O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Kot fotograf, najprej pomislim na odlično fotokamero in objektiv. Delam v RAW formatu in izkoristim programska orodja za obdelavo slike, ker želim iz datoteke potegniti največ. Pogosto se tu konča: “to je to, nič drugega ni pomembno.” Po eni strani razumem - za večino je fotografija hobi in v njej smo, ker nam je všeč, ne, da v vsaki tehniki iščemo popolnost. Po drugi strani slišim veliko hvaljenja fotoopreme, medtem, ko se na zaslon in osnovno znanje barvnih profilov prepogosto pozabi. In prav tisto, kar še kako šteje, marsikdo odpiše kot nepomembno.

Nikakor ni tako. Kot pri vsaki stvari ni pomemben samo en del procesa; celota mora dihati enotno. V začetkih digitalne tehnike so mnogi kupili odlične DSLR fotokamere, za nove tipalom prirejene objektive pa je zmanjkalo denarja — rezultat je bil neizkoriščena ločljivosti tipala in pomanjkljiva ostrina. Takrat sem zapisal: Ferrarija ne moreš obuti v Barum gume in pričakovati, da boš izkoristil njegov potencial.

Podobno se dogaja danes pri pogledu na sliko. Odlična fotokamera, vrhunski objektiv, zapis in obdelava v RAW - in potem? “Ne potrebujem nič več, to je to!” Pa res? Brez zanesljivega, pravilno nastavljenega zaslona in razumevanja barvnih prostorov sprejemam odločitve na napačni podlagi. Če zaslon “laže”, tudi najboljša datoteka ne pride do izraza. Nič kolikokrat slišim jezno vprašanje in kot tisti, ki izhaja tudi iz grafike (priprave tiska) takoj vem zakaj. Tako barvite so fotografije na mojem zaslonu, a na predstavitvi ali v knjigi, so slabe. Hja na tvojem zaslonu že, kako pa si vse skupaj pripravil za predstavitev, tisk? Kdo je tu krivec?

Če nimam odličnega zaslona, sta še tako dobra fotokamera in RAW zapis bolj tolažba, da opremo imam. A iz nje ne pokažem tega, kar mi v resnici omogoča. Najbolj zanimivo pa je, da imam za nekaj tisoč evrov opreme - ker naj bi bil to pogoj za dobro fotografijo - potem pa fotografije predstavljam na družbenih omrežjih, kjer jih algoritmi močno stisnejo in prekodirajo v sRGB. Preprosto povedano: če mi zaslon laže, tudi obdelava zgreši cilj - zato gledalci nikoli ne vidijo najboljše verzije moje fotografije.

Mogoče se vam vse skupaj zdi pretirano. A zakaj potem ob nakupu fotokamere razmišljam o silnih pikslih, dinamičnem razponu, vrhunski optiki in RAW obdelavi, če mi je na koncu za kakovost prikaza vseeno? Če gledam na povprečnem zaslonu, te datoteke sploh ne morem izkoristiti. "Old boys" fotografu, ki je še delal na film, lahko vse skupaj lažje razložim z razvijanjem le tega. Imaš odlično kamero, objektiv, film, a tisti, ki ti razvija film uporablja pretečen razvijalec, mašino ki zgreši temperaturo, ali razvija predolgo. Torej, vse si naredil prav, a končni rezultat? Danes, smo za razvijanje RAW datoteke odvisni sami od sebe. Zdaj se ve, kdo in kje greši.

Zato vztrajam: če želim v največji meri videti, kar sem posnel, in iz RAW potegniti, kar sem plačal z opremo in znanjem, potrebujem tudi odličen zaslon. Kajti RAW ima v sebi več informacij, kot jih lahko oko sploh zazna.

Kot hobi fotograf uporabljaš in delaš, kakor želiš - in prav je tako. Le ni pametno naokoli razlagati, da nadaljnje delo, znanje, oziroma dober zaslon ni pomemben. Ker, ko enkrat vidiš svojo fotografijo na dobrem zaslonu je podobno, kot slišati skladbo na odličnem Hi-Fi.

