O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Ko se fotografu nabere nekaj opreme, začne razmišljati o torbi ali nahrbtniku. Torba je lahko hitrejša za dostop, a jo nosim na eni rami in pri več urah hoje to hitro začutim. Nahrbtnik je zame bolj naravna izbira za potovanja, izlete in FotoPOTEP-e, ker je teža porazdeljena, hrbet pa je manj obremenjen. V praksi imam več nahrbtnikov: robustnega, večjega za veliko opreme, in takega, ki je idealen za letalo. W5050 je že dolgo moj “letalski” in hkrati “hitri potovalni” nahrbtnik.

Uporabljam ga že 15 let in je res prav poseben fotonahrbtnik. Ko sem ga dobil na preizkus, si nisem niti predstavljal, da bo postal moj stalni sopotnik na toliko potovanjih. Danes, ko imam FotoPOTEP in sta velikost ter teža res pomembni, še vedno najprej pomislim prav na ta “stari” nahrbtnik. Z njim sem bil v puščavi, v močni vlagi, na dežju in v snegu, pa je še vedno skoraj kot nov. Takšnega občutka materiala in te retro izdelave v tej obliki danes praktično ne delajo več, zato je model tudi iz redne ponudbe večinoma že izginil.

Danes ima ta nahrbtnik še eno zelo konkretno prednost: mere. Ko govorimo o ročni prtljagi, predvsem pri nizkocenovnikih, odločajo centimetri. W5050 je velik ravno toliko, da je prostoren, hkrati pa se z zunanjimi merami 36 x 25 x 18 cm lepo ujame z najpogostejšimi omejitvami za brezplačno torbo pod sedežem (na primer 40 x 30 x 20 cm pri Ryanair in Wizz Air, 45 x 36 x 20 cm pri easyJet).

In še ena posodobitev časa: fototehnika se je v teh letih precej spremenila. Brezzrcalne kamere so prinesle manjša ohišja, pogosto tudi manj opreme za enak učinek na terenu. To pomeni, da je nahrbtnik, ki je bil v času DSLR-jev “ravno prav”, danes pri marsikomu še bolj uporaben, ker vanj spraviš enako ali celo več – z manj teže na ramenih.

National Geographic W5050 – retro, ki ga ali vzljubiš ali pa ne

Pri torbah National Geographic je bilo vedno nekaj posebnega. Že na prvi pogled niso bile tipične “foto torbe”. Škatlasta oblika, platno, trakovi, žepi in tisti občutek, kot da si z njim za trenutek bližje klasičnim potopisnim fotografom. To je nahrbtnik, ki ga ne kupiš samo zaradi pregrad in zadrg, ampak tudi zaradi karakterja.

Danes bi rekel takole: pri W5050 je “videz” res del zgodbe, a ni samo to. Material je mehak, prijeten na dotik, nahrbtnik ni tog in prav zato ga je lažje stisniti v letalski okvir. Po drugi strani pa ta mehkoba pomeni, da pri nošenju nekoliko bolj “pade” navzdol kot bolj togi, moderni fotonahrbtniki. Meni to nikoli ni bilo problem, ker mi je ta bolj voljan material bolj udoben.

Razporeditev in uporabnost v praksi

W5050 je razdeljen na dva glavna dela. Zgornji del je namenjen osebnim stvarem in drobnarijam. Spodnji del je oblazinjen in deljiv, namenjen kameri in opremi. Posebnost je, da se pregrada med zgornjim in spodnjim delom lahko odstrani in dobiš en večji prostor, kar pride prav, ko en dan nosim več “foto”, drug dan pa več “potovalno”. Oziroma, če bi rad shranil daljši objektiv.

V spodnji del sem včasih brez težav spravil DSLR ohišje z nameščenim objektivom ter še en ali dva dodatna objektiva in bliskavico. Danes je tipičen scenarij še bolj prijazen: brezzrcalno ohišje ali dva, standardni zum objektiv, zraven še en lažji tele zum ali svetlobno močnejši fiksni objektiv, pa kakšna dodatna baterija, polnilec, kartice in še drobna oprema. Pri potovanjih se mi je zelo prijelo, da imam na vrhu še vetrovko, tanko jopo ali prigrizek, spodaj pa “foto del” pripravljen za hiter izvlek.

Nahrbtnik ima tudi ločen zadnji predal za prenosnik ali tablico; v specifikacijah se omenja prenosnik do približno 12,2 palca, jaz uporabljam 13 palčni MacBook 13 in ostne mi še prostor za dokumente ali druge papirje.

Na zunanjih straneh sta dva globlja žepa, uporabna za steklenico, filtre, rokavice ali del stativa. V opisu modela se omenja tudi možnost pritrditve stativa z zunanjimi trakovi ter priložena zložljiva dežna prevleka, kar se mi je v praksi večkrat izkazalo kot nujna rezerva.

Zakaj ga po 15 letih še vedno vzamem na pot

Prvič, ker mu zaupam. Če nekaj večkrat preživi puščavo, vlago, dež in sneg, pa je še vedno v zelo dobri kondiciji, potem je to zame najboljši test. Drugič, ker je dovolj majhen za letalo, a hkrati presenetljivo prostoren. In tretjič, ker je preprost: nima desetih skritih sistemov, ampak logične predale, v katere po spominu pospravim stvari in jih potem tudi v temi najdem.

Je pa pošteno omeniti tudi slabost: platno in “retro” material sta lahko bolj občutljiva na vodo in umazanijo kot moderni sintetični materiali. Zato je to nahrbtnik, ki ga ne vržem kar na tla in ne vlečem po pesku brez razmisleka. A po drugi strani je ravno to del njegove osebnosti.

Obenem naj omenim, da imam na voljo tudi nekaj večji nahrbtnik za takrat, kadar s seboj vzamem še dron in daljši objektiv. Oziroma, ko si lahko privoščim več opreme in ne potujem z nizkocenovniki.

Kaj je danes “podobno” v ponudbi National Geographic

Čeprav se W5050 pogosto pojavlja kot model, ki je iz redne prodaje že umaknjen, ima National Geographic še vedno sorodne potovalne fotonahrbtnike. Primer je National Geographic Iceland 2v1 S (NG IL5050), ki je zasnovan za brezzrcalne sisteme, sprejme standardni zum in do dva dodatna objektiva, ima prostor za 14-palčni prenosnik ter priloženo dežno prevleko; pri opisu je omenjen tudi Manfrotto zaščitni sistem. Je pa za skoraj 10cm višji in že malenkost striže iz pravil nizkocenovnikov. Dobavljiv je tudi pri nas. Ali je še tako kakovostno izdelan, pa ne vem.

Zaključek

National Geographic W5050 je zame eden tistih kosov opreme, ki dokazujejo, da niso pomembni samo tehnični podatki, ampak tudi občutek in praksa. Ni popoln, ni najlažji in ni najbolj “taktičen” po današnjih merilih. Je pa nahrbtnik z značajem, ki mi že 15 let služi na način, da mu preprosto še vedno zaupam.

In ravno zato ga še danes, ko je fototehnika bolj kompaktna in ko so letalske mere vse bolj stroge, z veseljem vzamem na pot. Ker včasih je najboljša oprema tista, ki jo poznaš do zadnjega šiva.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si