O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Veliko fotografov pravi: »Fotografiram v RAW, to je tisto pravo, surovo.« To drži – vse dokler RAW datoteka še ni odprta v programu.

Ko RAW naložiš v Adobe Lightroom, Adobe Camera RAW (ACR), Capture One, Dxo in druge, to ni več povsem surov zapis. Program v ozadju takoj opravi nekaj ključnih korakov: iz mozaika tipala sestavi RGB sliko (demosaic), nastavi belo točko, doda osnovno tonsko oziroma gamma krivuljo, naloži privzeti videz/profil in pogosto vključi tudi osnovno redukcijo šuma, ostrenje ter korekcije objektiva. Še preden se dotakneš prvega drsnika, je slika torej deloma že “razvita” – in te privzete pomoči niso vedno v tvojo korist.

Tu takoj dodam pomembno opombo: če že imaš RAW in želiš, da to, kar obdeluješ, na zaslonu tudi res vidiš, je ključen začetek. T.j., da ti program sam tem manj postori v njegovi osnovni obdelavi (o tem v nadaljevanju), dober širokogamutni monitor (P3/Adobe RGB) in osnovno razumevanje barvnih prostorov. O tem pišem v članku »Videti, da bi lahko verjel – zakaj fotograf potrebuje odličen zaslon«.

Kaj pravzaprav shrani RAW?

Napredni fotograf uporablja zapis RAW. Po pritisku na sprožilec se shranijo še neobdelane meritve svetlobe s tipala, kjer vsaka fotodioda (točka) zazna le eno osnovno barvo (rdečo, zeleno ali modro). Zato RAW sam po sebi še nima popolne barvne slike – za prikaz jo je treba pozneje izračunati (demosaic).

RAW ni barvna slika, temveč meritve svetlobe s tipala. Vsaka fotodioda zbere električni naboj (sorazmeren številu fotonov), kamera ga pretvori v napetost in nato v številko prek A/D pretvornika. Te številke so linearne (dvakrat več svetlobe → približno dvakrat večja vrednost) in zapisane kot celi števci (DN/ADU), npr. pri 12-bitnem zapisu v razponu 0–4095, pri 14-bitnem pa 0–16383. Običajno je upoštevan tudi “black level” (odštevanje temnega toka), zato absolutna “ničla” ni nujno fizična črna. RAW tako na vsaki poziciji shrani eno številko pod eno barvno masko (rdeča, zelena ali modra v Bayer/X-Trans vzorcu) ter metapodatke (EXIF, množilniki WB, podatki o objektivu …).

Pomembno: te vrednosti v sami RAW datoteki niso normalizirane na 0–1 in nimajo dodeljenega barvnega prostora. Normalizacijo, belo ravnovesje, barvno preslikavo (npr. v ProPhoto/AdobeRGB/P3/sRGB) in tonsko/gamma krivuljo doda šele RAW pretvornik med “razvijanjem” datoteke.

Sočasno kamera iz teh podatkov izdela še majhen JPEG za hiter pregled in ga vgradi v RAW datoteko. Ta vgrajeni JPEG služi za prikaz na kameri (slika, histogram, opozorila na presvetlitve itd.) in za hiter predogled v nekaterih programih, medtem ko se za resnično obdelavo uporabljajo RAW podatki.

 

Zanimivost;

- Lightroom Classic / ACR: ta JPEG ob uvozu lahko uporabi za hiter prikaz (opciji “Embedded & Sidecar” ali “Minimal”), nato pa praviloma hitro izriše svoj predogled iz RAW-a.

- Photo Mechanic, FastRawViewer ipd.: za bliskovito brskanje prikažejo vgrajeni JPEG (zato so zelo hitri in cenjeni med profesionalci).

 

RAW od kamere do programa

Ko preneseš RAW datoteko v programe za njeno obdelavo, imaš občutek, da vidiš svojo fotografijo. A v resnici je to, kar se prikaže na zaslonu, le razvita interpretacija surovih podatkov iz tipala kamere. Ponavadi je slika mehka, brez izrazitih barv.

Skratka, RAW je zgolj “potencial” fotografije, ne končni rezultat.

 

Kaj se dogaja, ko v RAW programih odpremo RAW datoteko?