Sam sem še fotograf iz obdobja, ko svetlomera ni bilo v kameri in si moral parametre osvetlitve določiti sam. Enako sem na barvnih izvlečkih - na filmu ali pri skeniranju - preko številk upravljal barvne korekcije, kajti dobrih barvnih zaslonov takrat sploh še ni bilo. Tudi te izkušnje nosim s seboj še danes in zato si dovolim podajati takšne nasvete. Kot nekdo, ki imam 45 let poklicnih izkušenj z obdelavo slike, njene predstavitve in tiskanja, vem iz prve roke: dober ali slab zaslon mi, enako kot fotokamera, lahko prinese ali odnese zaslužek.

 

Iz moje poklicne prakse

Leta izkušenj so me naučila, da pri obdelavi ni odločilna datoteka iz najboljše kamere, ne hitrost računalnika in ne to, ali uporabljam Adobe Camera Raw, Lightroom, Capture One Pro, DxO, ON1 Photo RAW ali kaj drugega. Odločilen je zaslon. Seveda, če sem s fotografijo na zaslonu zadovoljen in na družabnih omrežjih dobim kup »všečkov«, se zdi, da boljšega zaslona in dodatnih tonov ne potrebujem - kdo pa to sploh opazi? Res je. A potem se upravičeno vprašam: ali za takšne objave sploh potrebujem tako zmogljivo fotokamero, vrhunski objektiv in ves trud z RAW zapisom? Če že vlagam v opremo in čas, je logično, da si zagotovim tudi prikaz, ki to vrednost pokaže. Če me do tu še ni prepričalo, me realnost hitro strezni: ko začnem svoje fotografije predstavljati na drugih zaslonih, na projekcijah in - še posebej - v tiskovinah. Takrat se razkrije, kako zavajajoč je lahko povprečen prikaz.

Leta 1993, ob začetkih namiznega založništva sem spoznal, koliko pri pripravi slike za tisk, monitor vpliva na kakovost in hitrost dela. V tistih časih so bili posebej cenjeni CRT-zasloni Barco, Radius in NEC, ki so v grafičnih studiih postavljali standarde. Tehnologija napreduje, načelo pa ostaja isto: če zaslon ne kaže barv in tonov pravilno, sprejemam napačne odločitve in te napake vgradim v datoteko. Po 45 letih obdelave slike lahko brez zadržkov rečem: najboljše rezultate iz RAW dosežem le z odličnim »fotografskim« zaslonom - tako kot zaupam vrhunski fotokameri in objektivu, moram zaupati tudi zaslonu.

Namen zaslona, prirejenega za obdelavo fotografij je preprost: naj iz datoteke pokaže največ, kar je na zaslonu mogoče videti. RAW pogosto vsebuje več odtenkov, sivin in barv, kot jih lahko katerikoli zaslon v celoti prikaže, zato je toliko pomembneje, da je prikaz, ki ga lahko vidim, natančen in enakomeren. Če je zaslon neenakomeren, me bodo vogali in robovi zavajali pri vinjetah, gradientih in kožnih tonih. Če je barvni razpon ozek, bo “odrezal” del barv, ki so v RAW-u še prisotne. Če bela točka in svetilnost nista stabilni, bom en dan urejal pretemno, drugič presvetlo. Prostor v katerem delam mora biti umirjenih, še najbolje nevtralnih barv. Svetloba v prostoru, naj bo vseskozi tem bolj enaka. Pri obdelavi, če veriga do 10-bitnega prikaza ni pravilno postavljena, bodo prehodi v nebu ali koži pasasti, čeprav so v datoteki gladki. Natančno umerjen, dober zaslon je tu moj “sidrni” pogled: ko mu zaupam kot referenci, lahko datoteko prevedljivo pripravim za druge zaslone, projekcije in predvsem za tisk - tam brez takšne reference ne pomaga niti brezhiben barvni profil. Brez zanesljivega zaslona delam v temi - tudi če je soba svetla.

