O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

V času Minox kamer, si se lahko za trenutek šel vohuna. Majhna kovinska “škatlica” je izginila v dlani, v žepu ali v rokavici, ti pa si imel občutek, da snemaš svet na skrivaj, kot v starih filmih. Danes je ta ideja le bolj prefinjena in hkrati bolj občutljiva, ker so ljudje na zasebnost veliko bolj pozorni, tehnologija pa je postala tako vsakdanja, da je lahko tudi preveč neopazna.

Ray-Ban Meta so očala, ki na prvi pogled delujejo kot povsem klasičen Ray-Ban okvir. In ravno to je njihova največja prednost. V njih je skrita fotokamera, zvok in nabor pametnih funkcij, ki jih v praksi začneš uporabljati brez občutka, da nosiš “tehnološki pripomoček”. Na FotoPOTEP Oman sem jih imel kot zanimiv dodatek k fotografiji in videu, predvsem za situacije, ko nimam časa ali volje posegati po fotofonu ali fotokameri.

Na drugi strani sem že pisal o očalih Apple Vision Pro očalih (članek: prihodnost gledanja vsebin), vendar je njihov namen povsem drugačen. Apple Vision Pro niso narejena za klasično zunanjo uporabo in “življenje na poti”, Ray-Ban Meta pa so prav to. Lahko so klasična sončna, lahko so tudi očala z dioptrijo, in ko jih imaš na obrazu, si še vedno prisoten v okolju, ne pa zaprt v virtualni svet. Tukaj ne gre za nadomestek klasične fotografije, ampak za nov način zajema trenutkov iz prve osebe, skoraj brez razmišljanja.

 

Ray-Ban Meta - tehnične lastnosti

Osnova sistema je vgrajena fotokamera in zvok. Očala imajo tipalo z 12 milijoni točk in ultraširoki objektiv, hkrati pa v ročkah skrivajo več mikrofonov, zvočnike odprtega tipa in pomnilnik za posnetke. Pri notranjem pomnilniku se v predstavitvah navaja 32 GB, kar pomeni, da lahko na očalih kar nekaj časa hraniš fotografije in video posnetke, preden jih uvoziš v aplikacijo na fotofonu.

Video je zasnovan za kratke, uporabne posnetke. Po navodilih lahko z enim pritiskom in držanjem sprožilne tipke posnameš video v dolžini 30 sekund, 60 sekund ali 3 minute, nato pa z novim pritiskom snemanje zaključiš. Pri novejši izvedbi (2. generacija) se to, vsaj po uradnih opisih, ne podaljša, se pa dvigne kakovost videa (3K) in ostaja omejitev posameznega posnetka praviloma na 3 minute.

Pri bateriji velja razlika po generacijah. Pri 1. generaciji je realna uporaba okrog 4 ure, etui pa omogoča več dodatnih polnjenj in skupaj bistveno podaljša avtonomijo. Pri 2. generaciji se navaja do okrog 8 ur tipične uporabe, etui pa lahko skupno avtonomijo še podaljša.

Za povezovanje očal je ključna aplikacija Meta AI na telefonu, ki je na voljo tako za Android kot za iOS. Očala se povezujejo prek Bluetooth, za hitrejše prenose in posodobitve pa uporabljajo tudi Wi-Fi povezavo.

Pomemben praktični podatek je odpornost: očala so IPX4, kar pomeni, da jih ne bo “ubilo” nekaj kapelj ali lahek dež, niso pa namenjena potopu ali dolgi izpostavljenosti vodi.

