O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Na potovanjih se hitro naučiš, da fotografija ni samo fotokamera, objektiv in dobro tipalo. Fotografija je tudi energija. Ne tista v motivu, ampak čisto navadna, električna. In ravno tu se pri FotoPOTEPih pokaže razlika med sproščeno izkušnjo in večerom, ko iščeš rešitev v temi, mrazu ali sredi kraja, kjer je elektrika omejena, vtičnic pa manj kot udeležencev.

Zakaj sploh baterije, če imam akumulatorje

Fotokamera ima svoje akumulatorje, ampak na terenu se ne vrti vse samo okoli fotokamere. Naglavna svetilka je skoraj obvezna, ročna svetilka pogosto pride prav zaradi varnosti, majhne LED lučke pa so uporabne pri dosvetlitvi motiva. Poleg tega so tu še daljinski sprožilci, razni dodatki, včasih celo majhni pripomočki za delo z računalnikom. Veliko teh naprav še vedno uporablja AA ali AAA baterije. In ravno zato so baterije ena najbolj podcenjenih, a najbolj uporabnih kosov opreme.

Ko greš v tople kraje, je vse skupaj bolj udobno. Ko pa pride zima, se pravila spremenijo.

Mraz spremeni igro

V zimskih razmerah baterije niso več nekaj, kar imaš v torbi za vsak slučaj. Postanejo del načrta. Nizke temperature vplivajo na zmogljivost baterij in občutek imaš, kot da se vse prazni hitreje, kot bi se smelo. V praksi to pomeni dvoje: več rezerv in bolj pametno ravnanje.

Na FotoPOTEP Islandija se to vedno znova potrdi. Tam je mraz pogosto v kombinaciji z vetrom, kar je za opremo še bolj zahtevno. Ko stojiš zunaj dlje časa in čakaš na pravo dogajanje na nebu, se ne ukvarjaš več s tem, ali bo baterija zdržala, ampak kako boš naredil, da bo zdržala.

Na Islandiji sem baterije izkoriščal na dva zelo praktična načina. Prvi je bil dosvetlitev pri večerni fotografiji, drugi pa čisto banalna, a ključna stvar: da sem sploh videl nastavitve na fotokameri pri fotografiranju severnega sija.

Dosvetlitev v večerni fotografiji: majhna lučka, velik učinek

Večerna fotografija na Islandiji je pogosto igra med temo, odsevi in strukturo. Črna lava, mokre skale, sneg, meglica, včasih pa še morska pena. V takem okolju je dovolj že majhna LED lučka, da motiv dobi obliko. Dosvetlitev ne pomeni, da naredim “umetno” fotografijo. Pomeni, da rahlo poudarim tisto, kar bi sicer ostalo brez detajlov.

Tu se baterije izkažejo, ker lučka dela dolgo, zanesljivo, in ne razmišljaš o polnjenju. Ko imaš v žepu rezervne baterije, si miren. In ko si miren, fotografiraš bolje.

Severni sij: ko mraz in tema zahtevata red

Fotografiranje severnega sija je kombinacija navdušenja in rutine. Najprej čakaš. Potem se začne. In takrat moraš delati hitro. Menjava nastavitev, preverjanje ostrine, prilagajanje časa in občutljivosti, včasih menjava objektiva. Vse to v temi, pogosto z rokavicami, pogosto v vetru.

Tu se naglavna svetilka izkaže kot najbolj praktičen kos opreme. Ne zato, da “svetiš”, ampak da vidiš. Da najdeš gumbe na fotokameri. Da preveriš, ali je ostrina tam, kjer mora biti. Da vidiš, kaj piše na obroču objektiva. In da se pri tem ne spotakneš ob stativ ali nahrbtnik.

Zame je severni sij vedno tudi fotografija discipline. Če se v temi začneš ukvarjati s tem, da je svetilka prazna, izgubiš dragocene minute. In včasih je severni sij prav tak: lep, močan, a kratek. Zato so baterije v zimskih razmerah resna stvar, ne samo dodatek.

Zakaj Duracell in kako jih uporabljam na poti

Pri baterijah mi je pomembna zanesljivost. Da vem, da bodo delale, ko jih bom potreboval, tudi če so bile več tednov ali mesecev pripravljene v torbi. Na FotoPOTEPu ne potrebujem presenečenj. Potrebujem mir.

Duracell baterije so mi v tem smislu dober “standard”. Vzamem jih kot energijsko rezervo za naprave, ki morajo delovati brez debate. Naglavna svetilka, ročna svetilka, LED lučka za dosvetlitev. To so stvari, kjer nočem eksperimentirati.

Polnilne baterije imajo svojo logiko, posebej pri pogosti uporabi, ampak v mrazu in na terenu rad kombiniram. Polnilne tam, kjer vem, da bom imel možnost rednega polnjenja in kjer napravo uporabljam veliko. Alkalne baterije pa kot zanesljiv komplet za trenutke, ko je treba samo zamenjati in nadaljevati.

Praktični namigi iz terena, posebej za zimo

Baterije v mrazu ne sodijo v zunanji žep nahrbtnika. Rezervne nosim bližje telesu, v notranjem žepu jakne. Toplota jim pomaga, da ostanejo uporabne.

Ko baterija v napravi začne “padati”, ni nujno, da je zares prazna. V mrazu se pogosto samo začasno sesede. Zamenjam jo, “padajočo” dam v notranji žep, in včasih jo kasneje še lahko uporabim.

Pri severnem siju je hitrost pomembna. Zato imam baterije pripravljene tako, da jih lahko zamenjam brez razmišljanja. V temi ne iščem embalaže. Vse mora imeti svoje mesto.

Naglavna svetilka naj ima možnost šibkejše svetlobe, da ne slepi, in da ne moti drugih, če fotografiramo v skupini. Tudi to je del kulture na FotoPOTEPu.

Zaključek

Na fotografskih potovanjih se največkrat govori o objektivih, tipalih, ločljivosti in dinamičnem razponu. V praksi pa marsikatero fotografijo reši majhna, poceni in preprosta stvar: baterija.

Na FotoPOTEP Islandija sem še enkrat potrdil, da je energija v mrazu nekaj, kar moraš imeti pod nadzorom. Ne zato, ker bi bil “tehnični perfekcionist”, ampak zato, ker se takrat lahko posvetim bistvu. Svetlobi. Trenutku. In tistemu občutku, ko se nebo odpre in se severni sij začne premikati, ti pa samo mirno delaš, ker veš, da imaš vse pripravljeno.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si