Zdaj se začne proces, ki mu lahko rečemo “digitalno razvijanje”. Program že izvede cel niz korakov, preden ti sploh prikaže prvo sliko na zaslonu:

1. Branje podatkov iz tipala – program prepozna strukturo datoteke, tip kamere in tip tipala (Bayer, X-Trans, Foveon ...).

2. Demozaičenje (demosaicing) – ker ima vsaka pika tipala le eno barvo, program z lastnim algoritmom izračuna manjkajoče barvne vrednosti. To je prvi in zelo pomemben korak, saj določa, kako bodo kasneje videti podrobnosti in teksture. In prav v tem postopku se izgubi glede na kakovost algoritmov posameznega programa več, ali manj podatkov. Originalni programi ta postopek opravijo odlično. Drugi?

3. Uravnavanje bele barve (white balance) – prilagodi temperaturo svetlobe, da bele površine ne delujejo modro ali rumeno.

4. Barvna pretvorba – RAW zapis se prevede iz “barvnega jezika” kamere v delovni prostor (npr. ProPhoto RGB, Adobe RGB, P3, sRGB).

5. Dodajanje tonov in kontrasta – uporabi se osnovna krivulja (tone curve), ki sliki da naraven kontrast in dinamiko.

6. Ostrenje, šum in popravki objektiva – odstrani se digitalni šum, popravi vinjetiranje in kromatska aberacija, hkrati pa se slika rahlo izostri.

Šele po teh korakih na zaslonu dobiš sliko, ki deluje “prava”. Prav tu pa se pogosto zmotimo pri razumevanju RAW-a: vsak program po svojih algoritmih prikaže svoj začetni pogled na podatke. Ta privzeta interpretacija že doda določene odločitve (krivulje, kontrast, barvni profil …) in zato na zaslonu ne gledaš več povsem surovega zapisa. V nadaljevanju pokažem, kako lahko prevzamemo nadzor že na začetku – z izhodiščem v linearnih podatkih – in tako sami usmerjamo “razvijanje” slike od prvega koraka naprej.

Na kratko: klasični program RAW najprej pretvori po lastnem internem sistemu in nam to predstavi kot osnovo. Če želimo popoln nadzor, začnemo čim bolj nevtralno oziroma linearno.

 

Zakaj RAW programi prikažejo osnovno razvito sliko različno?

Ker RAW ni fotografija, ampak zbirka številk, se mora vsak program odločiti, kako te številke pretvoriti v barve.

In tu se programi razlikujejo.

Adobe Camera RAW in Lightroom uporabljata univerzalne matematične modele, ki so optimizirani za vse kamere, ne pa posebej za vsako.

Programi proizvajalcev kamer (Canon DPP, Nikon NX Studio, Fujifilm X RAW Studio, Sony Imaging Edge) pa uporabljajo natančno tisti algoritem, ki ga uporablja kamera sama, zato barve, kontrasti in ton ustrezajo temu, kar vidiš na zaslonu kamere (velja tudi za fotofone, ki na zaslonu, z lastnimi programi prikažejo neverjetne fotografije).

Capture One in DxO gresta še korak dlje – imata svoje kalibracije in barvne matrike za posamezne modele kamer, kar pogosto prinese bolj naravne tone kože in detajle v svetlih delih.

Zato bo RAW iz istega posnetka videti v vsakem programu nekoliko drugače.

Pri Fujifilm je to še posebej očitno, ker njihova X-Trans tipala zahtevajo drugačen algoritem demozaičenja – Capture One ga obvlada bolje kot Adobe.

 

Kateri RAW pretvornik (program) je torej boljši?

Odvisno od tvojega cilja.

Če želiš najbolj natančen prikaz barv in tonov, uporabi originalni pretvornik proizvajalca kamere. Ti programi najbolje poznajo svoje tipalo in interne algoritme.

Če pa želiš hitrejši potek dela, enoten vmesnik in podporo za vse kamere, potem je Adobe Camera RAW ali Lightroom boljša izbira.

Za Fujifilm in določene barvne stile posameznih proizvajalcev je Capture One pogosto boljši, saj uporablja bolj prilagojen algoritem za njihova tipala. DxO pa je zelo močan pri popravkih napak objektiva.

Zahtevno delo v praksi - profesionalci uporabljajo kombinacijo:

→ RAW razvijejo v originalnem programu, če gre za zahtevne barve,

→ DxO, C1, Lightroom ali Photoshop ACR pa za končno obdelavo in arhiviranje.