 

Tehnični podatki:

Model: Ray-Ban Meta (1. generacija) in Ray-Ban Meta (2. generacija)

Tipalo in ločljivost fotografije: 12 MP

Video: do 3 minute na posnetek (možnost 30 s, 60 s, 3 min); pri 2. generaciji je video kakovost višja (3K), dolžina posnetka pa praviloma ostaja 3 minute

Pomnilnik: 32 GB (približno 100+ krajših video posnetkov in 1000+ fotografij, odvisno od načina zajema)

Zvok: odprti zvočniki v ročkah, več mikrofonov; poslušanje glasbe in zvočnih vsebin prek Bluetooth povezave s telefonom

Povezovanje: Bluetooth 5.3, Wi-Fi 6

Odpornost: IPX4

Avtonomija: približno 4 ure (1. generacija) oziroma do približno 8 ur (2. generacija), odvisno od uporabe

Etui za polnjenje: do približno 32 ur skupne uporabe za 1. generacijo oziroma do približno 48 ur za 2. generacijo (odvisno od uporabe)

Teža: okvir (Wayfarer) približno 48 do 50 g pri 1. generaciji in približno 51 do 53 g pri 2. generaciji; etui približno 133g

Cena: okoli 450€ (v Sloveniji še niso dobavljiva)

 

Glavne novosti

Če Ray-Ban Meta primerjam s klasičnimi pametnimi očali iz preteklosti, je tu največja razlika v tem, da je koncept dozorel. Kamera je dovolj dobra, zvok zelo dober, upravljanje enostavno, in vse skupaj je zapakirano v obliko, ki ne kriči “snemam te”. To je za popotnika in fotografa velika sprememba.

Druga velika novost je povezava z Meta AI in glasovnim upravljanjem. V teoriji očala znajo marsikaj: od klicev, sporočil, upravljanja glasbe do vprašanj in odgovorov. V praksi pa hitro naletiš na realnost evropskih omejitev. Najbolj napredne funkcije umetne inteligence so pogosto vezane na jezik in regijo, zato je izkušnja pri nas lahko drugačna kot v ZDA.

 

Ray-Ban Meta - okvir

Pri očalih me je najbolj navdušilo to, da so v osnovi še vedno očala. Okvir je udoben, občutek na obrazu je podoben klasičnim modelom, in če jih nekdo vidi na tebi, ne dobi takoj občutka, da hodiš okoli z akcijsko kamero na glavi. Za potovanja je to pomembno, ker se ne želiš ves čas izpostavljati.

Upravljanje je kombinacija tipke in dotikov. Na zgornji strani okvirja je tipka za proženje, s katero narediš fotografijo ali začneš snemati video. Ko pritisneš, očala opozorijo z zvokom in z lučko. Po navodilih se ob zajemu aktivira opozorilna lučka, ki okolici pokaže, da morda snemaš. To je prav, ker daje okolici signal, da se nekaj dogaja, in sam pri tem vidim predvsem stvar kulture in odgovorne uporabe. V praksi sem lučki prekril in snemanje še vedno deluje. Torej si lahko pri snemanju tudi neopazen.

 

Etui

Pri praktični uporabi je skoraj enako pomemben tudi etui za polnjenje. To ni le škatlica za prenašanje datotek, ampak hkrati polnilna postaja in zaščita za očala. Očala se polnijo samo v etuiju, ko jih pravilno odložiš na nosni del v notranjosti in etui zapreš; takrat lučka na etuiju utripne in vidiš, da se polnjenje začne, stanje pa lahko spremljaš tudi v aplikaciji. Etui polniš prek priključka USB-C, kabel priključiš v etui in v napajalnik ali drugo USB-C napajanje. Na zadnji strani je tipka, s katero preveriš stanje napolnjenosti prek lučke na etuiju, kar je na poti zelo uporabno. Pri avtonomiji je smiselno računati, da poln etui omogoča še več dodatnih polnjenj očal, pri čemer skupno trajanje močno niha glede na to, koliko snemaš in uporabljaš zvok, a okvirno se navaja do okoli 36 ur dodatnega polnjenja za očala.

 

Ostrenje

Pri Ray-Ban Meta ne govorim o ostrenju tako kot pri fotokameri. Tu ni klasične izbire AF točk, ni sledenja očem in ni natančnega nadzora nad zaslonko. Objektiv je ultraširok, globinska ostrina je zato velika, sistem pa se bolj ukvarja z merjenjem svetlobe in splošno avtomatiko. V navodilih je jasno opisano, da očala samodejno prilagajajo zajem glede na okolje.