Zgodovinski insert: Radius v DTP eri
​Ob prihodu zaslonov v DTP sem hitro spoznal, kako pomemben je dober monitor za kakovostno in hitro delo v grafiki in kasneje fotografiji. V devetdesetih so bili v Mac ekosistemu zasloni Radius pogosto prva izbira grafičnih studiev. Še bolj cenjeni so bili Barco zasloni, a nekajkrat dražji. Radius posebej prirejeni modeli so s svojo konsistentnostjo in namenskimi nastavitvami postavili merila, ki jih pri profesionalnih zaslonih iščemo še danes: predvidljivost, enakomernost in ponovljivost. Čeprav je tehnologija od takrat naredila ogromen skok, je bistvo ostalo isto - zanesljiv zaslon je srce obdelave.

 

Kaj loči dober zaslon od povprečja?

1. Najprej strojna kalibracija in interna 3D LUT. Ko profil shranim v sam zaslon (ne le v operacijski sistem), dobim natančne sivine in gladke prehode. Opomba: če nisi “popoln profesionalec”, te to še ne izključi – več današnjih dobrih, tovarniško umerjenih zaslonov (z jasnimi poročili o kalibraciji) lahko dolgo časa odlično služi, dokler so stabilni in enakomerni. Razlika je v tem, da strojna kalibracija omogoča bolj predvidljivo dolgoročno vzdrževanje ciljev (in lažji povratek na enake nastavitve).

2. Enakomernost svetilnosti in barve po celotni ploskvi je nujna; boljši modeli imajo kompenzacijo enakomernosti in nudijo možnost popravka.

Širok barvni razpon je temelj: za fotografe je referenca čim bliže 99–100 % Adobe RGB. Prostor P3 (Članek: WOW efekt barv na zaslonu fotofona/tablice!) je odličen za splet in zaslone; za natančen softproof tiska pa mi Adobe RGB še vedno da več manevrskega prostora.

3. Za gladke prehode in realistično toniranje šteje tudi 10-bitni prikaz; poleg zmožnosti zaslona potrebujem pravo povezavo (v praksi DisplayPort) in aplikacije, ki izkoriščajo 10-bitni zapis.

4. Stabilnost svetilnosti in bele točke je v praksi pomembnejša, kot bi sodil po goli specifikaciji. Dober zaslon se hitro ogreje in dolgo drži izbrano nastavitev - na primer 120 cd/m², D65 za delo na ekranu ali D50 za softproof tiska.

5. V vsakdanjem studiu pomagata kakovosten mat premaz brez bleščanja in senčnik, ker zmanjšata vpliv odbojev na zaznavanje kontrasta. Obenem moramo delati v prostoru s tem bolj enakomerno in ne premočno svetlobo. Pri ergonomiji šteje zanesljivo stojalo z višinsko nastavitvijo. Smiselna je povezljivost; USB-C je priročen, a za 10-bitni SDR workflow še vedno najraje uporabim DisplayPort. Na macOS in Windows izklopim vse »pametne« prilagoditve slike (True Tone, Night Shift, dinamični kontrast), sicer lovim nestabilno tarčo (ciljne nastavitve).

Praktičen kompromis: če imaš dober tovarniško umerjen zaslon z dokazano enakomernostjo in stabilnostjo, ga lahko mirno uporabljaš za resno obdelavo - občasno ga le preveri/profiliraj z zunanjim kalibratorjem.

Sam sem si že velikokrat pomagal kar s programskimi aplikacijami, na Mac z Display Calibrator Assistant. Ko pa želiš maksimalno ponovljivost (več zaslonov, večletni projekti, natančen softproof), pride strojna kalibracija vgrajena v monitorju z 3D LUT, do izraza.