Poudarek

RAW datoteka je digitalni negativ – osnovni vir, ki čaka na razvijanje. Program RAW-a ne “spreminja”, temveč ga prikaže in obdeluje po svojih algoritmih; zato se začetni videz med programi razlikuje. Ob preizkušanju večih programov sem spoznal.

Če mi je najvišja barvna natančnost na prvem mestu (npr. koža, zahtevne reprodukcije), se najprej naslonim na konverter proizvajalca, ker najbolj pozna lastno tipalo in “maker notes”. Res pa so ti programi počasnejši in funkcionalno skromnejši za širšo obdelavo.

Če želim vrhunsko kakovost obdelave v enem samem programu, izberem Capture One ali DxO PhotoLab (odlična demozaična obnova, barvno upravljanje, soft-proof).

Če pa potrebujem hiter, univerzalen in stabilen potek z odličnim ekosistemom, sta Adobe Lightroom Classic in Adobe Camera Raw odlična izbira.

Ker sta Adobe programa med uporabniki v večini, sem v nadaljevanju predstavil možnost, kako naj čim manj vplivata na sliko ob njenem odprtju v programu.

Ne glede na izbrano pot (program) vedno ohranim izvorne RAW datoteke (ne spreminjam jih v DNG in nato original RAW brišem) za arhiv in morebitno drugačno obdelavo v prihodnje. Saj se programi in njihove funkcije razvijajo in omogočajo dodatne, še bolj kakovostne pristope k obdelavi. Tu je tudi vse bolj prisotna umetna inteligenca. Še nekaj glede DNG. Pretvorba iz RAW v DNG RAW gre zopet skozi algoritme in ti marsikaj spremenijo. Zato je dobro vedno ohraniti tudi RAW.

 

---

 

Linearni RAW – ali je RAW v programu še RAW?

RAW je super izhodišče, a v večini programov ga nikoli ne vidiš popolnoma “surovega”. Ker se mu že ob odprtju doda osnovna krivulja, profil, bela točka in še kaj, gledaš že delno razvito sliko. Linearni RAW pa je najčistejši začetek: brez krivulj in olepšav, zato lahko sam od prvega koraka odločaš o tonu, barvah in kontrastu ter iz datoteke iztisneš največ detajlov. Zato v nadaljevanju pokažem, kako začeti linearno in kdaj se to v praksi najbolj splača.

 

Kaj je linearni RAW in zakaj je temen

Linearni RAW je najčistejši zapis s tipala: vrednosti so neposredno sorazmerne s količino svetlobe. Brez kontrasta, brez tonske krivulje, brez vnaprej nastavljene bele, brez barvnega profila. Naši zasloni in oči pa niso linearni, zato linearna slika na zaslonu izgleda skoraj črna in “ploska”. Da postane videti normalno, morajo slediti dodatni koraki: demosaic, nastavitev črne in bele točke, uravnoteženje beline, preslikava v izbrani barvni prostor (ProPhoto, P3 ali sRGB) in dodana tonska ali gamma krivulja.

 

Kje se pridobi, če začneš obdelavo iz linearnega RAW

Prednost linearnega izhodišča je nadzor. Lažje rešuješ svetle dele, ker nič ni vnaprej “zapečeno” s skrito krivuljo. Tonemapping narediš po svoje, brez podvajanja kontrastov. Barvni potek je bolj predvidljiv, ker najprej urediš belo in šele nato barvni prostor. Pri večjih korekcijah ostanejo prehodi bolj gladki, manj je bandinga, rezultat je stabilnejši pri zahtevnih svetlobnih pogojih, ISO, astrofotografiji ali natančnih reprodukcijah.

 

Zakaj je to pomembno

Fotografiranje v RAW je pravilna odločitev, vendar se zavedaj, da večina programov ob odpiranju RAW datoteke že doda osnovno “kozmetiko”, da sliko sploh lahko normalno vidiš. To ni narobe, je pa dobro vedeti, da v takem primeru gledaš že napol razvito sliko, ne pa popolnoma surovih podatkov. V bistvu uporabljaš AUTO nastavitev, katere se na kameri vsak izogiba.