V praksi to pomeni, da so najboljša za “življenje, kot se dogaja”. Hoja skozi tržnico, pristanišče, trajekt, pogovor z domačini, trenutek, ko se odpre pogled na obalo. Za portrete od blizu pa je logično, da ultraširoki kot in majhno tipalo nista idealna kombinacija. To niso očala za lep bokeh, ampak za dokument časa in prostora.

 

Ray-Ban Meta - delovanje v praksi

Na FotoPOTEP Oman so se očala izkazala v situacijah, kjer je hitrost pomembnejša od popolnega kadra. Ko se nekaj zgodi nenadoma, ko imam roke polne, ko hodim po ulici in nočem vsakič vleči opreme iz torbe. Tipka na okvirju je hitra, glasovni ukazi pa so uporabni, ko imaš roke zasedene, čeprav je nabor in “naravnost” delovanja odvisen od jezika in regije.

Zaradi zelo dobrih, odprtih zvočnikov na koncu ročk, so očala v praksi odlična tudi za poslušanje glasbe, podkastov ali drugih zvočnih virov. Prednost je, da slišiš zvok, hkrati pa ostaneš pozoren na okolico, upravljanje pa poteka prek aplikacij na telefonu in dotikov na ročki očal. Če je telefon v avtu priklopljen na Apple CarPlay ali Android Auto, glasbo in podkaste praviloma upravljaš kar prek zaslona v avtu (in tipk na volanu), ker tam tečejo tvoje glasbene aplikacije. Nastavitve očal pa ostanejo vezane na aplikacijo Meta AI na telefonu, torej jih še vedno nastavljaš na njem, ne prek avtomobilskega zaslona.

Očala so močno vezana na telefon in aplikacijo, ampak ne prenehajo takoj delovati, če nisi stalno “priklopljen”. Tudi, če očala niso povezana z aplikacijo Meta AI, lahko še vedno zajemaš fotografije in video posnetke v notranji pomnilnik, nato pa jih kasneje uvoziš. To je v praksi dobro, ker na poti pogosto loviš signal, menjaš SIM, ali pa ti je preprosto do tega, da si manj na telefonu.

Velik plus so klici in sporočila. Ko je enkrat nastavljeno, lahko kličeš in se pogovarjaš, pošiljaš sporočila, dobiš obvestilo kdo piše, očala lahko sporočilo tudi preberejo, ti pa lahko narekuješ odgovor. Zame, ki sem primarno fotograf in video uporabljam bolj po potrebi (YouTube, kratki potopisni videi in preizkus delovanja opreme), je to ravno prava mera uporabnosti. Ne zamenja telefona, ga pa razbremeni.

Zanimiva funkcija je tudi deljenje pogleda med video klicem, kjer lahko med klicem preklopiš na kamero očal in sogovornik vidi tisto, kar vidiš ti, torej pogled iz prve osebe. V praksi to deluje tako, da video klic še vedno poteka prek telefona (tam imaš mobilno povezavo in aplikacijo), očala pa postanejo glavna kamera. To je uporabno pri potovanju, na sprehodu, pri kolesarjenju ali ko imaš roke zasedene, ker lahko sogovorniku pokažeš okolico, pot ali dogajanje, brez da bi moral držati telefon pred sabo.

Preklop med kamero telefona in kamero očal je narejen zelo enostavno. Med video klicem v Messengerju ali WhatsAppu lahko preklopiš tako, da na zaslonu telefona izbereš ikono očal, ali pa na očalih dvakrat pritisneš sprožilno tipko. Z novim dvojnim pritiskom se vrneš nazaj na kamero telefona. Ko enkrat deliš sliko iz očal, lahko telefon celo zakleneš in ga spraviš v žep, klic pa še naprej teče, ti pa ostaneš “prostoročen”.

