Canon ima že dolgoletno tradicijo med modeli kamer namenjenih naprednim in profesionalnim fotografom. Tisti glavni modeli s številko 1, so bili tehnično vedno bolj ozko, reportersko in športno obarvani. Nič drugače ni danes med modeloma EOS 5D MkIII in EOS 1D X. Slednja služi samo domeni športne ter reporterske fotografije.

Prva izmed kamer namenjenih širši skupini naprednih in profesionalnih fotografov je imela oznako EF (1983). Canon EF je bila kamera, ki je bila tehnično povzeta od modela F1, le da na njo se ni dalo dodati nobenega dodatnega motorja za navijanje filma, niti dodatne medlice. Premogla pa je kot prva kamera elektronski sklop za prioriteto časa, kar v model F1 niso dodali. Torej današnjo programsko lastnost »Tv« poznamo že iz teh časov.

Če je do modela kamere EF veljalo, da deluje Canon podobno kot Nikon, kateri napredni/profesionalni model je samo okrnjena verzija PRO modela, je Canon v naslednjih modelih menjal idejo. Napredna/profesionalna kamera EF je vedno nudila več tehnoloških rešitev, ni pa bila tako blizu športni/reporterski fotografiji.

Ko je Canon leta 1976 predstavil hobi kamero AE-1, katera velja kot prva z elektronskim vezjem, ki je krmilil kamero, je leta 1978 na trg prišla nadgradnja pod imenom A-1, ki je že omogočala prioriteto časa (Tv), zaslonke (Av) in program (P). Ta kamera je prenesla elektroniko tudi v profesionalno fotografijo.
Če A-1 še ni bila kamera, ki bi bila ravno prisotna v profesionalni fotografiji, pa je Canon T90 (1986) popolnoma spremenila pomen filozofije profesionalne kamere. Obliko je prispeval nemški industrijski oblikovalec Colani. Oblika, elektronika, funkcije, LCD zaslon, so bile za tisti čas z velikim odskokom naprednejše od vse konkurence. V bistvu je bila T90 predhodnica kamer EOS, ki so nastale z zamenjavo bajoneta iz FD na EF. Canon T90 je bila med vsemi tehnološko z naskokom najnaprednjša profesionalna kamera pred prihodom AF kamer.

V dobi avtomatskega ostrenja je Canon tehnološko, kot delovanju v profesionalnem svetu krepko vodil zaradi EF bajoneta, ki je prinesel hitri in tihi USM motor, elektronsko zaslonko EMD in stabilizacijo slike IS. Konkurenca je z ohišji kamer še sledila sistemu EOS, kar pri objektivih zaradi patentov na hitrem magnetno obročnem ostrenju in stabilizaciji slike ni mogla. Nova tehnologija je bila vedno Canon-ova strast (so že dolga leta 2 do 3 na svetu po prijavljenih patentih) in, če so bili EOS 1 modeli robustni in za Canon bolj špartanski z najnovejšo tehnologijo, so pri modelu EOS 3 (1988) predstavili novo napredno tehnologijo. Kamera je imela ohišje iz trdnih plastičnih kompozitov, kopico nove elektronike in predvsem izboljšam sistem AF s 45 točkami in uporabnim očesnim ostrenjem. Kakorkoli, samo v hitri športni fotografiji, je bil sistem očesnega ostrenja pogojno uporaben. Drugje pa tako priročna lastnost, da mi je še danes žal, da tega sistema ni več v kamerah. No mogoče bo v digitalni EOS 3D?
Vendar pojdimo zdaj k kameri, ki je od vseh do sedaj naštetih prevzela obilo izkušenj in dobrih prenovljenih tehničnih rešitev. Canon ima zopet napredno/profesionalno kamero, ki kaže veliko in ni preokrnjena glede na EOS 1 model.

EOS 5D MkIII / prvi vtis

Kameri Canon EOS 5D in EOS 5D MkII (test) sem dodobra poznal. Zato sem od EOS 5D MkIII pričakoval opazno več. Še toliko bolj, ker ima konkurent kamero Nikon D800 (test), ki je visoko odskočila v tehničnem pogledu ločljivosti, ob primerljivi kakovosti slike. Obenem so dali na trg še »nižji« model kamere Nikon D600 (test), katero sem že tudi preizkusil.

Ob predstavitvi EOS 5D MkIII je bil marsikdo celo malo razočaran. Čeprav so na »staro« 5D MkII leteli očitki predvsem na AF, so pri novi najprej ocenili premajhno število točk na tipalu, glede na pričakovanja. Kmalu pa se je vse postavilo na pravo mesto in ob pogledu na kakovost fotografije, kot kakovost ob visoki občutljivosti ter glede na odlično delovanje AF, so se vsi dvomljivci premislili. Canon je popravil tisto, kar je bilo naprednim in profesionalnim fotografom moteče, obenem pa so zagotovili tehnično vrhunsko sliko.