Če želiš iz datoteke iztisniti res največ detajlov in imeti popoln nadzor nad tonom in barvami, moraš izhajati iz čistega, linearnega RAW in šele nato postopno dodajati potrebne korake. Tako dobiš največ možnih informacij iz tipala in najbolj zanesljivo temeljiš končni videz na svojih odločitvah, ne na privzetih nastavitev programa.

 

Kateri programi omogočajo linearen začetek

Spodaj je logika “od najbolj surovega do praktično linearnega”. Namen je izogniti se skritim krivuljam, avtomatskim kontrastom in “lepšanju” še pred tvojimi odločitvami.

Najbolj surov pregled (analiza, ne toliko obdelava)

– FastRawViewer, RawDigger: prikazujejo surove podatke tipala z minimalno obdelavo. Odlična za selekcijo, histogram in preverjanje izžganih delov, manj za končno obdelavo.

Čim bolj linearen začetek obdelave

– Canon DPP/CPP: linearni pogled, polna podpora Dual Pixel RAW in Canon korekcijam, izvoz 16-bit TIFF.

– Darktable (scene-referred): izhodišče je linearno; onemogoči “base curve/filmic” ali uporabi zelo nevtralne nastavitve, da ostaneš v linearnem toku.

– RawTherapee: profil “Neutral”, izklopi tone curve/contrast/sharpening/NR; obdelava teče v linearnem prostoru, izvoz 16-bit TIFF.

– Capture One Pro: Base Characteristics → Curve: “Linear Response”. Odstrani privzeti kontrast in začneš zelo ravno.

– Adobe Camera Raw / Lightroom Classic: izberi profil “Linear” ali “Adobe Neutral” (če Linear ni na voljo) in izključi avtomatike. To je praktično linearen začetek v Adobe okolju. (v nadaljevanju podajam točen postopek kako do lastnega Preset, saj sta ta dva programa najširše uporabljena)

 

Linearni začetek v Adobe Camera Raw / Lightroom

Ta način odstrani skrite tonske krivulje in privzete “olepšave”, zato:

– kontrast ni napihnjen in srednji toni so širši

– prehodi v nebu in koži so bolj gladki, manj je tveganja za banding

– v svetlih delih ostane več rezerve, zato je roll-off mehkejši in lažje rešiš vrhove

– barve se obnašajo bolj predvidljivo, ker najprej urediš belo točko in šele nato dodaš svojo krivuljo

Zato je končna obdelava pogosto videti lepša in “bolj fotografská”, ker kontrast, mikrokontrast in barvno razpoloženje dodaš zavestno, ne pa da ti jih program skrito vsili.

Kdaj je linearni začetek posebej koristen

– visoki kontrasti, proti svetlobi, sončni zahodi, modro nebo

– koža in nežni prelivi

– motivi z veliko lokalnega kontrasta ali barvnih razlik, kjer hitro nastanejo neželeni halo efekti

Na kaj pazi

– prvi vtis je lahko malo plosk; dodaj kontrast namerno z blago S-krivuljo, Color Gradingom ali Clarity/Texture, ne vsega naenkrat

– pri zelo “mehkih” motivih ne pretiravaj z dvigom senc, da ostane naraven volumen

Če na svojih primerih vidiš manj agresiven kontrast, več vmesnih tonov in bolj mirne prehode, pomeni, da tvoj linearni profil dela točno to, kar mora.

Omejitve in opombe (fokus na linearen potek)

– Posebni “maker notes” in eksotični načini (multi-shot, pixel shift, Dual Pixel) niso vedno uporabni izven proizvajalčevega ekosistema. Če gradiš linearen vmesni korak v drugem orodju, nekaterih možnosti, katere nudi kamera ne boš mogel izkoristiti. Zato originalne RAW datoteke vedno ohrani za arhiv in morebitno drugačno obdelavo.

Kratek sklep

– Če uporabljaš Canon in želiš izkoristiti Dual Pixel RAW in vse Canon korekcije, je DPP/CPP najbolj zvest začetek; za “čisti” temelj izvoz v 16-bit TIFF ali linearni DNG.

– Če želiš praktičen linearen start v Adobe ali C1, izberi Linear/Neutral profil in odstrani privzete krivulje.

– Če hočeš najboljšo obnovo šuma in podrobnosti, jo naredi v specializiranem orodju in si pripravi linearen DNG, potem pa nadaljuj kreativno tam, kjer si doma.

