Naj že kar na začetku zapišem, da je članek namenjen fotografom, ki uporabljajo kamere z večjimi tipali APS-C ali FF. Tisti, ki imate kompaktne fotokamere, ga lahko preskočite. Kompaktne kamere imajo zaradi veliko manjših tipal tako kratke goriščnice, da je na sliki še prevečkrat vse ostro in se s spremembo zaslonke (vrednost f) niti ni treba preveč ukvarjati. Vse kar bo višje od f/4, vam v širokem kotu kompaktne kamere že zagotavlja dovolj ostrine po celotni globini slike. Danes so tu še avtomatike razpoznavanja motivov, slikovne avtomatike, ki že same poskrbijo za ostrino in "dobro" fotografijo. Seveda za domači album!

Toda članek le preberite tudi če imate kompaktno kamero. Dobro je vedeti, oziroma nikoli ne veste, kdaj vas zanese med uporabnike fotokamer z večjimi tipali, ali pa se boste spraševali, kako bi lahko sami naredili še bolje kot avtomatika.

Več o delovanju in uporabi AF:
AF / Težave s fotografsko opremo (ostrenjem)
AF-C (AI Servo) / Avtomatsko ostrenje v načinu sledenja objekta

 

Pokrajina in ostrina po globini

Zakaj je v pokrajinski fotografiji pomembna ostrina po globini slike?
Motiv v naravi vidimo tridimenzionalno. Oko glede na našo glavno točko gledanje popravlja ostrino po globini. Fotografija na zaslonu, steni, papirju, pa nima tretje dimenzije, t.j. globine. Zato moramo predvsem pri fotografiranju pokrajine paziti, da bo naša dvodimenzionalna fotografija ostra. Ostra po celotni globini fotografiranega motiva. Torej od prednjega kamna, do hribov in obzorja.

Eden najbolj klasičnih motivov, ki nas popelje v domene pokrajinske fotografije.

 

Kako zajeti po vsej globini motiva ostro pokrajinsko fotografijo, se sprašuje marsikateri hobi fotograf, ki uporablja kamero z večjimi tipali. Kamera ne naredi nič nekaj samo po sebi. Vsaka avtomatika, gumb ali nastavitev ima svoj namen. Kaj izbrati, nastaviti…

Izkušeni fotograf bi podal hiter nasvet, »blendo zapri«. Z njim je povedano vse. Toda ali tak nasvet razumemo vsi, poznamo kaj vse se za njim skriva? Vemo vsi, kaj v fotografskem žargonu pomeni beseda »blenda«? To je pomen za zaslonko. Tiste tanke lamele v objektivu, ki glede na nastavitev spustijo več ali manj svetlobe na tipalo. Posledično se zaradi manjše, večje odprtine, zarišejo večji ali manjši krogi takoj za izostrenim poljem in omogoči se različen zapis po globini motiva.

Zaslonka (blenda) je v samem objektivu. V avtomatskih nastavitvah kamera sama, v kreativnih pa fotograf nastavlja njeno zaprtje.

 

Zanimivo je predvsem to, da so nam film kamere nudile odličen pripomoček za kontrolo globinske ostrine. Vsak objektiv je imel izpisano skalo oddaljenosti, zraven so bile napisane številke zaslonk na levo in desno, od točke ostrenje. Kamero si nastavil na določeno oddaljenost in samo odčital, od kje do kje, bo ostro pri določeni zaslonki (hiperfokalna razdalja).
Če si želel ostro celotno pokrajino, si na enem delu objektiva nastavil oznako "neskončno" na f/22 in na drugem delu je pokazalo od kje bo objektiv že izostril motiv (prikaz na spodnjih dveh fotografijah).

Objektiv z goriščnico 24mm. Sredinska črta kaže kje je izostritev. Nastavljeno je na cca 1,1m. Levo in desno od črte so številke zaslonk (f). Od manjše f/4 do najbolj zaprte f/22. Ob njihovih številkah lahko odčitamo, da bo ostrine v globini slike pri f/4, nekje med 0.95m do 1.3m. Če bi izbrali f/8 je ostrine po globini že več, nekje med 0.9m do 2m. V primeru izbire f/22 pa imamo ostro sliko od 0.6m do neskončnosti.