 

Praktične tarče (ciljne nastavitve) kalibracije

Za delo v Photoshopu in Lightroomu se kot privzeta »ekranska« tarča zelo dobro obnese 120 cd/m², bela točka D65 in gamma 2,2 v gamutih sRGB ali P3, odvisno od namena objave. Za softproof tiska, še posebej na mat papirjih, je smiselno delati temneje, okrog 80–100 cd/m², z belo točko D50 in gamma 2,2; v Photoshopu vključim simulacijo papirja in črne. Po kalibraciji preverim, da povprečni ΔE po ploskvi ostaja okrog 1–2 ali nižje in da enakomernost ne odstopa v vogalih.

»Natančen prikaz barv na zaslonu omogoča pravilne barvne korekcije v celotnem poteku dela - od zajema do končnega izhoda.«

 

Zakaj so dobri zasloni dražji

Tisto, kar dober zaslon naredi dražji, ni logotip, temveč zahtevna kombinacija najboljših in umerjenih elementov, v celoti uravnoteženega panela, elektronike in časa. Za fotografsko delo potrebujem širokogamutni panel Adobe RGB razreda, kar pomeni okoli 99-odstotno pokritost Adobe RGB. Do takšnega obsega barv pridemo z izbranimi IPS paneli in posebnih LED fosforjih (GB-r/KSF) ali vrhunsko OLED izvedbo. Že tu se začne selekcija: najbolj enakomerni kosi so redki in zato stanejo več. Nato pride enakomernost. Vsak dober proizvajalec izmeri zaslon po mreži točk in v monitor vpiše kompenzacijo enakomernosti (Eizo DUE, NEC/Sharp ColorComp), da je svetilnost in barva po površini čim bolj enaka. To zahteva čas, opremo in znanje.

Drugi ključ je strojna kalibracija z interno 3D LUT. Ko cilje (na primer 120 cd/m², D65 za ekran ali D50 za tisk) zapišem v monitor, dobim stabilne sivine in gladke prehode. Za to so potrebni natančni pretvorniki, 14/16-bitna LUT in zanesljiva notranja 10-/12-bitna veriga.

Tretji element je stabilnost: zaslon mora po ogrevanju držati izbrane cilje brez “plavanja”, zato imajo boljši modeli tipala in termalno vodenje, ki skrbijo, da ostane 120 cd/m² res 120 cd/m² in da D65 ostane D65. K temu dodaj še daljšo garancijo, politiko brez svetlih pik in strožje preverjanje kakovosti. Vse skupaj je niša, serije so manjše, zato ni ekonomije obsega kot pri pisarniških 27-palčnih 4K zaslonih.

Tehnologija je zahtevna predvsem pri enakomernosti in barvnem nadzoru. Širok gamut in 10-bitni panel sama po sebi še ne rešita ničesar, če zaslon pri 80–120 cd/m² po površini ni enak in če tako ostane mesece in leta. Zato pri fotografu po prioriteti pridejo najprej enakomernost in stabilnost svetlobe, nato strojna kalibracija z 3D LUT, potem širok gamut okoli 99 % Adobe RGB in na koncu pravi 10-bitni potek (DisplayPort, OS in program, ki zna 10-bitno risati). Dober mat premaz in senčnik pa poskrbita, da ambient ne zavaja.

Kje lahko prihranim, ne da bi si podrl temeljev?

Namesto 31–32 palcev vzamem 27-palčni 4K, ki je še vedno zelo oster. Ne potrebujem vgrajenega kolorimetra, če imam lastno sondo, pomembno je, da monitor podpira strojno kalibracijo in 3D LUT. Video funkcije, kot so HDR in zelo visoka vršna svetilnost (nit), za fotografski SDR potek nimajo prave teže.

Kdaj je zaslon za fotografijo precenjen

Takrat, ko blesti v HDR številkah, mini-LED conah ali OLED “showcase” efektih, nima pa kompenzacije enakomernosti in strojne kalibracije — v Photoshopu ali Lightroomu iz tega ne dobim realne prednosti.