– Linearen DNG je v Adobe svetu zelo dobro podprt; pri drugih urejevalnikih je interpretacija korektna, vendar se barvna ujemanja lahko nekoliko razlikujejo od njihovih lastnih RAW profilov.

– Originalne RAW datoteke vedno obdrži. Linearni korak je most, ne zamenjava za izvirnik.

Linearni RAW ohranja polni dinamični razpon, medtem, ko program s svojo obdelavo že izgubi nekaj podatkov.

 

Vendar večina uporablja Adobe ACR ali Lightroom. V teh dveh programih imamo dve možnosti, da začnemo obdelavo iz najmanj pred obdelane datoteke, t.j. “Linear/Neutral + preset”. Ta možnost omogoča odličen, zelo nevtralen start brez skritih krivulj – idealen za napredno obdelavo. Ni pa to isto kot pravi linearni zapis v datoteki; za to potrebuješ linearni DNG ali linearni TIFF/EXR iz ustreznega pretvornika. Eden iz med njih je Iridient Transformer, o katerem bom zapisal poseben članek.

Levo je klasična RAW obdelava, kot jo naredi večina v Lightroom. Izgubi se dinamični razpon, barvne krivulje pripeljejo ton tudi v belo (oblaki).
Desno, konvertirano preko Iridient Transformer v Linear DNG in obdelano v Lightroom. Boljši so toni v obrazu, na nebu, čisti so oblaki, lažje kontroliraš ostrino in šum.

 

Poglejmo kako lahko v ACR in Lightroom nastavimo in shranimo svoj Preset. Oziroma s katerimi specializiranimi programi naredimo Linear RAW.

 

---

 

1. Kako nastaviti svoj Profile v Adobe Camera RAW in Lightroomu

Tu je, praktičen postopek za Adobe Camera Raw (ACR) in Adobe Lightroom Classic, kako priti do nevtralnega ali linearnega začetka, iz njega narediti svoj Preset, ga shraniti in nastaviti kot privzetega.
Glede Adobe zapis velja za večino RAW datotek razen za Fujifilm. Adobe nima primerljivih algoritmov za X-Trans tipala Fujifilm. Predlagam, da se najprej RAF datoteko prenese v Iridient X-Transformer naredi demosaic, izvozi v linear DNG in naprej po opisanem postopku deluje v Adobe ACR/Lightroom. (O Iridient X-Transformer bom zapisal več v novem članku)

 

ADOBE CAMERA RAW (ACR, Photoshop/Bridge)

– Odpri RAW v ACR.

– V polju Profile klikni Browse.

– Če je na voljo Linear, ga izberi. Če ga ni, izberi Adobe Neutral.

– V Tone Curve nastavi Point Curve na Linear.

– V Basic pusti kontrast, Highlights, Shadows, Whites, Blacks na 0.

– V Detail znižaj Sharpening in Noise Reduction (da je začetek res nevtralen).

Ustvari svoj Preset

– Odpri zavihek Presets.

– Klikni plus in Create Preset.

– Poimenuj npr. Linear start.

– Označi samo tiste postavke, ki jih želiš v predlogi (običajno Profile, Tone Curve, Basic; WB pusti neoznačeno, če želiš As Shot).

– Shrani. Prednastavitev je zdaj na seznamu Presets.

Nastavi kot privzeto v Preferences

– Odpri ACR Preferences.

– Odpri sekcijo Raw Defaults.

– Izberi Preset in v meniju izberi svoj Linear start.

– Po želji nastavi, da velja za vse kamere, samo za določen model ali celo za točno določeno serijsko številko.

 

ADOBE LIGHTROOM CLASSIC

– V modulu Develop odpri panel Basic.

– V Profile klikni Browse.

– Če je Linear, ga izberi. Če ga ni, izberi Adobe Neutral.

– V Tone Curve nastavi točkovno krivuljo na Linear.

– V Basic pusti kontrast in ostale glavne drsnike na 0.

– V Detail začasno znižaj Sharpening in Noise Reduction.

Ustvari svoj Preset

– V levem stolpcu klikni plus pri Presets in izberi Create Preset.

– Poimenuj npr. Linear start.

– V pogovornem oknu označi le želene sekcije (Profile, Tone Curve, Basic; WB po želji izključi).

– Shrani. Prednastavitev se pojavi v tvoji skupini Presets.