Kar je pomembno vedeti: brez telefona ta funkcija ne deluje. Očala zaenkrat še niso samostojna “video klic naprava”, ampak dodatna kamera in zvok na vrhu sistema, ki ga vodi aplikacija na telefonu. Če nimaš povezave, če nimaš signala ali, če nimaš odprtega klica v podprti aplikaciji, očala seveda nimajo kam “oddajati” slike.

Prav tu pa gre smer razvoja naprej. Telefoni so postali veliki, včasih že moteči, stalno jih nosimo v roki in stalno gledamo v zaslon. Zato je logično, da bo prej ali slej prišel trenutek, ko bodo očala prevzela še več “telefonskih” funkcij in bodo postala bolj samostojna naprava, ne samo podaljšek telefona. Danes to še ni ta stopnja, a razvoj že kaže, da smo na poti tja.

 

Zanimivost o diskretnosti snemanja iz prakse

Ko enkrat začneš taka očala res uporabljati za snemanje, zelo hitro vidiš tudi drugo plat zgodbe. Ne gre samo za to, ali te kdo opazi zaradi očal, ampak predvsem zaradi obnašanja. Takoj veš, kdo jih ima na glavi in kdo z njimi snema.

Roka je skoraj ves čas pri okvirju, ker prožiš, ustavljaš snemanje, ali pa samo “preverjaš”, ali si sploh pritisnil prav. Zaradi ekstremno širokega kota se moraš motivu vedno približati, zato se pogosto sklanjaš, se rahlo prikloniš, ali pa glavo obrneš in usmeriš bolj natančno, kot bi jo pri normalni hoji. Ko hodiš in snemaš, si pogosto v precej nenavadni drži. Preveč zravnan, z obrazom usmerjenim v eno točko, kot da hočeš iz oči in telesa narediti stativ. In ker roka stalno posega po ročki, celotno gibanje osebe deluje čudno, nemirno, povsem drugače kot drugi v istem prostoru. Si kot rdeča pika na zelenem travniku.

Kolegu sem na tržnici rekel: če bi te zdaj nekdo spremljal na nadzorni kameri, bi takoj prepoznal, da snemaš. Ne zaradi očal, ampak zaradi vzorca gibov. Vse skupaj postane nek ponavljajoč se ritual, nenavadno obnašanje, ki ga ne moreš dolgo skrivati. In to je zanimiva ugotovitev, ker pokaže, da pri takih očalih diskretnost ne pade na tehnologiji, ampak na človeku.

 

Kakovost zapisa

Kakovost fotografije (12M točk) in videa (3K) me je presenetila. Ne zato, ker bi bila na ravni dobrega fotofona ali fotokamere, ampak zato, ker je dovolj dobra, da jo dejansko uporabljaš in objavljaš. Še celo več. Objektiv je lahko sestavljen iz večih leč zaporedno, saj je v ročki očal in s tem jih lahko vstavijo globje (kot klasičen objektiv). Zaenkrat tega še ni, a v drugo ročko bi se lahko vstavil kakovosten teleobjektiv.

V dobri svetlobi so posnetki čisti, barve prijetne, predvsem pa je perspektiva drugačna. To ni “jaz snemam svet”, ampak “svet, kot ga jaz vidim”.

Največja moč je video. Kratki posnetki, ki jih narediš brez razmišljanja, so pogosto bolj iskreni kot tisti, kjer najprej izvlečeš fotofon, odpreš kamero in začneš kompozicijsko “graditi”. Omejitev dolžine posnetka te drži v logiki kratkih zgodb, kar je za družabna omrežja in potopisne utrinke tudi najbolj smiselno.

Zvok je v teh situacijah pogosto bolj pomemben kot slika. In tu so očala močna. Mikrofoni so blizu ust, zvok je uporaben za govor, komentar, dogodek. Ne pričakuj čudeža pri glasbi na vetru ali v hrupni ulici, a za potopisno “prisotnost” je to to.