Če moram izbrati en sam element, ki “naredi” fotografski zaslon, sta to enakomernost in stabilen “light engine”. LUT, gamut in 10-bit imajo smisel šele, ko je osnova čista, ponovljiva in, ko zaslon dan za dnem drži isto tarčo (ciljne nastavitve).

 

Zasloni, ki se izkažejo v praksi

Ko želim referenčno izkušnjo z vedenjem kaj je najvišje, sta Eizo ColorEdge CG2700X in NEC/Sharp PA311D najzanesljivejši izbiri. Oba ponujata strojno kalibracijo, interno 3D LUT in kompenzacijo enakomernosti; Eizo doda še vgrajen kalibracijski senzor, NEC SpectraView pa zelo natančen nadzor barv v 31-palčnem DCI 4K formatu. Izbira za vsakogar, ki želi delovati v profesionalni obdelavi slike. Predvsem iz grafične smeri priprave tiska. Napredni fotograf ima še sledečo izbiro.

Odlična vrednost za denar sta BenQ SW272U in večji SW321C; podpirata strojno kalibracijo, visoko pokritost Adobe RGB in imata uporabne pripomočke za kontrolo tiska, zato sta pogosto prva resna nadgradnja iz »pisarniških« 27-palčnih 4K zaslonov.

Če želim sistem z integriranim kalibracijskim tipalom in jasnim fokusom na softproof, je ViewSonic ColorPro VP2786-4K zanimiva »vse-v-enem« izbira.

Dell UltraSharp UP3221Q izstopa z vgrajenim kolorimetrom, kar je v foto studiu praktično prav zaradi avtomatizirane kalibracije.

Apple Studio Display je izjemno oster in lepo tovarniško nastavljen P3 zaslon (Članek: WOW efekt barv na zaslonu fotofona/tablice!) - za splet in P3-ciljne projekte je odlična izbira; ker nima strojne kalibracije in polne Adobe RGB pokritosti, ga pri pogostem softproofu za tisk smiselno dopolnim s sekundarnim Adobe RGB zaslonom.

 

Zaključek

V tem članku govorim o orodju za profesionalno grafično, kot fotografsko delo pri obdelavi slike. Seveda se da fotografije obdelovati tudi na povprečnem zaslonu, celo na zaslonu prenosnika, tako kot se da fotografirati v JPEG in biti zadovoljen. A, ko želim iz RAW datoteke potegniti največ, tako kot zaupam odlični fotokameri in objektivu, potrebujem tudi odličen zaslon. Dober zaslon ne bo fotografije naredil namesto mene, mi bo pa neprecenljivo pomagal, da bom lahko hiter pri obdelavi in odločilno barvo, ton in kontrast videl takšne, kot so v datoteki ter takšne, kot jih želim pokazati naprej.

Kot vedno, izbira je na posamezniku. Moti pa me in ne rad slišim, da si kupil Ferrari, na koncu pa te zadovolji Barum guma in kombinacijo celo hvališ. Ta moja prispodoba znana iz e-Fotografije Foruma naj velja tudi v domeni fotografije. Odlična kamera, super objektiv, za obdelavo fotografije pa je dovolj nepoznavanje osnovnih barvnih profilov in povprečen zaslon. Torej imaš dobro in drago začetno opremo, izkoristiš pa jo le v manjši meri.

---

Povezani članki:

»14-bit tipalo, 16-bit obdelava, 8-bit izvoz – kaj je kaj«

»Barvni prostori v praksi«

»RAW obdelava brez iluzij: je RAW res RAW?«

»14-bit tipalo, 16-bit obdelava, 8-bit izvoz – kaj je kaj«

»HEIC/HEIF – format prihodnosti za fotografijo, video, VR in 3D«

»WOW efekt barv na zaslonu fotofona/tablice!«

»Barve od pritiska na prožilec, do predstavitve​«

»Display P3 zasloni«

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si