Nastavi kot privzeto za RAW

– Edit (Windows) ali Lightroom Classic (macOS) → Preferences.

– Zavihek Presets → Raw Defaults.

– V Master izberi Preset in izberi svoj Linear start.

– Po želji izberi Camera Specific ali celo By Serial Number, da velja le za določen model ali ohišje.

 

Opombe

– Če Linear profila ni na seznamu, kombinacija Adobe Neutral + Linear krivulja je praktično najbližji “linearni” začetek.

– Privzeto znižano ostrenje in šum lahko kasneje vrneš po potrebi; cilj je, da start ni dvojno toniran ali olepšan.

– Če uporabljaš linearni DNG iz DxO, , Iridient, Topaz ali ON1, je smiselno v ACR/LR še vedno uporabiti ta Linear start, da ne podvajaš skritih krivulj.

 

2. Najbolj zanesljivi programi za pretvorbo RAW → linearni DNG (demosaicirano, “scene-referred”):

Primarni (priporočeno)

– DxO PureRAW / PhotoLab (Elite) – uvozi CR3/NEF/ARW …, izvede demosaic + DeepPRIME denoise + korekcije objektiva in izvozi linearni DNG.

– Topaz Photo AI / DeNoise AI / Sharpen AI – po denoise/demosaic izvozi linearni DNG za nadaljnjo obdelavo v ACR/LR/C1.

– ON1 NoNoise AI / ON1 Photo RAW – omogoča izvoz linearnega DNG po demosaicu in odpravi šuma.

– Iridient X-Transformer / Iridient Transformer – še posebej za Fujifilm RAF (X-Trans), izvoz RGB/linear DNG (demosaicirano). ((O Iridient X-Transformer bom zapisal več v novem članku, saj ima Fujifilm svoje X-Trans tipalo, ki potrebije druge rešitve, da se lahko z njim dobro dela v ACR ali Lightroom))

Možno, a z opombo

– Adobe DNG Converter – podpira linearizacijo (demosaic v linearni DNG), a nastavitev je praviloma na voljo prek naprednih/CLI možnosti; v Lightroomu/ACR je običajen “Convert to DNG” navadno mosaic DNG, ne linearni.

Ne izvažajo linearnega DNG (ponudi alternativo)

– Adobe Lightroom Classic / ACR – običajno ne izvozita linearnega DNG; za “linearen most” raje uporabi TIFF 16-bit (linear) ali EXR, ali pa linearni DNG pripravi z orodji zgoraj.

– Capture One Pro – ne izvaža DNG (niti linearnega); izvoz TIFF 16/32-bit.

– Canon DPP/CPP, Nikon NX, idr., t.j. originalni programi, ki najbolje razumejo svoje RAW zapise – DNG izvoza ne nudijo; izvoz TIFF je 16-bit (po možnosti linearen/nevtralen).

 

Zaključek

RAW mi omogoča, da iz posnetka izvlečem več, kot se zdi na prvi pogled — a le, če verigo od zajema do prikaza razumem in vodim sam. Poanta članka ni v tem, da je ena pot »edina pravilna«, temveč da poznaš osnove: RAW ni končna slika, temveč potencial; začetni prikaz v programu je vedno interpretacija; linearni pristop mi da več nadzora nad tonom in barvo; in brez dobrega, širokogamutnega zaslona se o kakovosti le pogovarjam, je pa ne vidim.

Če na kameri ne uporabljaš AUTO in JPEG, ampak zavestno izbereš RAW, si ga izbral zato, da boš na koncu videl več. In tu brez osnovnega poznavanja programov, barvnih prostorov ter dobrega zaslona ne gre. Brez tega bo RAW sicer »pri roki«, a ga ne boš izkoristil niti do polovice.

Ko te koščke združim — nevtralen ali linearen začetek, smiselna izbira barvnega prostora, 16-bitna obdelava in premišljena pretvorba v končni profil — je rezultat predvidljiv in zvest moji nameri. Ne glede na to, ali fotografijo pokažem na sodobnem zaslonu, prek projektorja ali jo pošljem v tisk, vem, zakaj tako izgleda: ker sem v vsakem koraku vedel, kaj se z barvo, tonom in podatki res dogaja. In prav to je razlika med »RAW kot upanje« in »RAW kot orodje«.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si