Seveda pa je treba razumeti omejitve. Majhno tipalo pomeni, da bo v slabi svetlobi hitreje šum in hitreje pade ostrina. Ultraširoki objektiv pomeni, da ni zuma in da so obrazi na robu kadra lahko deformirani. A, če jih jemlješ kot orodje za trenutke in ne kot “glavno kamero”, je rezultat nad pričakovanji.

 

​Ray-Ban Meta očala v praksi - video

 

Resna vprašanja glede zasebnosti in koliko jo bomo izgubili

Ali smo pred veliko težavo prihodnosti? Danes marsikdo še ne ve, kaj ta očala so. Ko bo to splošno znano, boš dobil mrke poglede že samo zato, ker jih nosiš. In to ni paranoja. V praksi se je že pokazalo, da jih nekateri zlorabljajo za snemanje brez soglasja, kar povzroča odpor in upravičene pomisleke. Prav zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da opozorilna lučka ostane jasen signal in da se očala uporabljajo z občutkom.

Ob tem pa se mi poraja še eno vprašanje, ki ga danes še ne občutimo v polni meri. Kaj se bo zgodilo, ko bo vsakdo vedel, da taka očala snemajo sliko in zvok, in da jih lahko ima na glavi praktično kdorkoli. Pri fotofonih smo nekako mirni, ker večinoma vidimo, kdo snema in kdaj. Telefon moraš dvigniti, usmeriti, pogosto se zaslon sveti, in že iz govorice telesa je jasno, da nekdo snema. Pri očalih pa bo dvom skoraj stalen. Boš šel mimo otrok na plaži in boš raje snel očala, samo zato, da se izogneš neprijetni situaciji ali očitku v stilu “snemaš otroke”? Kako bo na javnih prireditvah, kjer je snemanje prepovedano, a bodo ljudje vseeno nosili očala, ki to omogočajo? In kaj z lokacijami, kjer je zasebnost ključna: bazeni, savne, nudistične plaže, garderobe, wellnessi, zdravstvene ustanove, sodišča, šole… Na takih mestih že danes veljajo jasna pravila glede fotofonov, a tam vsaj veš, kdaj je nekdo dvignil napravo in kdaj ne. Pri očalih bo to bistveno bolj siv teren, zato bo pritisk na prepovedi, jasna pravila in tudi na družbeno samoomejevanje uporabnikov po mojem še zelo hitro prišel.

In tu je še ena, po mojem še bolj neprijetna plast. Vemo, da tudi če imaš izklopljeno snemanje slike in zvoka, si vseeno vpet v ekosistem. Očala so povezana z aplikacijo, ta pa z računom, storitvami, posodobitvami in pogosto tudi z oblakom. Danes greš k zdravniku in si želiš, da je pogovor samo med tabo in njim. Kaj pa jutri, ko bo vse bolj samoumevno, da ima nekdo na glavi očala, ki tehnično zmorejo snemati? Že sama možnost sproži nelagodje. In, če pride do zlorab ali “nesreč”, kjer se kaj posname in nekam naloži, govorimo o podatkih, ki so res nevarni. Zdravstvene informacije, zasebni pogovori, osebne stiske, družinski prepiri, situacije, kjer si ranljiv. To niso več slike iz potovanja, to so trenutki, ki ti lahko spremenijo življenje.

Zato se mi poraja še nekaj vprašanj. Ali bomo prišli do točke, ko bodo v določenih prostorih pametna očala preprosto prepovedana, tako kot so danes ponekod prepovedane kamere? Bodo morali organizatorji dogodkov in upravljavci prostorov postavljati pravila “očala dol”, podobno kot danes pri telefonih? Bomo dobili posebne prostore, kjer bo vstop dovoljen samo brez nosljivih naprav? In predvsem: kako bo to vplivalo na naš občutek svobode, ko boš moral že ob vhodu razmišljati, ali te nekdo morda snema, čeprav ti tega ne moreš preveriti?

