1000 Hz, a to so ekstremni pogoji.

Kaj to pomeni za EVF in zaslone?

- 60 Hz - še zaznamo utripanje ali zamik, utrujajoče pri daljši uporabi.

- 90–120 Hz - večina ljudi to dojema kot gladko in brez utripanja.

- 240 Hz - praktično nihče več ne vidi razlike, občutek je skoraj popolnoma naraven.

Povzetek

- Človeško oko v običajnih pogojih »vidi« utripanje do 50–60 Hz.

- V določenih pogojih (svetloba, periferni vid, kontrast) lahko zazna tudi 200 Hz ali več.

- Pri elektronskih iskali (EVF) je danes prag udobja pri 120 Hz, popolnoma naravna izkušnja pa se približuje pri 240 Hz.

Pri večurnem fotografiranju so fotografi ob uporabi iskala z osveževanjem 120 Hz pogosto čutili utrujenost očesa, še posebej pri zahtevnih snemalnih ali reportažnih delih. Z najnovejšimi iskali s 240 Hz osveževanjem, ki danes prihajajo v profesionalne kamere, je ta občutek praktično izginil. Slika je bolj naravna, premiki so tekoči in dolgotrajno opazovanje kadra ne povzroča več naprezanja oči, kar pomeni bistveno prijetnejšo in manj utrujajočo izkušnjo fotografiranja.

 

Elektronska iskala – ločljivost in udobje pogleda

Ko pogledamo skozi elektronsko iskalo (EVF), si želimo naravno, tekočo sliko brez vidnih pik. Osnova za to je ločljivost človeškega očesa, ki je približno 10 linij na milimeter, kar ustreza približno 254 linijam na inč (palec - "). Če bi imeli zaslon velik 10 mm, bi to pomenilo okoli sto linij, da bi sliko videli kot gladko.

Ker pa se v fotografiji in računalniški tehniki uporablja enota inč (skrajšano ") kot standard, ločljivost vedno zapišem v njej.

EVF zasloni so običajno veliki med 0,39" in 0,5". Ker je slika v iskalu povečana preko optike (leče), je občutek ločljivosti močno odvisen tudi od kakovosti te leče. Dve iskali enake ločljivosti lahko zato v praksi delujeta zelo različno.

Kaj pomeni ločljivost v točkah?

2,36 milijona točk (pogost standard pri manjših EVF-jih): dovolj za osnovno rabo, a pri natančnem preverjanju ostrine vidiš omejitve.

3,7 milijona točk: že precej boljše, slika je ostra in dovolj udobna za večino namenov.

5,7 milijona točk: visok standard pri sodobnih kamerah, kjer posamezne točke skorajda ne zaznaš več.

9,4 milijona točk: najvišji razred, kjer je pogled praktično enakovreden optičnemu – tudi pri natančnem opazovanju motivov ne vidiš posameznih točk.

Kaj pa osveževanje?

Tudi pri popolni ločljivosti bo pogled neudoben, če je osveževanje prenizko:

60 Hz: slika je še lahko trzajoča, pri daljši uporabi utruja.

120 Hz: danes prag udobja, večina uporabnikov to dojema kot gladko in naravno.

240 Hz: profesionalni standard, kjer je občutek popolnoma tekoč in naraven – tudi po več urah uporabe oči ne utrudijo.

Povzetek

Za dober EVF je danes nujna kombinacija:

• vsaj 3,7–5,7 milijona točk za resno fotografijo,

• 9,4 milijona točk za profesionalni nivo, kjer točk praktično ne vidiš več,

• 240 Hz osveževanje kot standard za popolnoma naraven občutek brez utrujenosti oči.

• pri osveževanju Hz, je še pomembno, da pri hitrejšem osveževanju ne zmanjšajo števila točk. Tako lahko fotograf v iskalu vidi tekočo, ostro in udobno sliko, ki je blizu naravnemu pogledu.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si