Zgornji primer je veljal za objektiv z goriščnico 24mm. V tej sliki imamo narisane možnosti globinske ostrine pri objektivu 50mm. Daljša goriščnica, manj je ostrine po globini slike. Izberemo f/22 in ostro bo od 1,8m do neskončnosti.

Danes, kot da nam žele onemogočiti enostavno učenje in delovanje, tako da tega odličnega pripomočka na objektivu ni več. No, saj se da malo drugače. Za kontrolo slike imamo zaslon in, če vemo kaj storiti potem nam je tudi zaslon v odlično pomoč. Prav tako imamo na pametnih telefonih že množico programov, za izračun globinske ostrine.

 

Kot pokrajinsko fotografijo v večini primerov razumemo tisto, ko želimo ostro fotografirati tako bližnji del motiva kot daleč oddaljeni del pokrajine, lahko vse do horizonta. Bližnja oseba, drevo, jezero, čoln, travnike, njive, pobočja hribov kot daleč oddaljene gore, oblaki, vse mora biti ostro.

24mm, f/11
Objektiv ne zna zarisati ostre fotografije po globini kot si mi želimo. Večja je odprtina objektiva, večji bodo zarisani krogi svetlobe takoj za in pred izostrenim delom, s tem pa imamo manjše polje po globini, kjer je zarisana ostra slika. Bolj zapiramo z zaslonko točke svetlobe, večje bo polje ostre slike po globini. Za prikaz in razmerje globinske ostrine imamo na voljo poleg zaslonke še goriščnico in oddaljenost prednjega ter zadnjega objekta od kamere.
 

21mm, f/10
V pokrajinski fotografiji imamo željo dobiti ostrino po globini motiva v celotnem delu fotografije, zato izkoriščamo zaprto zaslonko in krajše goriščnice.

 

Prikaz zaslonke pri različni nastavitvi f. Pri sodobnih objektivih izberemo nastavitev zaslonke, vendar se bo le ta zaprla šele, ko bomo do konca pritisnili prožilec. Nekatere kamere imajo ob objektivu gumb, s katerim lahko sami ročno zaprete zaslonko brez proženja. Ker se veliko svetlobe zasloni vidimo temnejšo sliko v iskalu, vendar bomo opazili, da je ostrina po globini slike drugačna. V vednost; sodobne kamere nam prikazujejo tudi vmesne vrednosti zaslonk (f/7.1, f/8, f/9, f/10, f/11...).

 

V večini primerov pokrajinsko fotografijo zajamemo v širokem kotu, t.j. krajšo gorišno razdaljo od 35mm (ekv.35mm).

 

Krajša je goriščnica (manjša je številka mm na objektivu), več je ostrine po globini pri enaki zaslonki (f). Ker pokrajino v večini primerov fotografiramo pri krajših goriščnicah (široki kot), potrebujemo samo še zapreti zaslonko in smo rešili težavo.

 

Če imate kompaktno kamero, je še najbolj enostavno. Tipala so majhna, posledično tudi goriščnice objektivov. Široki kot se v povprečju začenja od 5mm naprej (kar je 28mm ekv.35mm) in ostrine po globini slike je v širokem kotu zajema, katerega največkrat uporabimo v pokrajinski fotografiji, vedno dovolj. Kompaktne kamere imajo zaradi majhnih goriščnic drugo težavo. Težko izberemo ravno nasprotno, manjše polje ostrine po globini motiva.

 

Kompaktne kamere imajo manjša tipala in za zajem v širokem kotu potrebujejo zelo kratke goriščnice. Tako zapis o najbolj odprti zaslonki (svetlobni moči objektiva), kot goriščnicah je zapisan na objektivu (puščica). Pri teh pa je globinske ostrine veliko že pri f/4. Še v vednost, če niste prebrali navodil. Pri kompaktnih kamerah zaradi majhnega premera objektiva, lahko najbolj zaprete zaslonko do f/8.

 

Pri sistemskih kompaktnih kamerah in kamerah DSLR, z APS-C tipali, so goriščnice že daljše. Osnovni kit objektivi od 18mm naprej (kar je 28mm ekv.35mm) in ostrina po celotni globini slike ni več samoumevna. Potrebne so že dodatne nastavitve zaslonke, ker se nam pri bolj odprti zaslonki (nižji številki) že zgodi, da prednji ali zadnji del motiva ni oster. Na vsakem objektivu imamo podatek o njegovi goriščnici. Ta tudi pripomore, k več ali manj globinske ostrine. Da lahko globinsko ostrino kontroliramo, uporabljamo zaslonko v objektivu.