Druga plat je zasebnost in odnos do podatkov. Meta očala niso samo kamera, so tudi platforma z umetno inteligenco in oblakom. V zadnjem času so se pojavljale spremembe pravil glede shranjevanja glasovnih posnetkov in delovanja umetne inteligence, zato je pametno, da uporabnik razume nastavitve in se zavestno odloči, kaj bo imel vklopljeno. V bistvu pa, kot so z družabnimi platformami dobili vse naše podatke, jih bodo sedaj še več iz realnega okolja z več osebami v realnem času.

 

Zaključek

Ray-Ban Meta so me fascinirala. Ne kot tehnološka igrača, ampak kot ideja, ki se končno ujame z realnim življenjem na poti. Očala so praktična, dovolj diskretna, kakovost zapisa je presenetljivo dobra, zvok in glasovno upravljanje pa dodata tisto, česar fotokamera in fotofon ne moreta: posnetek iz prve osebe, brez prekinitve trenutka.

Če potegnem črto: Ray-Ban Meta so trenutno najbolj zanimiva kot dodatna potopisna kamera, ki je vedno na tebi. Za fotografa so odličen vir posnetkov iz prve osebe, zvoka in drobnih utrinkov, ki jih drugače ne bi ujel. In, če bodo očala v prihodnje dobila še več funkcij fotofona, se zna zgoditi, da bo fotografija na fotofonih vsaj delno stopila v ozadje. Ne zato, ker bi bila slabša, ampak zato, ker bo zajem postal še bolj enostaven in neposreden.

 

Kje očala Ray-Ban Meta dobiti

Po uradnih podatkih Ray-Ban (Ray-Ban Meta navodila / pogosta vprašanja) so Ray-Ban Meta očala trenutno uradno naprodaj in jih tudi pošiljajo v te evropske države.

EU države, kjer jih lahko uradno kupiš

Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Irska, Italija, Španija, Švedska.

EU države, kjer jih uradno še ne moreš kupiti (torej tudi Slovenija)

Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Grčija, Hrvaška, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija.

Opomba iz prakse: tudi če jih v neki EU državi lahko kupiš, se lahko funkcije (predvsem Meta AI) razlikujejo po regijah. To je ločeno od same “prodaje in dostave”.

 

---

 

Nadaljevanje v prihodnost

Če so Ray-Ban Meta očala zanimiva predvsem zato, ker so navzven skoraj povsem klasična očala, je različica Meta Ray-Ban Display korak v drugo smer. Še vedno so očala, še vedno imajo vgrajeno fotokamero in odprti zvok, a dodajo tisto, kar pri navadnem modelu namenoma manjka: zaslon v steklu. Ta je vgrajen v desno lečo in je namenjen samo uporabniku, kot majhen, diskreten prikaz informacij, brez da bi moral ves čas gledati na telefon. Proizvajalec ga opisuje kot barvni zaslon ločljivosti 600 x 600 pik, vgrajen v lečo, z vidnim kotom približno 20 stopinj.

Kako to deluje v praksi? Ideja ni v tem, da bi dobil “očala z velikim zaslonom”, ampak da se ti osnovne informacije pojavijo v vidnem polju kot tiha pomoč. Na primer sporočila, ko ti nekdo piše, naslov albuma in vizualni prikaz pri glasbi, ali pa navigacija za hojo, kjer vidiš zemljevid in smer, medtem ko hodiš. Ray-Ban posebej izpostavi branje in odgovarjanje na sporočila iz WhatsAppa, Messengerja in Instagrama ter navigacijo za hojo, vožnjo, pri prevajanju pa prikaz podnapisov v leči.

Ključna razlika do običajnih Ray-Ban Meta očal je upravljanje. Poleg dotikov na ročki in glasovnih ukazov tu pride v igro še zapestni trak Meta Neural Band, ki uporablja EMG tehnologijo, torej zaznava drobne mišične signale in jih pretvori v upravljanje. V praksi to pomeni, da lahko po menijih “klikaš” in izbiraš z majhnimi gibi prstov in zapestja, brez stalnega poseganja po ročki. To je pomembno, ker pri očalih z zaslonom pogosteje upravljaš vsebino, ne samo prožiš posnetek. Zapestni trak ima po podatkih Ray-Ban do približno 18 ur avtonomije, v neodvisnih opisih pa izpostavljajo tudi haptični odziv in dejstvo, da je prikaz zaseben, z zelo majhnim “uhajanjem” svetlobe navzven.

Z vidika fotografije in videa je zanimivo, da Display različica po uradnih podatkih ohranja 12 MP ultraširoko fotokamero, pri videu pa navajajo 1440 x 1920 pri 30 sličicah na sekundo. To je nekoliko drugače od Ray-Ban Meta očal, kjer so generacije bolj usmerjene v višjo ločljivost videa, Display pa očitno več teže daje zaslonu in načinu uporabe.

Seveda pa takšna očala prinesejo tudi kompromise. So težja, ker je v leči zaslon, in ker je v kompletu še zapestni trak. Ray-Ban navaja maso očal okoli 68 do 70 g, etui pa 169 g, kar je že opazno več kot pri klasičnih pametnih očalih. Hkrati se pri navigaciji že v navodilih vidi, da je funkcija za hojo trenutno v preizkusni fazi in omejena na izbrane kraje, kar pomeni, da ni nujno enako uporabna povsod.

Kaj pa dostopnost v Evropi (februar 2026). Po uradnih objavah Mete je Meta Ray-Ban Display, torej različica z zaslonom v leči, še vedno uradno na voljo predvsem v ZDA. Širitev izven ZDA je bila sicer napovedana za začetek 2026 (Združeno kraljestvo, Francija, Italija, Kanada), a je Meta 6. januarja 2026 uradno sporočila, da načrtovano širitev začasno ustavlja zaradi izjemnega povpraševanja in omejene dobavljivosti. Novega datuma za Evropo niso dali, zato v februarju 2026 v EU uradno še niso “normalno” dosegljiva izbira, tudi če se o njih veliko govori.

Na koncu naj omenim še, da se na to tehnologijo ne odziva samo Meta. Pametna očala se očitno širijo v več smereh in pri več proizvajalcih hkrati. Med kitajskimi izdelovalci fotofonov je trenutno najbolj konkreten primer Xiaomi, ki je že predstavil svoja pametna očala z 12-milijonsko fotokamero, čipom Snapdragon AR1, povezavo Wi-Fi/Bluetooth in video zajemom (v predstavitvah omenjajo 2K) – za zdaj predvsem na kitajskem trgu, a z jasnim sporočilom, da je to tekma, v katero vstopajo resno.

Hkrati se dogaja še druga smer: OPPO je že pokazal prototip očal Air Glass 3, ki so bolj “pomožna resničnost” z informacijami v vidnem polju in povezavo z umetno inteligenco prek telefona. To ni še serijski izdelek za množice, je pa dober dokaz, da tudi veliki proizvajalci telefonov vidijo prihodnost v očalih, ne samo v še večjih zaslonih v žepu.

Poleg “velikih” se pojavljajo tudi specializirani igralci, ki očala že prodajajo in jih razvijajo zelo hitro. Solos je na sejmu CES 2026 predstavil AirGo V2 z 16-milijonsko fotokamero in funkcijami umetne inteligence (prepoznava, prevajanje, pojasnila), Rokid pa se pozicionira kot alternativa v slogu klasičnih očal z 12-milijonsko fotokamero in daljšim časom videa – to pokaže, da se trg ne bo ustavil pri eni znamki in enem pristopu.

In potem je tu še Snap (Snapchat), ki je uradno napovedal, da želi v 2026 lansirati nova potrošniška “kamera očala” v precej manjši in lažji obliki. Ko to povežeš z dejstvom, da vsi iščejo pot, kako ljudi odlepiti od velikih zaslonov, postane jasno: pametna očala niso več eksotika, ampak smer, v katero bo šlo precej izdelkov – tudi pri kitajskih znamkah telefonov.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si