Sistemska kompaktna kamera, kot kamere DSLR APS-C imajo enako velika tipala. Še vedno so manjša od klasičnega 35mm formata, zato za široki kot potrebujemo krajše goriščnice. V večini primerov za dovolj ostrine po globini motiva uporabimo f/8 ali f/11.

 

DSLR kamera s tipalom APS-C.

 

Pri kamerah polnega 35mm formata (FF / FX), so goriščnice za enak kot zajema še daljše. Če uporabljamo pri kompaktnih za široki kot cca. 5mm, pri sistemskih kompaktnih in APS-C DSLR cca. 18mm, imamo pri FF kamerah za enak kot zajema, že objektiv z 28mm goriščnico.

 

Kamere polnega 35mm formata imajo tipalo veliko 24x36mm. Enako kot včasih velikost slike na filmu. Zato so klasične goriščnice enake kot prej. Za široki že vzamemo goriščnice 28mm ali manj. To pa je enako kot na kamerah z manjšimi tipali APS-C pri 18mm in pri kompaktnih pri 5mm. Tako lahko vidimo, da mora imeti kamera polnega formata daljšo goriščnico za enak zajem, posledično pa na kamerah FF v pokrajinski fotografiji večkrat zapiramo zaslonko na vrednosti f/11, f/16 ali celo f/22.

(Razlaga; krajša kot je goriščnica, več je ostrine po globini slike ob enako nastavljeni zaslonki.)

 

Nastavitve za fotografiranje pokrajine

Izberite široki kot zajema, t.j. manjšo številko goriščnice na vašem objektivu. (Članek o goriščnicah in kotih zajema). Kot prvo, vidite vso širino pokrajine. Kot drugo, lažje dobimo ostrino po globini slike (globinsko ostrino).

 

Fotografi, ki ste še brez izkušenj, izkoristite slikovno avtomatiko za pokrajino. V večini primerov slikica avtomatike kaže hribe, gore, lahko je še dodan oblaček. V primeru uporabe te slikovne avtomatike, bo kamera sama poskrbela za potrebno nastavitev, to je bolj zaprto zaslonko v objektivu. Posledično se ustvarijo manjše točke zarisa in slika prikazuje ostrino po večjem območju globine motiva. Vendar je treba vedeti, da v tej slikovni avtomatiki kamera sama, po lastni izbiri izbere zaslonko. Če je manj svetlobe, jo lahko zapre za naše želje premalo. (Kompaktne kamere zaradi majhnih objektivov premorejo zapreti zaslonko samo do f/8. Ker pa imajo kompaktne kamere krajše goriščnice je lahko že f/4 povsem dovolj za ostrino po celotni globini motiva).

Bolj izkušeni izkoristijo programsko nastavitev A (Av na Canon, Pentax) in sami izberejo zaslonko. V tem primeru lahko sami kontroliramo polje globinske ostrine, kar je zelo pomembno pri kamerah z večjimi tipali. Številčno višja je nastavitev zaslonke (bolj je zaprta), več bo ostrine po globini slike. Ker pri pokrajini izkoriščamo v večini primerov široki kot zajema (okoli 20mm) zadostuje že vrednost zaslonke f/8. Še malo rezerve in zadovoljimo se z zaslonkami f/11 ali f/16.

 

Dobro je vedeti!

Bolj zapiramo zaslonko (višja je številka f), manj svetlobe gre skozi objektiv in posledično imamo ne samo več globinske ostrine, ampak tudi daljše čase osvetlitve. Če so ti predolgi, daljši od 1/60 sekunde, že lahko pride do stresenosti posnetka (članek – Streseni posnetek, pazite na čas osvetlitve). Priporočljiv najdaljši čas za fotografiranje iz roke je 1/125 sekunde. Zato je treba v takih primerih dvigniti občutljivost (ISO), če fotografiramo iz roke, ali pa uporabiti stojalo, daljinski ali samosprožilec. Prav pri pokrajinski fotografiji je stojalo zelo uporabno.

(na naslednji strani, "kako ostriti za več ostrine po globini motiva")